Jakov Fak je na četrtkovi šprinterski tekmi na Pokljuki za 0,8 sekunde premagal drugouvrščenega Emila Hegleja Svendsena. V soboto bo tako z najboljšega položaja začel zasledovalno tekmo. Foto: EPA
Jakov Fak je na četrtkovi šprinterski tekmi na Pokljuki za 0,8 sekunde premagal drugouvrščenega Emila Hegleja Svendsena. V soboto bo tako z najboljšega položaja začel zasledovalno tekmo. Foto: EPA
Uroš Velepec
Uroš Velepec, glavni trener slovenske biatlonske reprezentance, po prvih tekmah sezone v Östersundu kljub zelo slabim rezultatom ni zganjal nobene panike. Kot pravi, je bilo treba ohraniti avtoriteto znanja in varovance prepričati, da se bodo sadovi dobrega dela hitro pokazali. In res, ni bilo treba čakati dolgo. V Hochfilznu je bil Jakov Fak prvi in tretji, na Pokljuki še enkrat prvi. Foto: Črt Slavec
Andreja Mali, Teja Gregorin, Klemen Bauer in Jakov Fak
Andreja Mali, Teja Gregorin, Klemen Bauer in Jakov Fak so v lanski sezoni na svetovnem prvenstvu osvojili srebrno medaljo na tekmi mešanih štafet, vseeno pa v izboru za športnika leta (prireditev bo v četrtek, 20. decembra) niso bili nominirani. Foto: Tomaž Šušteršič
Jakov Fak in Uroš Velepec
Jakov Fak je na olimpijskih igrah v Vancouvru osvojil bronasto medaljo v šprintu (takrat je bil na 4. mestu Klemen Bauer), po sezoni pa prestopil v slovensko reprezentanco. Foto: STA
Fak v napetem finišu prehitel Svendsena

Velepec je glavni arhitekt vseh presežkov biatlonca iz Mrkopalja na Hrvaškem, ki ni več le specialist za velika tekmovanja, ampak je začel nizati še uspehe v svetovnem pokalu. Ob 20-letnici prirejanja pokljuških preizkušenj je v četrtek navdušil 4.000 navijačev in zmagal v šprintu. To je bila prva zmaga slovenskega biatlona na Pokljuki in imenitno povabilo, da navijači konec tedna pridejo na Rudno polje. 45-letni Velepec, nekdanji biatlonec in triatlonec, meni, da je odnos Slovencev do tega športa še vedno preveč podcenjevalen: "Kar slabo mi je postalo, ko sem prebral, da naša srebrna mešana štafeta ni nominirana za najboljšo ekipo leta," je med drugim povedal v intervjuju za MMC.


Kako ste proslavili zmago Jakova Faka v šprintu?
Nazdravili smo s penino in se pogovorili z izbrano ekipo. Tekmovalci so kmalu odšli, Jaka je bil ob osmih že v svoji sobi in je šel spat, mi pa smo še malo poklepetali s predsednikom in direktorico Smučarske zveze Slovenije.

Verjetno ste na tekmi skoraj izgubili glas, ko ste spodbujali Jakova in mu dajali navodila ...
Če mu hočeš razložiti določene stvari pri njegovih 25 km/h in tečeš zraven v breg, ni enostavno. Ko ti uide, samo še kričiš.

Izpostavili ste, da so bili ob vsej progi postavljeni slovenski trenerji. Koliko to pomeni tekmovalcu?
Če bi Jaka tekel sam, tekme ne bi dobil, to je jasno. Ni isto, kot če ti nekdo daje spodbudo. Pred tekmo se dogovorimo, kje bo kdo stal, razdelimo si voki-tokije in na vsakem klancu je bil nekdo. Ves čas smo bili povezani, Miha Podgornik, ki ima pri sebi računalnik, pa nam javlja podatke. Na Pokljuki si to lahko privoščimo, na preostalih prizoriščih svetovnega pokala pa smo lahko le na dveh točkah.

Čeprav niste stali na strelišču, ste verjetno po odzivu gledalcev takoj vedeli, da je bil Jakov Fak na strelišču obakrat brezhiben, kajne?
Poslušal sem, ali bodo gledalci petkrat zavpili in sledilo je olajšanje. Zelo me je razveselilo, da smo privabili veliko gledalcev, okrog 4.000. Seveda jih ni toliko kot na primer v Oberhofu, ko publika dobesedno zarohni, kadar nemški tekmovalec pokrije tarče.

V pogovoru za TV Slovenija je Fak izpostavil, da so se stotinke končno obrnile njemu v prid, vi pa ste mu pozneje vrnili z besedami, naj bo kar lepo tiho.
Velikokrat se je obrnilo njemu v prid. On je 'lucky guy', ampak sreča spremlja hrabre. Naredi tisto, kar zna, pa še izide se mu. Treba je imeti tudi nekaj sreče. Konkurenca je pri biatlonu največja od vseh individualnih zimskih športov. Razlike so majhne, po 10 km teka in 10 streljanjih sta bili med prvim in šestdesetim včeraj le dve minuti razlike. Peter Dokl je bil na šprintu 57., za njim pa je bilo tudi nekaj dobitnikov medalj svetovnega prvenstva.

Smuči so spet dobro 'letele'. Težave ste imeli le na prvi postaji letošnje zime v Östersundu. Zakaj?
Premalo nas je bilo v servisu, poleg tega za tisti umetni sneg nismo imeli prave strukture na smučeh. Lahko namažeš kar koli, pa ne bo letelo, če struktura ni prava. Ko smo prišli na naraven sneg, je bilo vse drugače. Jakov je včeraj tekmoval z novimi, letošnjimi smučmi, servis pa je bil spet genialen, čeprav so v njem le trije fantje. To so vsi moji nekdanji tekmovalci, ki zdaj zmagujejo na drug način. Prava umetnost je, da imamo boljše smuči od Norvežanov in Nemcev. Porabimo manj denarja za maže, krtače in likalnike kot Nemci zapravijo samo za bencin za njihov 'kamion', v katerem imajo servis smuči.

Torej ni bojazni, da ne bi znali dobro pripraviti smuči tudi za sobotno zasledovalno tekmo?
Mislim, da ne, čeprav se sneg spreminja iz dneva v dan. Ena stopinja razlike že pomeni drugo mažo, drugo strukturo. Včeraj je bil mraz, jutri bo morda celo dež. Servisu se bo kar kadilo iz glave, ves čas bodo potekale debate in preverjanje zapiskov.

Ali tudi vi kdaj preizkusite smuči in presodite, ali je z njimi vse v redu?
Tudi, čeprav - star sem 45 let in nisem več toliko 'fit'. Nimam več najboljšega občutka in sem raje kar tiho in počakam, da glavna dva v servisu preizkusita smuči.

Kako naj se Fak loti zasledovalne tekme? Svendsen je boljši tekač. Menite, da bo šel takoj naprej, ali pa bo taktiziral?
Ni boljši. Če sta oba v top formi sta podobno hitra! Poglejte včeraj. Če si hitrejši kot Fourcade, moraš biti hudo dobro pripravljen, res pa je, da ima Jaka še nekaj rezerve. Dan počitka bo dobro del, vsi so namreč utrujeni. Tudi Martin Fourcade, kot so mi povedali francoski trenerji. Vsem se pozna naporen ritem. Pričakujem, da bosta Fak in Svendsen prvi krog tekla skupaj. Ker ima Jaka 'ubijalski instinkt', sem prepričan, da se bo znal vsak trenutek pravilno odločiti.

Jakov Fak je šel pred pokljuškimi tekmami domov in za zabavo smučal po gozdovih v okolici Mrkopalja. So lahko tudi takšne malenkosti, takšni dodatki, pomembni pri načrtovanju zmag?
Seveda, pri vrhunsko treniranem telesu je pomemben vsak detajl. Če se uspeš odklopiti, če srečaš domače po treh ali štirih tednih, ti to veliko pomeni. Res je, da ni prijetno, ker spet porabljaš čas za vožnjo, toda obisk domačih na glavo deluje pozitivno.

Bo lahko to formo držal vso sezono? Bo na februarskem svetovnem prvenstvu tudi tako močan?
Ko bi le vedel ... Vsekakor smo dokazali, da vemo, kaj delamo. Da sistem deluje, da so treningi pravi. Če bo zdrav - vsako zimo je imel vedno kakšne težave -, bo dirkal na visokem nivoju. Ali bo to dovolj za zmage, pa ne vem.

Tudi Klemen Bauer je zelo hiter. Zakaj na strelišču nikakor ne more biti brezhiben?
Če bi bil jaz običajen gledalec pred televizorjem, bi si tudi mislil, da ta tip ne zna streljati, ker pa ga od 1. maja do 1. aprila naslednje leto nenehno gledam na treningih in vidim, kako padajo ničle tudi pri višjem pulzu, dobro vem, da zmore. Samo še tisti klik se mora zgoditi. Ali bo to jutri ali čez tri tedne, ne vem. Očitno ima neki strah v sebi, ki mu ohromi prst, po številnih strelskih neuspehih pa to postane problem. Morda je narobe, da okrog sebe išče rešitve teh težav in ne v sebi.

Vsi hvalijo pokljuške prireditelje. Koliko še manjka, da bi bila ta postaja svetovnega pokala na takšni ravni, kot sta recimo Oberhof in Ruhpolding?
V organizacijskem smislu ni nobene razlike. Tu je organizacija celo bolj natančna, bolj 'v nulo'. V Nemčiji so včasih že malo površni, Pokljuka pa se res potrudi, da naredi nepozabne tekme. Kar vprašajte tekmovalce, serviserje, trenerje ... Rekli bodo, da so to tekme, ki so organizirane najbolje. Manjka le tribuna za 20 tisoč gledalcev, ki bi bila napolnjena.

Očitno biatlon le počasi pridobiva privržence v Sloveniji ...
Biatlon je najbolj gledan zimski šport v Evropi, v Sloveniji pa ... Kar slabo mi je postalo, ko sem prebral, da naša srebrna mešana štafeta ni nominirana za najboljšo ekipo leta. Na tekmi, na kateri je bilo 30 tisoč gledalcev v Ruhpoldingu, meki biatlona. Skakalci so bili nominirani, potem ko so bili tretji v poletih, ki so neolimpijska disciplina, nastopilo pa je le deset reprezentanc. Mi smo bili drugi v olimpijski disciplini v športu, v katerem je veliko večja konkurenca, saj je nastopilo 29 štafet. In vendar nismo bili nominirani. S tem se samo pokaže, kakšen je odnos novinarjev do naših uspehov.

Dobivate zaradi odličnega dela veliko ponudb iz tujih reprezentanc?
Določeni pogovori vedno so, z uspehi tudi raste tvoja cena, ampak naša ekipa se je zavezala, da bo skupaj do Sočija, kjer bomo poskušali osvojiti olimpijsko medaljo. Bolj se bojim za servis, da nam ga bodo odpeljali. Fantje so premalo nagrajeni za kakovost, ki jo dajejo.

V kakšnih odnosih ste s hrvaško reprezentanco, potem ko ste jim "odpeljali" Jakova Faka?
V normalnih, nobenih zamer ni. Pozdravimo se, si pomagamo. Biatlonci smo kot ena velika družina. Ne gledamo se grdo. Se pa vidi, da se biatlon na Hrvaškem ne razvija, ampak nazaduje, zato vidimo, kako pametno se je odločil Fak. Žal mi je za Hrvate, razmere za trening imajo dobre, ampak očitno ni pravih ljudi.

Slovenskih biatloncev še nismo slišali, da bi se pritoževali zaradi slabih razmer ali pomanjkanja denarja. Kako to?
Smo zreli in poskušamo deliti usodo povprečne slovenske družine. Danes izsiljevati denar je nehigienično, saj nekateri starši ne morejo svojim otrokom plačati malice. Naš proračun je okrog pol milijona evrov. Dokazali smo, da se da tudi s tem denarjem priti do uspehov. Ni nam težko, pa čeprav ne delamo osem ur dnevno, ampak 16.

Fak v napetem finišu prehitel Svendsena