Raziskava osemdesetih let se je začela že z retrospektivo NSK od Kapitala do kapitala: Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije in se je nadaljevala z razstavo Novi prostori, nove podobe. Tej je v sklopu trilogije Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov sledila razstava Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča, zadnja pa nosi naslov Dediščina leta 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti. Foto: BoBo
Raziskava osemdesetih let se je začela že z retrospektivo NSK od Kapitala do kapitala: Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije in se je nadaljevala z razstavo Novi prostori, nove podobe. Tej je v sklopu trilogije Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov sledila razstava Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča, zadnja pa nosi naslov Dediščina leta 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti. Foto: BoBo
Pripravljavce slovenske postavitve je presenetilo zlasti fotografsko gradivo Janeja Štravsa, ki so ga kot edino fotografsko gradivo, ki se je ohranilo po sarajevski documenti, odkrili na novo. Foto: Jane Štravs/MSUM
Dediščina 1989 se ukvarja z največjo od razstav, katerih naslov se je začel s pridevnikom jugoslovanski in ki so prispevale k skupnemu jugoslovanskemu kulturnemu prostoru.
Dediščina 1989 se ukvarja z največjo od razstav, katerih naslov se je začel s pridevnikom jugoslovanski in ki so prispevale k skupnemu jugoslovanskemu kulturnemu prostoru. Foto: Jane Štravs/MSUM
Dediščina ni nekaj enkrat za vselej danega, zato ponovitev sarajevskih Jugoslovanskih dokumentov nikakor ne more biti njihova rekonstrukcija, ampak je lahko samo ponovitev razlike med prisotnim in odsotnim, med tistim, kar je bilo na sarajevski razstavi leta 1989 mogoče videti, in tistim, kar očem ni bilo vidno, opozarjajo v Moderni galeriji. Foto: Jane Štravs/MSUM

Postavitev se osredotoča na drugo razstavo Jugoslovanski dokumenti, ki je bila leta 1989 v Sarajevu, s poudarkom na tistem, česar na tej "sarajevski documenti" ni bilo. Odsoten je bil namreč družbenopolitični kontekst.

Zadnjo razstavo iz projekta Osemdeseta, naslovljeno Dediščina leta 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti, sta pripravili kustosinji Zdenka Badovinac in Bojana Piškur, gre pa za "reenactment" ali "ponovno uprizoritev" drugega in zadnjega umetniškega bienala pred razpadom Jugoslavije. Pripravila sta ga umetnika Jusuf Hadžifejzović in Rade Tadić, postavljen pa je bila na 8.000 kvadratnih metrih v centru Skenderija v Sarajevu.

"Iščemo skupne nastavke. Gre za razmislek o skupnem, kot je bilo in kot je danes v času begunske krize, ki spreminja Evropo," je povedala Zdenka Badovinac. Odsoten na razstavi pa je bil po njenih besedah družbenopolitični kontekst. Kot je na današnji novinarski konferenci povedala Zdenka Badovinac, ponovna uprizoritev razstave ni rekonstrukcija, temveč predvsem poudarja tisto, česar na razstavi ni bilo. Zanimal jih je prerez umetnosti tistega časa ter pojem skupnega kot univerzalne vrednote, ki je bila značilna ideja takratnega socializma, značilna pa je bila tudi za takratne umetnike, saj so si vsi želeli boljšega sodelovanja med političnimi in kulturnimi prostori.


S
rečna najdba fotografij
Od 189 umetnikov, ki so sodelovali na drugi sarajevski razstavi, bo v Ljubljani mogoče videti dela 90 umetnikov, štirje izmed njih so dodani. Na ogled bo večina originalnih umetniških del, njihovih fotografij in fotografij z razstave. Nekatera dela se zaradi poznejših vojn na tem območju niso ohranila, tudi arhiva ni, pripravljavce slovenske postavitve pa je presenetilo zlasti fotografsko gradivo Janeja Štravsa, ki so ga po besedah Zdenke Badovinac kot edino fotografsko gradivo, ki se je ohranilo po sarajevski documenti, odkrili na novo.

Zaradi odsotnosti družbenopolitičnega konteksta ljubljansko postavitev spremljajo naslovnice osrednjih dnevnih časopisov iz vseh jugoslovanskih republik, ki že govorijo o napetostih tistega časa in o tem, da je socializem začel počasi umirati ter ga je začela nadomeščati ekonomija. Linija časopisov pa se konča s komentarjem Tomaža Mastnaka Osemindvajset let pozneje, ki je po besedah Zdenke Badovinac analiza medijev tistega časa v primerjavi z danes, ko "se mediji komercializirajo in privatizirajo ter vsebine nadomeščajo oglasi".

Zadnja umetniška gesta enotnosti
Z današnjega vidika je bila sarajevska documenta - to so ironično primerjali s kasselsko documento, saj prva ni imela niti dinarja podpore jugoslovanskega ministrstva za kulturo, druga pa je imela 17 milijonov takratnih nemških mark - morda zadnji poskus ohranitve skupnega jugoslovanskega umetnostnega prostora in številnih umetniških prijateljstev, je ocenila Bojana Piškur.

Jubilej v Sarajevu pozabljen
Jusuf Hadžifejzović se je zahvalil Moderni galeriji, da se je spomnila jugoslovanske documente. V Sarajevu ob 33-letnici njene ustanovitve mediji niso zapisali ničesar, čeprav je takrat "dobivalo neke iskrice, ki pa so bile hitro ugašene". Kot zanimivost je povedal tudi, da je skupina Irwin prvič zunaj Ljubljane razstavljala ravno v glavnem mestu Bosne in Hercegovine.

Ljubljanska postavitev, ki bo na ogled do 17. septembra, je sicer zamišljena kot dogodek v realnem času, ki se razvija skozi šest različnih formatov. Poleg razstave in naslovnic z Mastnakovimi komentarji je med njimi tudi umetniška instalacija Azre Akšamija Palimpsest '89: Institucije skupnosti. Ta, kot je povedala na predstavitvi, v navezavi na tradicionalno sarajevsko preprogo, na kateri se menjajo simboli, raziskuje vlogo kulturnih institucij pri oblikovanju skupne dediščine Jugoslavije skozi prizmo tovrstnih institucij v Sarajevu.