Konec tedna bodo (v Val Thorensu) sezono svetovnega pokala začeli tudi tekmovalci v smučarskem krosu. Pogovarjali smo se s Primožem Vrhovnikom, ki je bil v mladosti alpski smučar (sicer ne tako zelo uspešen kot starejši brat Matjaž Vrhovnik), kariero pa je (leta 2005) končal kot krosist in nato postal trener. V lanski sezoni je pomagal kanadski reprezentanci, ki je zmagala v pokalu narodov, tako da je dobil novo pogodbo. Med njegovimi varovanci sta tudi nekdanji svetovni prvak Christopher Del Bosco in olimpijska prvakinja iz Sočija Marielle Thompson.

Lani ste se preselili h kanadski ekipi in postali pomočnik glavnega trenerja. Kako ste zadovoljni v novem delovnem okolju?
Počutim se zelo dobro, ekipa me je hitro sprejela.
Kanadčani naj bi imeli za olimpijske igre v Vancouvru 2010 na voljo kar dva milijona evrov. Je proračun še vedno tako visok?
Proračun ne vem, kakšen je, tudi za Vancouver 2010 ne vem, da bi bil tako visok. Vem pa, da bolj kot se bližajo olimpijske igre v posameznem olimpijskem ciklu, več denarja je na voljo. O tem se sicer ne pogovarjamo, to je delo ljudi na zvezi.
Kaj takšen proračun pomeni v primerjavi s tistim, kot ste ga bili vajeni v Sloveniji? Kaj si lahko privoščite, česar si prej niste mogli?
Proračuna slovenske in kanadske ekipe ni mogoče primerjati. Seveda je kanadski večji, vendar se kljub temu s financami ravna zelo skrbno. Porabi se lahko toliko denarja, kolikor ga je na razpolago. Vendar naj omenim, da večina tekmovalcev prispeva določeno vsoto, odvisno od uvrstitve na lestvici. Od enajstih tekmovalcev, ki so člani ekipe za svetovni pokal, imajo samo štirje najboljši sezono pokrito v celoti. Osebno si lahko privoščim normalno življenje, nahranim družino, poleti grem lahko z mirno glavo na dopust in si privoščim malo boljše športne rekvizite za lastne konjičke.
Trenirate tako moške kot ženske. So kakšne slabosti vadbe, ker sta ekipi združeni?
Kot veste, tekmovanja za ženske in moške potekajo na isti dan in na isti progi. Vse reprezentance trenirajo in tekmujejo skupaj, moški in ženske. Skupna vadba je nekoliko bolj raznolika in dinamačna, tudi napornejša, predvsem v psihološkem smislu, saj se je treba nenehno prilagajati ženskim in moškim zahtevam, ki so velikokrat različna. Tega ne jemljem kot slabost, ampak kot izziv. Je pa na potovanjih zaradi tega tudi prijetno in zanimivo.

V vaši ekipi je tudi Christopher Del Bosco, ki je bil pri ameriški reprezentanci suspendiran zaradi alkoholizma, nato pa je prišel v kanadsko ekipo. Je fant problematičen?
Vaše navedbe niso popolnoma pravilne. Chris je velik profesionalec, kar potrjujejo tudi njegovi rezultati. V preteklosti, ko še nisem bil del kanadske ekipe, je imel določene osebne težave, ki jih je uspešno predelal in odpravil. Chris je gonilna sila ekipe, ima veliko spoštovanje do vseh tekmovalcev in trenerjev, in obratno. Delati z njim mi je v čast in užitek.
Kaj pa preostali vaši varovanci? Verjetno je čutiti razliko v razmišljanju, načinu življenja ... So bolj razvajeni kot slovenski smučarji? So pripravljeni delati veliko?
Dekleta in fantje trenutno živijo za smučarski kros, so zavzeti in delovni. Razliko v načinu življenja in načinu razmišljanja čutim, kar pa se mi zdi popolnoma normalno, saj živijo in prihajajo iz drugega življenjskega okolja.
Glavni trener kanadske reprezentance je Stanley Hayer, ki spada v vašo generacijo. Kako se razumeta? So kdaj med vama nesoglasja?
S Stanleyjem se poznava že dolgo, sva sodelavca in tudi tovariša, kar pomeni, da se dobro razumeva. Veliko se pogovarjava, iščeva rešitve, izboljšave na vsakem koraku. Seveda kdaj pride tudi do različnih mnenj, vendar se vse skupne ideje skrbno analizirajo in izlušči le tiste, ki misliva, da pripomorejo napredku in posledično boljšim rezultatom. Vse se dela za dobro tekmovalcev.

V lanski sezoni je imela kanadska reprezentanca 18 stopničk svetovnega pokala. Najbrž je bilo vodstvo zadovoljno z vašim delom!
Pretekla sezona je bila najuspešnejša po številu osvojenih medalj v eni sezoni kanadske ekipe za kros, kar je prineslo prvo mesto v pokalu narodov. Očitno so bili tekmovalci in vodstvo z mojim prispevkom ekipi zadovoljni, v nasprotnem primeru mi ne bi podaljšali pogodbe.
Sezona se bo 8. decembra začela v Val Thorensu. Kaj pričakujete od sezone, kakšni so cilji kanadske reprezentance?
Pričakujem nadaljnje uspešno, zavzeto in sistematično delo. Od tekmovalcev osebno ne pričakujem nič, sami imajo svoja pričakovanja. Cilji kanadske ekipe so vedno visoki, še posebej po lanski zelo uspešni sezoni.
Turneja Cross Alps Tour bo naporna, a vendar je to verjetno korak v pravo smer za popularizacijo krosa. Se strinjate?
V decembru je šest tekem, štiri od teh štejejo za Cross Alp tour. Ideja se mi zdi zelo zanimiva, gre po vzoru novoletne skakalna turneje ali Tour the ski med tekači. Smučarski kros je še vedno v vzponu, s pobudo Cross Alp Toura je namen še povečati gledanost discipline. Da se bo Tour uveljavil, je pomembno, da so tekme vsako leto na isti dan in na istem prizorišču.
Po "osnovni izobrazbi" ste alpski smučar, ki se je na koncu preizkusil tudi v krosu in postal trener. Bi lahko rekli, da je še vedno lažje uspeti v krosu kot v alpskem smučanju?
Mogoče je bilo pred uvrstitvijo smučarskega krosa v program olimpijskih iger res tako, danes pa v nobenem vrhunskem športu ni lahko uspeti. Nekaj zelo uspešnih alpskih smučarjev se je preizkusilo v krosu in niso uspeli. Razlike med alpskim smučanjem in smučarskim krosom so večje, kot se vidi na televiziji skozi oči laika. Prepričan sem, da bi se na zahtevnejši progi za smučarski kros od prvih tridesetih superveleslalomistov sveta mogoče le kakšnemu uspelo uvrstiti med trideset najboljših krosistov. V četveroboju ne bi imeli nobenih možnosti za preboj v nadaljevanje. Če se uspešen alpski smučar začne resno ukvarjati s smučarskim krosom, je to seveda velika prednost, vendar bi potreboval leto ali dve resnega treninga, da bi se približal najboljšim.
Koliko ste sploh v Kanadi?
Živim v Ljubljani. Poleti sem šest tednov preživel v Kanadi, kar ni veliko. V tem času sem večinoma služboval in s sinom pohajkoval naokoli.

Kje največ trenirate?
Vsako leto po koncu sezone, v mesecu aprilu in delno v maju treniramo v Kanadi, kjer so razmere v tem obdobju zelo dobre. Jeseni večinoma na evropski ledenikih (Saas Fee, Passo Stelvio, Pitztal). Za prihodnjo olimpijsko sezono se bomo po vsej verjetnosti odpravili tudi v Čile ali Argentino.
Pred odhodom h kanadski ekipi ste bili trener Filipa Flisarja. Se pogosto srečate z njim oziroma s slovenskimi tekmovalci? Kakšen je vaš odnos?
Srečujemo se na treningih in tekmovanjih. Odnos je normalen, z nekaterimi boljši, z nekaterimi malo slabši, kot je praksa v vsakdanjem življenju.

Kako nevaren je po vašem mnenju smučarski kros, glede na to, da so že bile tudi smrtne žrtve? Se Fis dovolj trudi, da poskrbi za varnost tekmovalcev?
Fis vsako leto sistematično in dosledno povečuje varnostne ukrepe pri gradnji in postavitvi prog za smučarski kros in z zagotavljanjem boljših sredstev zaščite skrbi za varnost tekmovalcev. Tudi v drugih podobnih "dirkalnih" športih so se dogajale nesreče s smrtnim izidom, tudi v alpskem smučanju, kar je zelo boleče in hudo, ko gre za izgubo življenja. Padcev in poškodb je na tekmovanjih za smučarski kros vsako leto manj, tudi zaradi vse boljšega znanja, taktike, prilagajanja in izkušenj tekmovalcev.

Imate po vseh letih, ki ste jih preživeli na smučiščih, kdaj že dovolj snega, mraza?
Ko se tekmovalni del smučarske sezona konča, se moja šele dobro začenja. Tam ne "cingljajo" walki-talkiji in kolesca žičnic, temveč ptice, utrip srca in šumenje vetra. V mrazu in snegu mi je pravzaprav toplo, kdaj pa tudi zelo vroče.

Slišal sem, da ste zelo radi sami v naravi ...
Drži. Zelo uživam v samoti, vendar se mora nekaj dogajati. Zelo rad hodim v gore in smučam po strmih nedotaknjenih strminah, skoraj vedno sam. Meni je to početje najbolj prvinski stik z naravo in samim seboj. Zelo imam rad občutek, ko se vračam domov po turi in v mislih že iščem naslednjo gorsko avanturo. Kot bi dejal Rudi Kerševan: "Na robu strmin in v strahu globin se misel krepi."