Mediji
(9)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.0 od 26 glasov Ocenite to novico!
Agata Tomažič
Agata Tomažič je leta 2015 izdala zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki, lani pa še potopise Zakaj potujete v take dežele?. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Agata Tomažič
Študirala je francoščino, prevaja iz tega jezika in angleščine, med drugim: Drevo janičarjev Jasona Goodwina (Mladinska knjiga, 2007), Govorice Jean-Noëla Kapfererja (Cankarjeva založba, 2010), Dvignite se Stéphana Hessela (Sanje, 2011) in Mož, ki je hodil skozi stene Marcela Ayméja (Goga, 2014). Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Ko sedeš za računalnik, nisi več obremenjen s tem, da verodostojno povzameš besede sogovornikov, da korektno napišeš svoj komentar. V literaturi je dovoljeno vse, ker je v bistvu vse izmišljeno.       
 Pisanje literature ji je prineslo olajšanje
največje praštevilo
Ena od 13 zgodb pripoveduje o matematiku, ki išče največje praštevilo. O praštevilih smo v podkastu Številke že govorili. Takole se začenja največje znano praštevilo (kliknite na sliko za ogled v višji ločljivosti) in ima več kot 22 milijonov mest! Foto: MMC RTV SLO
Agata Tomažič
Bila je članica uredniške ekipe kulturnega štirinajstdnevnika Pogledi. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Lahko bi uporabila žmohten slovenski rek - ne meči svinjam biserov.       
 O odnosu lastnikov medijev do medijev
Agata Tomažič
Kliknite na sliko za ogled asociacij v višji ločljivosti.

Agata Tomažič: Znanost skrbi za preboj in dodano vrednost

Podkast Številke (92)
3. marec 2017 ob 06:44
Ljubljana - MMC RTV SLO

Njeno življenje je ves čas povezano z besedami, z njimi se je najprej preživljala kot novinarka, danes pa kot pisateljica in promotorka znanosti. Agata Tomažič.

Ta teden v podkastu Številke gostimo Agato Tomažič, ki je bila skoraj desetletje in pol novinarka Dela, izdala je dve knjigi, danes pa deluje na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.


Do številk goji strahospoštovanje

Vse življenje je tesno povezana z besedami, na drugi strani pa številke zelo spoštuje, do njih celo "goji strahospoštovanje". "Kot večina jezikoslovcev in družboslovcev se s številkami nisem prav dobro razumela. Matematika je bila v srednji šoli edini predmet, pri katerem sem držala jezik za zobmi od začetka do konca šolske ure."

Pomembna je kakovost, in ne količina
Številke so orodje, s katerimi voditelji lahko grozijo (gospodarska kriza, odpuščanje ...), nekaj podobnega pa velja tudi za novinarstvo, kjer smo v zadnjem času priča uvedbi številskih norm. "To je žalostno, predvsem pa neumno. Številke same po sebi ne pomenijo nič, dokler se jih ne ubesedi, številke potrebujejo interpretacijo. Nabiranje vrstic je nekaj, kar sodi v proizvodnjo in še tja ne več, saj je tudi tam pomembno, kako so stvari narejene, in ne koliko jih vsak dan pride s tekočega traku," je odločena Agata Tomažič.

Zakon ponudbe in povpraševanja
Novinarstvo je zaradi digitalizacije v času sprememb, te pa so lahko dobre in slabe. "Kar zadeva gmotni položaj novinarjev, so te spremembe slabe, kar pa zadeva delo, je digitalizacija vsekakor dobrodošla sprememba, ker so informacije hitrejše in bolje dostopne. A človek se obenem tudi poleni. Ko sem začenjala delati konec prejšnjega stoletja, je bilo še vedno pomembno, koliko si bil sam 'na tekočem'. Pomembno je bilo brati (tuje) časopise. Branje je obrodilo sadove. Moral si vedeti, kaj iščeš in kje to poiskati. Danes zadošča, da nekaj vtipkaš v Google in ti vrže podatke. A Google ni dostopen le novinarjem, ampak vsem. To je ekonomski zakon ponudbe in povpraševanja. Zakaj bi ljudje plačevali za to, kar jim je dostopno ves čas," se retorično sprašuje nekdanja novinarka.

Prežimo na brezplačne izdelke
Brezplačnost je svojevrstni fenomen, saj ljudje radi zagrabimo po stvareh, ki so zastonj ali (na videz) cenejše. Med podobnimi primeri je gotovo tudi knjiga Umberta Eca Ime Rože, ki jo je Delo pred leti brezplačno priložilo izvodu, a vprašanje je, koliko ljudi je to knjigo v resnici prebralo. "Filozof Mladen Dolar je napisal zelo zanimivo knjigo O skoposti, kjer razdeljuje tezo, da smo danes bolj skopi kot nekoč, ker prežimo na brezplačne izdelke, ne da bi se zares zavedli, kaj bi z njimi počeli, ali da bi jih res potrebovali. Knjiga Umberta Eca se mi zdi lep primer," se strinja sogovornica.

V tujini vedno plačamo vstopnino
Pred kratkim je napisala kolumno, v kateri piše prav o fenomenu kulture kot največji brezplačni dragocenosti: "Tisto, za kar se ni treba potruditi, si nihče ne želi. Mogoče se sliši neoliberalno, a ta zakon drži. Kolumna je bila mišljena tudi cinično in pretirano. A to nekako drži, v tujini smo vsi pripravljeni plačati vstopnine. Ne pade nam na pamet, da bi v kakšnem muzeju, kjer so razstavljena eminentna umetniška dela, stopili do blagajničarke in jo z zarotniškim pogledom pobarali, ali se da kaj 'zmeniti'."

Pisateljevanje je prineslo ... olajšanje
Pred nekaj leti je začela pisateljevanje. Pobeg od resničnosti in dejstev ji je pomenil pravo olajšanje, ko pojasni: "Ko sedeš za računalnik, nisi več obremenjen s tem, da verodostojno povzameš besede sogovornikov, da korektno napišeš svoj komentar. V literaturi je dovoljeno vse, ker je v bistvu vse izmišljeno." Vsebinsko olajšanje je opaziti že v njeni prvi kratki zgodbi S pticami si delimo nebo, s katero je leta 2010 zmagala na Arsovem natečaju. Junakinja zgodbe najde olajšanje, ko se umakne od ljudi k pticam. "Pri tem me zabava vživljanje v junake, ki z menoj nimajo ničesar skupnega. Težko bi si namreč predstavljala tako osamljeno življenje, saj sem v resnici ves čas obdana z ljudmi in to mi (še) ne preseda."

Rada se igra s stereotipi
Pri pisanju ne uporablja avtobiografskih elementov, bolj ji je všeč igranje s stereotipi: "Zelo rada berem rubrike tipa 'zaupne besede', v katerem ljudje tožijo o tako neverjetnih stvareh, da se velikokrat vprašam, ali je to mogoče ali so si to izmislili. Nato sem vprašala kolegico, ki je delala v eni izmed podobnih revij, in mi je rekla, da res dobivajo taka pisma in mi jih lahko pokaže. Iz mojega življenja ni prav veliko stvari povzetih. Kakšne zgodbe se končajo tragično, v nekaterih je prvoosebni moški pripovedovalec, to so izmišljene zgodbe. Rada se igram s stereotipi."

Znanost ji je že od prej blizu
Zadnje leto dela na ZRC SAZU-ju, kjer skrbi za promocijo raziskovalnih rezultatov. Znanost ji je bila že prej blizu: "ZRC SAZU sestavlja 18 inštitutov, večinoma so družboslovno-humanistično usmerjeni, ta del znanosti mi je tudi od prej blizu. Če bi zasledila podobni razpis pri Inštitutu "Jožef Stefan", se najbrž ne bi prijavila. Ko poskušam obveščati novinarje o njihovem delu, gre za iste novinarje, ki pokrivajo kulturo. Družboslovje in humanistika se uvrščata v ta širši okvir."

Ogromno je birokracije
Tudi zaposleni znanstveniki so na neki način ujetniki številk. "Ogromno je birokracije, s tem se spopadajo naši raziskovalci. Jih občudujem in hkrati pomilujem, saj se mi zdi to delo odvečno. Kar pa zadeva številke, je mogoče še bolj skrb vzbujajoče financiranje, ki na dolgi rok ni zagotovljeno. To je škandalozno, Slovenija kot država z vizijo, ki se ima za napredno, bi morala poskrbeti za kontinuirano financiranje znanosti. To je tisti sektor, tisti del družbe, ki bo poskrbel za preboj in ustvaril dodano vrednost," je prepričana sogovornica.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Agata Tomažič še podrobneje govori o novinarstvu, študiju francoščine, akciji beseda leta ...

VIDEO
Agata Tomažič se pri pisanju rada igra s stereotipi

Glasbeni izbor Agate Tomažič: Amadou & Mariam - Taxi Bamako

Slavko Jerič, <a href="https://twitter.com/stevilkeMMC">@stevilkeMMC</a>
Prijavi napako
Komentarji
conanbarbarian
# 03.03.2017 ob 08:40
Ko družboslovci začnejo razlagati o znanosti se primem za glavo !
Janezski
# 03.03.2017 ob 11:58
Kakšna pa je njena dodana vrednost?
Jakob Mali
# 03.03.2017 ob 10:55
Fajn punca!
darko56
# 03.03.2017 ob 13:38
Janezski preberi kakšen njen prispevek na pogledi.si...
generusus
# 03.03.2017 ob 09:33
Ko sem videl naslov te novice sem si obetal povsem drugačno vsebino, kot pa sem nanjo naletel pri nadaljevanju branja. Vsebina bi se morala nanašati na vpliv znanosti na naše vsakdanje življenje, avtorica pa bi lahko to popestrila z zgledi s številnih področij.
znanstvenica
# 17.03.2017 ob 15:56
<financiranje, ki na dolgi rok ni zagotovljeno>

še mnogo huje je, znanstvenike odpuščajo kot po tekočem traku. Direktorica Inštituta za biologijo jih je v zadnjih letih odpustila cel kup, sama pa bi že davno morala iti v penzijo...Trenutno poznam vsaj 5 doktorjev (naravoslovnih) znanosti, ki so doma brez službe in z več kot 15 let izkušenj, od tega dva, za katere vem, več kot 2 leti. Razpisov zanje sploh ni ali pa so prezahtevni (bolj primerni za menežerje). Če se takšna oseba prijavi na delovno mesto za nižjo zahtevano izobrazbo, ga delodajalci sploh ne jemljejo resno.
Pa kaj delodajalci mislijo, mar živijo čisto v drugem svetu? Mar mislijo, da je super sedeti doma in izgubljati še tiste kompetence, ki jih imamo? Da je bolje delati prek javnih del za 600 eur ali honorarno za 300? Nekje so mi celo rekli, naj napišem slabši življenjepis...Halo?
Sploh se ne bi prijavili, če ne bi mislili resno. Mladi gredo lahko v tujino, kaj pa starejši od 45? Samo mladi raziskovalci imajo kaj šans, seveda, dokler ne končajo...Razmišljam, da bi prosila faks, naj mi vrnejo denar za podiplomsko izobraževanje, ker mi samo škodi...
kiliboy
# 04.03.2017 ob 16:04
Tudi moj komentar izbrisan. Vsa čast Agata!
furs
# 04.03.2017 ob 19:54
V Sloveniji znanost ni tista, skrbi za preboj in dodano vrednost. To so ekonomisti (ki je humanistična veda, tako mimogrede, za pametnjakoviče) in FDV-jevci (seveda po slovensko uspešno).
tedi77
# 03.03.2017 ob 10:24
Družboslovje in humanizem? Zadnjih deset let mantramo, kako izobražujemo preveč tovrstnih kadrov, pa premalo tehničnih. Ampak ko pa človek pogleda stanje današnje družbe, se mi zdi, da jih izobrazimo še premalo.
Kazalo