Tekaška novoletna turneja se seveda nikdar ne bo mogla primerjati s skakalno. Seveda ko govorimo o uveljavljenosti in predvsem odmevnosti. No, to slednje velja predvsem za naše okolje, marsikje pa je ne glede na precej manjšo tradicijo tekaška serija precej pred skakalno. In če tu izpostavimo predvsem Norveško, Švedsko in Italijo, se nismo prav nič zmotili. Najbrž pa podobno velja tudi za Finsko in Rusijo. Ampak pustimo vse to.

Na idejo tekmovanja, ki pri marsikom nikakor ne dobi domovinske pravice, je prišel nekdanji odlični tekač in olimpijski prvak Vegard Uhlvang. Ko je smučarski tek s spremembami v tehniki in posledično v novih disciplinah doživel svojo prvo revolucijo, se je marsikaj spremenilo prav z uvedbo Tour de Skija, ki so ga v svetovni pokal vpeljali po vzoru kolesarskih dirk, v največji meri pa so želeli slediti prav največji med njimi Dirki po Franciji. Seveda je to skorajda nemogoče, saj obe športni disciplini zahtevata svoje. Mednarodna smučarska zveza nato kar nekaj časa ni upoštevala etapnih zmag na serijah, ki so jih naknadno uvedli tudi ob začetku in koncu sezone na severu Evrope. Velika želja je bila tudi finsko-ruska serija, ki pa na koncu ni ugledala luči sveta.

Največji kamen spotike so seveda točke, ki so na posamičnih tekmah serijskih bojev polovične; najbolj je denimo kaznovan zmagovalec, ki edini ostane le pri polovici. Pri vseh drugih gre za manjši odstotek odvzetih točk, denimo tisti, ki so uvrščeni med 16. in 30. mestom pa so na posameznih tekmah nagrajeni enako kot na vsaki navadni preizkušnji. Specialisti za sprint, ki nikakor ne morejo računati na končni uspeh pri nobeni od serij, so pri tem najbolj kaznovani in mimo tega ni mogla niti naša najboljša tekačica doslej Petra Majdič.

Pred petimi leti je na vrh Alpe Cermisa pritekla celo na 2. mestu, leto prej je bila tretja. Obakrat je bila najboljša v sprinterski razvrstitvi novoletne turneje in če bi ji po vzoru skakalcev točke šteli tako kot na običajnih tekmah, bi pred šestimi leti Petra osvojila veliki kristalni globus. O tem, da so o njenih 24 zmagah dolgo dvomili tudi doma, pa niti ne bi izgubljal besed.

Toda Norvežani že vrsto let držijo nadzor nad smučarskim tekom v svojih rokah in letos imamo občutek, da je vsaka tekma norveško državno prvenstvo, kar za disciplino vsekakor ni dobro. Enostavno se vse skupaj spreminja v tako prevlado ene države, kot jo imajo denimo v namiznem tenisu Kitajci. In če se vrnem še enkrat k primerjavi skakalne in tekaške turneje. Slednja je neverjetno celo bolje nagrajena, saj je nagradni sklad v tekaški smučini skoraj 850.000 evrskih tisočakov. In ko to razdelimo na pol – ženski in moški sklad sta enakovredna – je ta še vedno višji kot je skakalni in to ne za malo. Ob tem pa se v podrobnosti niti nočem spuščati, saj je skakalna nagrada za končni uspeh zares podcenjevalno nizka.