Šporn za MMC: Dokazali smo, da nimamo le Jerryja

Andrej Šporn je sedel pred nabito polno sobo novinarjev in se zdel nevajen pozornosti, ki pritiče drugouvrščenemu na najtežjem smuku sveta.

Didier Cuche mu je razvrščal cel kup mikrofonov, novinarji največjih tujih medijskih hiš pa so se čudili, kako dokaj neznani slovenski smučar zdaj sedi pred njimi po - vsaj za njih - nepričakovanem uspehu na Streifu.

S Špornom se je v Kitzbühelu pogovarjala tudi MMC-jeva novinarka.

Slovenci imamo navado, da radi kritiziramo naše smučarje. Kaj imate zdaj povedati skeptikom?
Mislim, da sem dokazal, oziroma da je cela ekipa dokazala, da smo res vrhunska ekipa, da lahko dosegamo vrhunske rezultate, da tu ni le Jerry. Zdaj, ko smo štirje pri točkah, vidim, da je zelo majhen preskok, da se vse poklopi.

Pred letom dni ste še ležali v bolnišnici, zdaj pa ste na stopničkah najtežjega smuka na svetu ...
Res, neverjetno. Enkratno je - o tem sem vedno sanjal, a si nisem predstavljal, da se bom po poškodbi lahko poleti tako dobro pripravil. Sem pa vedel, da sem tega sposoben.

Čemu pripisujete to dokaj nepričakovano in nenadno izboljšavo forme?
Že poleti sem dobro smučal, ampak vsi dobri občutki so se sesuli na tekmah v Ameriki. V Val Gardeni so se s 13. mestom končno vrnili, z njimi pa tudi samozavest, ki se je še dodatno okrepila z odličnim kombinacijskim smukom v Wengnu prejšnji teden.

Pred nekaj časa ste testirali smuči ... bi zdaj še menjali Elanke?
Ne. Resnično mislim, da imam najhitrejše smuči v svetovnem pokalu.

Uradni avstrijski napovedovalec je danes opozoril, da je slovenska ekipa vse močnejša. Kakšno je vzdušje v ekipi?
Odlično. Z Jermanom sva velika prijatelja, kot tudi z vsemi ostalimi fanti. Smo zelo povezani, drug drugega podpiramo, se veselimo uspehov drugih, vzdušje je sproščeno, zato gre vse bolje in lažje.

Vsi pravijo, da so občutki, ko se spustiš po Streifu nekaj čisto posebnega. Bi se strinjali, da je Kitz nad vsemi drugimi smuki?
Ja, bi se strinjal, čeprav je vsak smuk nekaj posebnega. Ne bi mogel reči, da je bil letos najtežji od vseh smukov, ampak je bil pa res zelo lep in upam, da bodo šli v tej smeri tudi naprej, ker je bil tudi bistveno manj nevaren kot pa pretekla leta.

Vsako leto vidimo na Streifu nekaj res grozljivih padcev. Vas ta strah malce ohromi ali vam morda vlije še neko dodatno energijo?
Energije prav gotovo ne. Letos sem res srečen, da je šel cel Kitz skozi brez hujšega padca. Lani me je bilo kar groza peljati se, saj sem imel namreč to smolo, da sem prišel 20 sekund po Albrechtovem padcu v šotor in začel gledati posnetke. Pa predlani, ko sta pri ciljnem skoku padla Macartney in Bank ... to je noro - nikomur ne koristi, da se dela 80 metrov dolge skoke pri 150 kilometrih na uro. Tudi gledalci mislim, da niso zadovoljni, če trije tekmovalci končajo v bolnišnici.

Opišite nam občutke, ki so vas prevevali, ko ste pridrveli v ta avstrijski kotel in se je ob vašem imenu izpisala enica?
Ja, to je res noro, že ko se pelješ od zadnjega skoka proti cilju, pred 50.000 ljudmi, je noro. Ko pa sem videl, da sem za pol sekunde prevzel vodstvo, sem bil res najbolj srečen. Vedel sem, da mi je vožnja kljub manjšim napakam dobro uspela, nisem si pa mislil, da bo zadostovala za tak uspeh.

Kaj so vam rekli drugi tekmovalci, velika imena, ki so drug za drugim zaostajala za vašim časom?
Vsi po vrsti so mi čestitali. Mislim, da med samimi tekmovalci to niti ni bilo tako veliko presenečenje. Med nami se ve, kdo lahko kaj dobro odpelje. Mogoče se bolje poznamo med seboj, kot pa se vidi navzven in kar drugi pričakujete.

Imate tu v Kitzu priložnost tudi malce uživati v zloglasnem nočnem življenju ali ste zgolj popolnoma osredotočeni na tekme?
Mislim, da bo bolj težko, glede na to, da jutri štartam še slalom zaradi kombinacije. V preteklih dneh je bilo pa tako ali tako vse osredotočeno na superveleslalom in na smuk.

Današnji rezultat mora biti tudi lepa popotnica za na olimpijske igre. Kako vam ustreza proga v Whistlerju?
Nimam pojma, ker smuka še nismo vozili, zgolj tisti en superveleslalom. Niti se ne obremenjujem preveč s progo, koliko mi ustreza in koliko ne, ker se je letos pri meni vse začelo dogajati v Gardeni, kjer je proga, ki mi daleč najmanj leži od vseh v svetovnem pokalu. Zato je brezveze razmišljati, kaj leži, kaj ne leži. Gremo na start, pa gas.

Starost v smučanju je bizarna stvar - pri 30. si že star, pri 35. že za v pokoj. Ampak Cucha očitno to ne ovira?
Osebno mislim, da to ne drži. Mogoče malenkost v tehničnih disciplinah, pa še tam zadnja leta ne več toliko. V smuku so pa zlata leta med 30 in 35. Za moje pojme se šele po 35. letu lahko šteje tekmovalec v smuku za starejšega, ker tu potrebuješ res zelo veliko izkušenj, proge so praktično vsako leto iste in pobiraš izkušnje tudi iz preteklih let. In jaz sem letos šele četrto sezono v smuku, čeprav sem star že 28 let in sem s tem še med mlajšimi po smukaški izobrazbi.

Prijavi napako