Vesolje
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 46 glasov Ocenite to novico!
Chris Hadfield
Podoba, zaradi katere je širša javnost spoznala Chrisa Hadfielda. Videospot njegove priredbe pesmi Space Oddity je samo na Youtubu zabeležil več kot 28 milijonov ogledov. Foto: EPA
Chris Hadfield
Prvič je v vesolje poletel leta 1995 (8 dni), drugič leta 2001 (12 dni), zadnjič pa leta 2012 (145 dni). Foto: EPA
       Najpomembnejši je mentalni dejavnik. Moraš poznati in razumeti res veliko različnih stvari. Ko zapustiš Zemljo, namreč nimaš nikogar, da bi ga to vprašal. Posadka mora tako vedeti in razumeti prav vse, od navigacije vesoljske ladje, vseh poskusov, ki jih izvajamo, pa do tega, da drug na drugem izvajamo operativne posege ali popravljamo stvari, ko se odpravimo iz vesoljske ladje. Moral sem se naučiti rusko, če sem sploh hotel postati kandidat za polet v vesolje. Gre za preplet znanja, poznavanja tehnologije in psihične trdnosti. Hkrati pa moraš biti čim bolj zdrav. Povprečna starost astronavtov na začetku kariere je 35 let, v vesolje pa potem letijo ljudje, ki so stari nekje med 45 in 55 leti.       
 O najpomembnejših dejavnikih astronavtov.
Chris Hadfield
Prejšnji mesec je izdal album Space Sessions: Songs From a Tin Can. Foto: EPA
Chris Hadfield
Zdaj je upokojen, a še vedno zelo dejaven, saj pogosto predava in se pojavlja v medijih. Foto: EPA
       Pripravljal sem se na tisoč in tisoč nepričakovanih scenarijev. To je pač poklic astronavtov, saj si vedno zamislimo neuspeh. Zamislimo si vse stvari, ki gredo lahko narobe. Potem pa se skušamo znajti v nastalem položaju in ugotavljamo, česa še ne znamo. Nato gremo v simulator in vadimo. Potem se skušamo povezati z Zemljo, da lahko z nami sodelujejo Houston ali Rusi. Sledi neprestano ponavljanje, dokler ne ugotoviš, da znaš ukrepati, če bi se tak nepričakovan scenarij v resnici zgodil! Potem sledi naslednji problem in naslednji problem … Desetletja svojega življenja se ukvarjaš s temi problemi, da potem laže ukrepaš v vesolju, če te zadene majhen košček asteroida, če zboliš ali ladja začne izgubljati gorivo. Skratka, preverjamo vse, kar bi lahko šlo narobe. To je edini način, da lahko varno letimo v orbiti.       
 O delu astronavtov.
Scott Kelly
Na Mednarodni vesoljski postaji je trenutno tudi Američan Scott Kelly. Skupaj z Rusom Mihajilom Kornijenkom bosta v vesolju prebila leto dni. To je eden od številnih testov, ki naj bi človeka vodili proti Marsu. Foto: EPA
Marsovec
Hadfield je bil navdušen nad filmom Marsovec. Foto: Blitz film
       Pomembno si je zapomniti, da je vsak posameznik neposreden rezultat vseh majhnih odločitev, ki jih sprejme. Če se tega zavedaš ali ne, te vsaka majhna odločitev, ki jo sprejmeš v življenju, spremeni v to, kar si. Če se odločiš, da ne boš naredil ničesar, te tudi to spremeni v to, kar si. Pomembno je, da se zavedamo, da imamo sami moč postati to, kar si želimo. Nič pa se ne zgodi s čarovnijo ali v enem samem trenutku. A na koncu se lahko uresniči! Sami imamo vzvode do sreče. Ne pustite, da bi bilo življenje naključno. Ugotovite, kaj so vaše sposobnosti, in se trudite doseči svoje sanje. Lahko se zgodijo krasne stvari!       
 Sporočilo Chrisa Hadfielda.
Sprehod v vesolju
Chris Hadfield se je dvakrat sprehajal po vesolju, skupna dolžina sprehodov je trajala 14 ur in 50 minut. Foto: EPA
vesolje
Hadfield je prepričan, da bo človek v vesolju še pustil svoj pečat, a za to ni treba hiteti. Foto: EPA
VIDEO
Intervju s Chrisom Hadfie...
VIDEO
Chris Hadfield: Sami imam...

Dodaj v

Chris Hadfield za MMC: Lahko je sprejeti bahav sklep, težje ga je uresničiti

Podcast Številke (36)
5. november 2015 ob 06:58
Ljubljana - MMC RTV SLO

Vesolje je spoznal zaradi znanstvene fantastike, zaljubil zaradi osvojitve Lune, čez desetletja pa v vesolje poletel tudi sam - astronavt Chris Hadfield.

Ta teden je minilo 15 let od stalne naselitve Mednarodne vesoljske postaje, zato na podcastu Številke govorimo o človeku v vesolju. Tokratni gost je Kanadčan Chris Hadfield, ki je trikrat poletel v vesolje, nazadnje leta 2012. Spodaj je povzetek pogovora, celotnemu lahko prisluhnete na spodnjih povezavah (tako v slovenskem kot angleškem jeziku).

Vabljeni k poslušanju celotne oddaje v:
- slovenščini
- angleščini


Nekateri znanstveniki so izračunali, da naj bi v celotni človeški zgodovini živelo 108 milijard ljudi. To je seveda ocena, a natančna je številka ljudi, ki so odpotovali v vesolje. Takih vas je natanko 551. Kakšen je občutek, ko si v tako majhni skupini izbrancev, ki ste lahko videli naš planet iz druge perspektive?

To je res ogromna čast, hkrati pa tudi odgovornost, saj dobro vemo, da smo predstavniki tako velikega števila ljudi, njihove domišljije, upov in sanj. Sam svojo izkušnjo razumem kot velikanski privilegij in dosmrtno odgovornost, da sem iz tega potegnil kar se da veliko, in to na najboljši način delim tudi naprej. To je tudi eden izmed razlogov, da se danes pogovarjam z vami.

Beseda astronavt prihaja iz grščine, sestavljena je iz besed, ki pomenita jadrati in zvezde. A kot dobro veste, velika večina astronavtov ni zapustila nižje zemeljske orbite. Zakaj je bilo tako malo odprav, ki bi to presegle? Je razlog finančne narave ali pa pomanjkanje nekega večnega sovražnika, kot je bil primer hladne vojne?
Mislim, da ne bi smeli podcenjevati, kako zapleteno in nevarno je sploh priti v zemeljsko orbito. To je prav na meji tega, kar lahko varno storimo s tehniko, ki nam je danes na voljo. To je približno tako, kot če bi pred 100 leti vprašali: "Izumili smo letala, a zakaj še ne moremo preleteti Tihega oceana?" Treba je res precej časa, da razvijemo tehnologijo, jo testiramo, z njo vadimo in se od nje učimo, preden bi jo uporabili za daljše odprave. Mednarodna vesoljska postaja predstavlja ravno ta test, kjer izumljamo stroje, materiale, opremo in podobne stvari … To je podobno, kot bi ladjo krmaril blizu obale in se šele nato odpravil na odprto morje. Sčasoma nam bo tudi to uspelo, a se nam nikamor ne mudi. Najprej moramo preveriti tehnologijo, preden se za stalno premaknemo dlje v vesolje.

Omenjali ste Mednarodno vesoljsko postajo. Kako je doživeti sončni vzhod, mislim, da vsakih 90 minut?
Svet obkrožimo v 92 minutah. Imamo več sončnega sija, kot si lahko predstavljate, saj med nami in Soncem ni ničesar. To je najbolj svetlo in vroče Sonce, ki sem ga videl v življenju. V 92 minutah lahko vidiš cel planet. Vsak dan 16-krat obkrožiš Zemljo, ta se ves čas premika pod nami. Vsak trenutek vidiš drug del sveta. To je res neverjetno bogata izkušnja. Na vesoljski postaji so okna, in čeprav smo ves čas res zelo zaposleni z izvajanjem poskusov in upravljanjem postaje, si vzamemo čas za pogled na Zemljo. Pogled je res ves čas veličasten in očarljiv.

Na postaji ste bili skoraj pet mesecev, in če vas razumem prav, ste doživeli veliko sončnih vzhodov, a vedno ste doživeli nekaj novega?
So precej drugačni kot na našem planetu. Na Zemlji jih vedno delno zastirajo oblaki, predvsem pa se dogajajo počasi. Sončni vzhod in zahod trajata res kar nekaj časa. Zaradi hitrosti vesoljske postaje se tam gor zgodijo v samo 15 sekundah. So kot eksplozija svetlobe in barv. Ko sem bil gor, sem se trudil, da jih nisem zamudil, sploh sončne vzhode. Je pravi opomnik lepote Sonca.

Projekt Apollo je bil za vas res poseben trenutek, saj vas je pri devetih letih navdušil, da ste se odločili, da postanete astronavt. Ste kot otrok res verjeli v to? Takrat namreč ni obstajala niti kanadska vesoljska agencija.
Najprej me je navdihnila znanstvena fantastika, kot sta bila televizijska serija Zvezdne steze, film 2001: Vesoljska odiseja, kapitan Kirk, Arthur C. Clarke ... Še pomembneje pa je bilo to, da nam je res uspelo oditi v vesolje. Takrat so me navdušili Jurij Gagarin, John Glenn, Aleksej Leonov, nato pa Neil Armstrong in Buz Aldrin, ki sta bila prva, ki sta hodila po Luni. Šlo je torej za kombinacijo fantazije in resničnega potovanja v vesolje. Čeprav je bilo res, kot ste omenili, da Kanada ni imela niti vesoljskega programa, niti vesoljske agencije, ki bi me lahko spodbudila.

Ste te sanje delili s svojimi prijatelji? So vam verjeli? Ali pa so rekli, da ste samo sanjač?
Ne, večinoma sem te sanje zadržal zase, to ni bilo nekaj, s čimer bi se lahko bahal, da je to moj cilj, ki ga bom dosegel. Lahko je sprejeti neki bahavi sklep. Težji pa je tisti del, ko se moraš spremeniti, da dosežeš cilj. To se zgodi z majhnimi sklepi, ki jih sprejemaš vsak dan. Kaj bom naredil v tem trenutku? Kaj bom naredil popoldne? Kaj zvečer? To je tisto, kar odloči, ali se bodo vaše sanje uresničile ali ne. Ne pa velike besede. Zato o tem res nisem govoril na glas. Nad svojo mizo sem imel prilepljene slike, ki so bile povezane z vesoljem, kot je bila slika Space Shuttla. Nad posteljo sem imel velik poster iz National Geographica, na katerem je bila Luna. Vedel sem: če bom dovolj trdo delal, mi bo to morda nekoč uspelo. In presenetljivo je bilo to dovolj, saj sem trikrat poletel v vesolje.

Pot je bila res dolga. Najprej ste bili izbrani med 5.000 kandidati, a tudi takrat ste bili uradno le kandidat za astronavta. Je težko, ko veš, da si tako blizu vesolja, a morda ne boš nikoli izbran za polet?
To bi bilo res težko, če bi uspeh določal le s tem, da moram poleteti v vesolje. Če bi, recimo, rekel: "Uspeh predstavlja polet v vesolje, vse preostalo je nepomembno." Če bi si postavil tak cilj, bi znorel. Namesto tega sem si rekel: "Nekoč bom poletel v vesolje. Ta konec tedna bom naredil 300 sklec, da bom v ponedeljek lahko malce močnejši. Naslednji teden se bom naučil 25 novih ruskih besed ali pa se naučil kaj o gorivu." Tako sem sčasoma postal vse boljši strokovnjak o stvareh, ki so me zanimale. Potem so me izbrali za člana kanadske vesoljske agencije. Nikoli ni bilo nič zanesljivega, vse skupaj so bili le majhni koraki, ki so me pripeljali … morda do poleta v vesolje. Najpomembneje je, da znaš na poti ceniti vse male spremembe in zmage. Potem morda nekoč dobiš priložnost celo poveljevati Mednarodni vesoljski postaji.

Med vašim prvim in zadnjim poletom je minilo 17 let. Vsakodnevna tehnologija se je na Zemlji v tem času precej spremenila (v mislih imam računalnike, telefone, splet). Kako velike pa so bile spremembe v vesoljski tehnologiji?
Spremembe so bile dramatične! Pomislite le, da že 15 let v vesolju neprestano prebiva po šest ljudi. Leta 2000 nismo Zemlje zapustili le kot pripadniki "ene države", ampak kot ene vrste. V orbiti stalno leti vesoljska postaja. Lahko jo vidite tudi nad Ljubljano. Pomislite, kaj vse smo že naredili in spoznali o Marsu, Jupitrovih in Saturnovih lunah, preleteli smo Pluton, razumemo vesolje, našli smo planete okrog drugih zvezd … Vesolje razumemo bolje kot kadar koli prej.

Športniki so na vrhuncu svojih telesnih sposobnosti nekje med 25. in 30. letom. Povprečna starost astronavtov je višja, sami ste bili stari 53 let, ko ste se zadnjič podali v vesolje. Fizična moč tako ni najpomembnejši dejavnik pri poletu v vesolje. Kateri pa so?
Pomembno je, da imaš zdravo telo. Najpomembnejši je sicer mentalni dejavnik. Moraš poznati in razumeti res veliko različnih stvari. Ko zapustiš Zemljo, namreč nimaš nikogar, da bi ga to vprašal. Posadka mora tako vedeti in razumeti prav vse, od navigacije vesoljske ladje, vseh eksperimentov, ki jih izvajamo, pa do tega, da drug na drugem izvajamo operativne posege ali popravljamo stvari, ko se odpravimo iz vesoljske ladje. Moral sem se naučiti rusko, če sem sploh hotel postati kandidat za polet v vesolje. Gre za preplet znanja, poznavanja tehnologije in psihične trdnosti. Hkrati pa moraš biti čim bolj zdrav. Povprečna starost astronavtov na začetku kariere je 35 let, v vesolje pa potem letijo ljudje, ki so stari nekje med 45 in 55 leti. To je res zapletena in zahtevna služba.

Psihična moč je res zelo pomembna. Statistika pravi, da je največ nevarnosti, da gre z odpravo kaj narobe, v prvih 10 minutah. Ali ste se v tistem trenutku zavedali, da lahko umrete, ali ste na to enostavno pozabili?
Nevarnost res obstaja. Vprašanje, ki je res pomembno, se glasi: "Kako se odločiš tvegati v življenju?" Prav vsi iz različnih vzrokov tvegamo. Ko v Sloveniji voziš avtomobil, se zavedaš, da lahko prav vsak dan umreš v prometni nesreči. Se zgodi. Ko voziš avtomobil, tako nehote tvegaš. Kaj narediš, preden začneš voziti? Najprej se učiš voziti avto, ne voziš v pijanem stanju ali ko si preveč utrujen, skušaš čim bolj poznati avto, med vožnjo si privezan, avto ima najbrž varnostne blazine ... Vse to upoštevaš, ker si se odločil, da boš izbral tveganje in se vozil z avtom. Veliko ljudi se odloči, da ne bodo vozili avtomobila, ampak tisti, ki se za to odločijo, izberejo tveganje. A ko se nato usedeš v avto, nisi prestrašen in samo razmišljaš o tveganju. Tako je bila moja naloga, da sem uporabil vse izkušnje iz številnih treningov, da sem ustrezno opravil vse naloge, ki sem jih imel kot astronavt. Seveda sem pri primerjavi malo pretiraval, ker je tveganje pri upravljanju vesoljske ladje precej večje, a že kot najstnik sem se odločil, da je to tisto tveganje, ki sem ga pripravljen sprejeti. Preostanek življenja sem zaradi tega preživel v želji, da postanem čim boljši strokovnjak na svojem področju, da lahko čim bolj zmanjšam možnost za smrt. Zato sem postal pilot in potapljač, naučil sem se drugih jezikov, postal sem inženir, šel sem na tri različne univerze, na koncu sem se učil za astronavta, moral sem se učiti 20 let, preden so mi dovolili, da sem pilotiral Sojuz. Ne gre toliko za strah in nevarnost, ampak zavedanje tveganja in tega, kakšna je tvoja vloga. S tem lahko narediš nekaj, kar ti sicer nikoli ne bi uspelo.

Leta 2001 ste opravili dva sprehoda v vesolju, vsak je bil daljši od sedmih ur. Poslušal sem vaše predavanje na TED-u, kjer ste omenili, da ste pri enem od sprehodov začasno oslepeli. Astronavti najbrž veliko vadite nepričakovane dogodke. Mi lahko poveste za kak tak primer?
Pripravljal sem se na tisoč in tisoč nepričakovanih scenarijev. To je pač poklic astronavtov, saj si vedno zamislimo neuspeh. Zamislimo si vse stvari, ki gredo lahko narobe. Potem pa se skušamo znajti v nastalem položaju in ugotavljamo, česa še ne znamo. Nato gremo v simulator in vadimo. Potem se skušamo povezati z Zemljo, da lahko z nami sodelujejo Houston ali Rusi. Sledi neprestano ponavljanje, dokler ne ugotoviš, da znaš ukrepati, če bi se tak nepričakovan scenarij v resnici zgodil! Potem sledi naslednji problem in naslednji problem … Desetletja svojega življenja se ukvarjaš s temi problemi, da potem laže ukrepaš v vesolju, če te zadene majhen košček asteroida, če zboliš ali ladja začne izgubljati gorivo. Skratka, preverjamo vse, kar bi lahko šlo narobe. To je edini način, da lahko varno letimo v orbiti.

Osvajanje Lune je bila prva velika dogodivščina v vesolju. Naslednja bi lahko bila osvojitev Marsa. Pred nekaj tedni je v kinematografe prišel film Marsovec. Ste ga videli? Kaj menite o njem?
Videl sem ga na premieri na filmskem festivalu v Torontu, kjer sem bil skupaj z režiserjem, producenti in igralci. Nekaj let pred filmom sem prebral tudi knjigo, ki sem jo recenziral avtorju Andyju Weiru. Pred nekaj dnevi sem se v San Franciscu udeležil posebne projekcije, da sem ga lahko ocenil Adamu Savageu za oddajo Myth busters. Zato lahko rečem, da film dobro poznam in je prav očarljiv. Lepo prikaže, kakšen je Mars. Izjemno dobro pa prikaže delo astronavta, tako na ravni tveganja, potrebnega znanja in mentalitete. Igralec Matt Damon je dobro odigral glavno vlogo in prikazal delo astronavta. Zelo sem užival v filmu, seveda uporablja kar nekaj poenostavitev, saj mora v dveh urah predstaviti celotno zgodbo. Ampak, gledano v celoti, je dober film, v njem sem res užival.

Ali mislite, da bo človek v naslednjih 2, 3 desetletjih res stopil na rdeči planet?
Preden bomo šli na Mars, bomo morali izumiti še nekaj stvari. A težko je napovedovati, kdaj natančno bomo izumili vse potrebne stvari. Zato res ne vem, kdaj bomo prišli na Mars, a sčasoma nam bo to uspelo. Nikamor se nam ne mudi, saj nimamo nobenega skrajnega roka. Gre za naravno nadaljevanje raziskovanj naše vrste, ki traja že 10.000 let ... ah kje, 50.000 let! Moramo izkoristiti najboljše, kar nam ponuja tehnologija, in s tem odkriti, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom, oziroma konkretno, kaj je nad atmosfero. V vesolju smo komaj dobrih 50 let, kar res ni dolga doba. V vesoljski postaji prebivamo 15 let, mislim, da bo naslednji korak stalna postaja na Luni, nato pa bo najbrž na vrsto prišel Mars, a res se nam nikamor ne mudi. Gre za naravno premikanje meja, kar počnemo že ves čas.

Morda je ena od omejitev ta, da naše telo ni bilo namenjeno potovanju po vesolju. V mislih imam razne poškodbe kosti in izpostavljenost precej močnejšemu sevanju. Ste sami dobili kakšne posledice zaradi sevanja?
Naša telesa tudi niso bila namenjena potovanjem po morju ali zraku. Zato tudi obstajajo morska bolezen, skorbut, slabost v zraku in sevanje. A z leti smo ugotovili, kako se tem neprijetnostim izogniti, da je vseeno vredno potovati po morju ali zraku. V vesolje smo komaj vstopili. Prvi astronavti so imeli precej težav, a tudi na tem področju ves čas napredujemo. Seveda vseh stvari še nismo povsem rešili. Ko enkrat zapustite Zemljo, je res precej sevanja, pomanjkanje težnosti povzroča telesne težave. Tako moramo na tem področju narediti še precej, a ves čas napredujemo. V tem trenutku imamo na vesoljski postaji dva človeka, ki bosta v vesolju prebila eno leto. Del njune naloge je ravno proučiti prej omenjene probleme in skušati najti rešitve. A nobeden od teh problemov ni nerešljiv. Treba je le ponavljati zgodovino in reševati vsak problem posebej.

Vaš zadnji polet je bil nekaj posebnega, saj ste izkoristili družabna omrežja in postali zelo slavni. Je bilo to načrtovano ali se je zgodilo samo od sebe?
Kar zgodilo se je. Kot sem dejal, sem bil v vesolju trikrat, zaradi česar sem dobro znan že 22 let. Po svojem prvem poletu sem pristal na znamki, po meni so poimenovali šole in letališča, bil sem na naslovnici revije Time, zato ne morem govoriti, da se je slava pojavila z zadnjim poletom. Življenje astronavta je na očeh javnosti. Res pa je, da so bili pri zadnjem poletu veliko bolj prisotni družabni mediji, zaradi česar je še več ljudi spoznalo naše delo. Mislim, da je to super. Ljudje morajo poznati in razumeti, kako poteka raziskovanje vesolja. Srečen sem, da lahko s svojim delom navdušujemo milijone ljudi po svetu.

To vam je res odlično uspelo, ena najbolj prepoznavnih tovrstnih dejavnosti je bila nedvomno vaša priredba pesmi Space Oddity. Igranje kitare na Zemlji je nekaj samoumevnega, a najbrž je popolnoma drugače v breztežnostnem prostoru, kajne?
Ko sem bil na vesoljski postaji, sem napisal in posnel veliko glasbe, pravzaprav cel album Space Sessions: Songs From a Tin Can, ki je izšel prejšnji mesec. To je le dodatek k besedam in fotografijam. Glasba je le še eden izmed načinov, s katerim sem skušal deliti svojo osebno izkušnjo. To je lahko res učinkovito. Moja priredba pesmi Davida Bowieja Space Oddity je bila po svetu predvajana več kot 100-milijonkrat. To je res vplivno, saj kaže, da lahko človeška čustva sporočamo tudi z glasbo. To res ni bil nikoli del kakšnega velikega načrta, pesem je bila le ideja, ki je nastala v glavi mojega sina. Igrati kitaro in peti v vesoljski ladji je kar težko, saj kitara lebdi v zraku, glava se nikoli popolnoma ne posuši, zaradi pomanjkanja težnosti so sinusi ves čas polni. Vesel sem, da mi je uspelo svoje izkušnje deliti tudi z glasbo.

Pesem Space Oddity ima še eno pomembno sporočilo. Večkrat ste ob vprašanju te pesmi izpostavili, da smo še vedno ljudje s čustvi, in ne stroji. Imate še kakšno sporočilo za nas, ki najbrž ne bomo nikoli zapustili blede modre pike?
Pomembno si je zapomniti, da je vsak posameznik neposreden rezultat vseh majhnih odločitev, ki jih sprejme. Če se tega zavedaš ali ne, te vsaka majhna odločitev, ki jo sprejmeš v življenju, spremeni v to, kar si. Če se odločiš, da ne boš naredil ničesar, te tudi to spremeni v to, kar si. Pomembno je, da se zavedamo, da imamo sami moč postati to, kar si želimo. Nič pa se ne zgodi s čarovnijo ali v enem samem trenutku. A na koncu se lahko uresniči! Sami imamo vzvode do sreče. Ne pustite, da bi bilo življenje naključno. Ugotovite, kaj so vaše sposobnosti in se trudite doseči svoje sanje. Lahko se zgodijo krasne stvari!

Slavko Jerič, <a href="https://twitter.com/stevilkeMMC">@stevilkeMMC</a>
Prijavi napako
Komentarji
Veliki gospod
# 05.11.2015 ob 07:21
Aj lav ju MMC :-), hvala!
NightHawk
# 05.11.2015 ob 11:31
Življenje v vesolju:

Ko odpreš konzervo z oreščki.



Za sendviče in podobno astronavti jejo tortille, ker se ne drobi, za razliko od kruha.



Zelenjavo je potrebno ponovno hidrirati v posebnem stroju, preden jo lahko pojejo.



Ožemanje mokre krpe.



Umivanje rok. Malo vode potisneš ven in si jo utreš po rokah in obrišeš.



Podobno je z umivanjem glave. Verjetno je pleškotom malo lažje :)



Spanje. Moraš se pripeti, da se ne rukneš kam v strop sredi spanja.



Jok ;)

Galaxy
# 05.11.2015 ob 12:20
Ambient Space Music + razgled iz ISSa



Slavko za ta članek pa samo

batman
# 05.11.2015 ob 09:29
car
helsinki
# 14.11.2015 ob 22:55
kljub vsemu kar je zgoraj našteto, so na internetu vse slike zemlje iz vesolja CGI-copmposite graphic image, kar je zeloo sumljivo kaj je tukaj sploh res
JanezNovak
# 08.11.2015 ob 14:54
Super intervju z super osebo. Hvala.
zveza
# 06.11.2015 ob 08:33
Slavko, vsa čast za pogum.
Tomasz Kuszczak
# 05.11.2015 ob 19:51
Ramus, saj se skoraj strinjam s tabo. Ampak vemo iz zgodovine, da je vsaka meja nekaj čisto drugega. Pred prvimi ladjami je bilo varno potovanje po morju nekaj povsem neverjetnega. V srednjem veku je bilo že vsakdanje, gotovo pa je bilo letenje nekaj, kar se je zdelo res poslednja meja. Takrat so rekli, "ok, morska bolezen je eno, ampak da bo človek, ki je težji od zraka, kdaj letel, je nekaj povsem drugega, fizično nemogoče". Pa so se zmotili. S prihodom letal je postala meja naše atmosfere tista poslednja ločnica. 50 let so potrebovali, da so jo prebili. Zdaj pa nam niti Luna ni več tako tuja. Mislim, da se kar uspešno spopadamo s to domnevno zadnjo mejo. Že zdaj si lahko skorajda predstavljamo uspešno odpravo na Mars, kaj bodo šele naši potomci doživeli... Vesolje je zadnja meja edino v tem smislu, da naslednje fizične meje pač ni.
akvarij1
# 05.11.2015 ob 09:51
Če odštejemo potovanje na Luno, so vse naše odprave v vesolje do sedaj bile v LEO (Low Earth Orbit)

bleeeee
# 05.11.2015 ob 11:00
Fajn priredba Bowiejevega komada. Nisem še slišal. Res navdihujoče..
malibumbar
# 05.11.2015 ob 09:36
Hvala MMC za ta odličen članek!

Ste pa pozabili omenit npr. Lajko, Gorda, Bejkra. Vsi ti so pripomogli, k temu, da je sploh prvi človek šel v orbito oz. čez ...
Ramus
# 05.11.2015 ob 13:29
Zanimiv članek, ob branju je moč od strani in iz neke objektivne perspektive videti, da je človek v vesolju povsem nebogljen. Res je kot pravi uvodnik ene ZF serije - "poslednja meja". In potovanja po vesolju ni mogoče primerjati z letenjem in potovanjem po morju, ker je naše telo bilo zasnovano za življenje na planetu ne pa dolga vesoljska potovanja. Pa tako ne gre primerjati morske bolezni z osteopenijo in mišično atrofijo. Pa bo tako zadnja meja za človeštvo še kar točno to - meja.
akvarij1
# 05.11.2015 ob 09:30
akvarij1
# 05.11.2015 ob 09:31
Kazalo