Vesolje
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 26 glasov Ocenite to novico!
Maruša Žerjal
Maruša Žerjal se ukvarja z dejavnostjo zvezd. V prostem času se rada ukvarja s fotografijo. Foto: Osebni arhiv
Sonce, Venera
Sonce je zvezda tipa G. Staro je približno 4,6 milijarde let. Pika na levi strani je Venera. Foto: EPA
       Tehnologija napreduje, odkrivamo vedno več planetov, tudi take, ki so znotraj območja naseljivosti. V vesolju je veliko organskih spojin. Mislim, da je to zelo robustna zadeva. Zdi se mi, da začetek življenja ni tako težak, kot se nam zdi. Morda ne v obliki zelenih možičkov, težko si sploh predstavljamo, v kakšni obliki.       
 O življenju okrog zvezd.
Jupiter
Jupiter je največji planet v našem Osončju. Je 2,5-krat masivnejši kot vsi preostali planeti skupaj. Foto: ESA/NASA
Polarni sij
Polarni sij nastane, ko električno nabiti delci pridejo v stik z Zemljinim ozračjem, kjer reagirajo in zasvetijo. Te delce prispeva tudi Sončev veter. Foto: EPA
       Slovenci imajo precej možnosti za opazovanja, vse več raziskovalcev pa večino časa preždi za računalnikom Programiranje in analiza podatkov. Ni več klasično, da bi šel zvečer na observatorij in tam preživel celo noč, to delajo le še opazovalci.       
 Vse več dela je za računalniki.
M1-42
M1-42 je planetarna meglica, ki leži v ozvezdju Strelca in je od nas oddaljena 10.000 svetlobnih let. Njen vzdevek je Sauronovo oko (iz Gospodarja prstanov). Foto: EPA
Maruša Žerjal
Kliknite na sliko za ogled asociacij v višji ločljivosti. Foto: EPA

Veličastna smrt zvezde: eksplozija v obliki supernove

Podkast Številke (98)
21. april 2017 ob 07:05
Ljubljana - MMC RTV SLO

Vse ima svoj začetek in konec. Nič drugače ne velja za zvezde. Le da v primerjavi s človeškim življenjem vse traja ogromno časa.

Ta teden na podkastu Številke govorimo o zvezdah. Na pogovor smo povabili doktorico Marušo Žerjal (Fakulteta za matematiko in fiziko). Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.


Zvezde opazovala že kot mala deklica
Astronomija jo zanima že od malih nog: "Še vedno se spomnim, ko sem bila stara sedem, osem let, so me stari starši peljali ven in pokazali ozvezdja. Navdušil me je tudi kakšen znanstvenofantastični film. Pozneje sem vzela zvezdno karto in šla ven ter sama poiskala vsa ozvezdja. Nato se je le vse še nadaljevalo," se spominja prvega stika z zvezdami.

V jedru zvezd ogromne temperature
Na nočnem nebu vidimo le nekaj tisoč zvezd, v opazljivem vesolju pa jih je precej več. Samo v naši Galaksiji vsaj 100 milijard, število galaksij pa se meri v podobni številki. Astrofizičarka je opredelila tokratni objekt zanimanja: "Zvezda je plinasta krogla. Plin je močno segret, atomi izgubljajo svoje elektrone, čemur rečemo plazma. Temperature v jedru dosežejo več deset milijonov kelvinov, na površju pa nekaj tisoč kelvinov. Na primeru Sonca je malo manj kot 6.000 kelvinov. Najhladnejše zvezde imajo na površju okoli dva, tri tisoč kelvinov."

Prve zvezde nastale kmalu po velikem poku
Naše vesolje je staro, grobo ocenjeno, 13,8 milijarde let. Prve zvezde so nastale že kmalu po velikem poku. "Trenutno najstarejša zvezda, ki so jo odkrili, je nastala le nekaj sto tisoč let po nastanku vesolja. Odkrili so jo s proučevanjem njene kemične zastopanosti. Starejše zvezde imajo namreč manj težjih elementov. Ker so našli zvezde, ki jih imajo zelo malo, sklepajo, da so zelo stare," je razložila.

Jupiter premalo masiven, da bi postal zvezda
Okrog našega Sonca poplesava (vsaj) osem planetov, štirje od teh so plinski velikani. Največji med temi je Jupiter, njegova masa znaša več kot 318 mas Zemlje, a to je še vedno premalo, da bi se razvil v zvezdo: "Najmanjša zvezda mora imeti približno osem odstotkov mase Sonca. Pri tej masi se v jedru vodik še lahko vžge in se spaja v helij. Če je zvezda manj masivna, se njeno jedro ne segreje dovolj in v njej jedrske reakcije ne morejo potekati. Takim objektom pravimo rjave pritlikavke. Najmanjša masa teh pritlikavk je nekje 10-13 mas Jupitra. V njih poteka spajanje devterija (izotop vodika), a ne proizvaja toliko energije. Te rjave pritlikavke še vedno sevajo (predvsem v infrardečem delu). Telesa, ki so masivna manj od 13 mas Jupitra, pa "ostanejo" planeti."

Pred delci nas varuje magnetni ščit
Sonce je ključnega pomena za življenje, saj nam s svojo energijo omogoča življenje. Zaradi svoje dejavnosti pa seva tudi številne delce, ki so izjemno nevarni (to je eden od pomembnejših nalog pri načrtovanju varne poti na Mars). Na Zemlji imamo srečo, ker nas pred nevarnimi delci varuje magnetni ščit, drugače pa je v vesolju. "Na Mednarodni vesoljski postaji imajo posebne prostore z dodatno zaščito, da se tja umaknejo, ko na Soncu potekajo večji izbruhi. S tem jih sevanje doseže v manjših količinah," pravi Žerjalova. O bivanju na Mednarodni vesoljski postaji smo v Številkah sicer govorili z astronavtom Chrisom Hadfieldom.

Že našli planet okrog dveh zvezd
Maruša Žerjal se ukvarja predvsem z dejavnostjo zvezd, praktičnost tega se kaže tudi pri raziskovanju vplivov na morebitno življenje v drugih osončjih: "Manj masivne zvezde so dlje časa dejavne, kar pomembno vpliva na nastanek morebitnega življenja. Rdeče pritlikavke lahko dosežejo tudi 100 milijard let in več." V našem sistemu se vrtimo okrog ene zvezde, popolnoma običajno pa so večzvezdni sistemi. "Najpogosteje imamo dvojnice, obstajajo pa tudi večkratni sistemi. Če so zvezde blizu, lahko že s teleskopom opazimo, kako zvezdi krožita okrog skupnega težišča. Take dvojnice so redke, ker morajo biti blizu, da jih opazimo. Druge pa lahko določimo spektroskopsko. Iz podatkov satelita Kepler so že odkrili sisteme, torej z dvojno zvezdo, okrog obeh pa kroži planet."

Končalo se bo s planetarno meglico
Masa ne vpliva le na klasifikacijo zvezde, ampak tudi na njeno smrt. Žerjalova je opisala življenjski cikel zvezd, ki so podobne Soncu: "Večino časa preživijo tako, da spajajo vodik v helij. Ko v jedru zmanjka vodika, se jedro začne krčiti in segrevati, nato se vžge vodik v ovojnici, zaradi česar se zvezda začne napihovati. Pozneje se vžgejo še drugi elementi, zvezda v notranjosti postane kot čebula, saj ima različne elemente. Zvezda se pri tem napihuje vedno bolj, jedro pa se na koncu skrči in iz tega nastane bela pritlikavka, njena velikost bo približno enaka Zemlji. Pri tem osvetli material, ki ga je prej zvezda izvrgla. Ko to osvetli, vidimo kot planetarno meglico."

Supernova - veličastna smrt
Več akcije ob koncu življenja se obeta masivnejšim zvezdam. "V zvezdah, ki imajo začetno maso večjo od 11 mas Sonca, v jedru poteka spajanja elementov vse do železa. Železo je poseben element, saj za spajanje potrebuje energijo in je ne oddaja. Jedro se izjemno hitro sesede samo vase. Vrhnje ovojnice ji sledijo, ko pridejo do jedra, se odbijejo, čemur rečemo eksplozija supernove. To je mogočen energetski dogodek. Izsev eksplozije supernove je včasih celo večji, kot je izsev celotne energije. To je res veličastna smrt," pripoveduje gostja. Še masivnejše zvezde pa se ob koncu spremenijo v črne luknje.

Rojevanje zvezd bo še trajalo
Nasilna smrt pa je ključnega pomena pri nastanku novih zvezd, ki poberejo obogatene elemente mrtvih zvezd. In ta ciklični proces zagotavlja, da bo rojevanje zvezd trajalo še precej dolgo. "Iz plina nastajajo zvezde, pri eksplozijah supernov pa se plin vrne v okolico. Če zvezde niso dovolj masivne, da bi umrle v obliki supernove, vseeno velik delež svoje mase vrne v okolje s sončnim vetrom." A tudi ta faza se bo nekoč končala, kar pomeni, da naše vesolje čaka toplotna smrt.

Življenje prej pravilo kot izjema
Preučevalka zvezd je prepričana, da je življenje okrog zvezd prej pravilo kot pa izjema: "Tehnologija napreduje, odkrivamo vedno več planetov, tudi take, ki so znotraj območja naseljivosti. V vesolju je veliko organiskih spojin. Mislim, da je to zelo robustna zadeva. Zdi se mi, da začetek življenja ni tako težak, kot se nam zdi. Morda ne v obliki zelenih možičkov, težko si sploh predstavljamo, v kakšni obliki."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite lahko tudi na spodnjo sliko), v katerem je Maruša Žerjal razložila, kako se je odločila za proučevanje zvezd, o našem Soncu, pegah na njem, določanju starosti zvezd, astronomski olimpijadi ...

VIDEO
Jupiter premalo masiven, da bi postal zvezda

Glasbeni izbor Maruše Žerjal: Tabu - Nabiralka zvezd

Slavko Jerič
Prijavi napako
Komentarji
Grommm
# 21.04.2017 ob 07:12
odlično, enkratno
Taki razgovori in članki so dobesedno DOPUST v napornem branju norij človeštva.
generusus
# 21.04.2017 ob 10:39
mb128

V sredici Jupitra vladajo takšne fizikalne razmere, da se vodik spremeni ("degenerira") v kovinsko obliko, ki je električno prevodna. Elektroni torej prosto prehajajo med atomi vodika (vodik postane prevoden). Zaradi teh fenomenov ima Jupiter tako močno magnetno polje.
Lion007
# 21.04.2017 ob 07:18
Jaz bi šel rad na Jupiter. Vsi rinejo na Mars.
Grommm
# 22.04.2017 ob 08:22
mb128 je napisal:
Le zakaj bi se torej sploh trudil?!

Pa res .. in ZAKAJ SI SE TRUDIL NAPISATI, DA SE NE BOŠ TRUDIL PISATI?
;o)))))

Štajerci.so.vic.sami.po.sebi.press
Vongobongo
# 21.04.2017 ob 10:56
artoum

In kaj te zanima o Van Allenovih pasovih?
bistvo
# 21.04.2017 ob 09:46
mb128, poglej si periodni sistem elementov. Kje je vodik (H)? V prvi koloni, Kaj je še tam? Li, Na, K, ... same kovine. Kolona pove konfiguracijo zunanjih elektronov. V tem primeru je tu en viška, ki rad gre malo naokrog, je prost, zaradi česar prevaja recimo električni tok in to dela kovine kovine.

Je pa H v nekem smislu tudi v sedmi koloni: manjka mu 1 elektron do polne orbitale. Zato je lahko tudi dvoatomski plin, tako kot fluor, klor,.

Odvisno od pogojev. Na Jupitru so taki, da se lahko izrazi kovinska lastnost vodika.
Olorin
# 21.04.2017 ob 16:52
"So pač nujni,vsaj pri komadu "Jump" ."

Dobra, tole si bom izposodil.
iufhdfewd
# 21.04.2017 ob 12:10
@artoum "pa spet nič o van allenovih pasovih ..........."

So pač nujni,vsaj pri komadu "Jump" .
mb128
# 21.04.2017 ob 10:48
bistvo, generusus
Hvala vama za odgovor.
gozdar1
# 24.04.2017 ob 20:44
Na netu poišči fotografije posnete iz letala u2 in poglej horizont, pa ta letala letijo precej niže.
Kaj pa avto, ma tudi tovrstno avtomatiko?
Oddaljeni predmeti izgledajo manuši, kot so v resnici.
Kdo pravi da se satelitov ne vidi? Je pa seveda potrebno vedet kdaj 8n kam gledat.
Satelitske antene so usmerjene proti satelitom, ekvator je namreč na jugu.
mb128
# 21.04.2017 ob 19:31
Eh ja, ti van alleni.
Pri prvih ne bi bilo benda če pač teh 2. bratov ne bi bilo pri drugih pa je tako, da če jim dolgo nisi izpostavljen niso nič kaj nevarni da pa se jih tudi preprosto zaobiti. Kdor temu ne verjame naj si poišče ustrezne videje na YT. Sicer pa, le zakaj bi jaz komu kaj dokazoval?! Štos je v tem da tudi če bi sedaj navedel ustrezni link nekateri temu ne bi verjeli. Le zakaj bi se torej sploh trudil?!
iufhdfewd
# 24.04.2017 ob 14:48
@mandan
Zanimiva vprašanja.Kje je ta link?
mb128
# 21.04.2017 ob 09:39
Zanimivo!
Nekdo je omenil Jupiter. Sem gledal na DiscoveryScience, da naj bi slednji imel tekoči H in ta H naj bi imel lastnosti kovine. Pa me zanima če kdo kaj ve več o tem. Najbolje bi bilo če bi novinar Slavko Jerič o tem povprašal intervjuvanko.
mb128
# 22.04.2017 ob 08:55
Grommm
Veš protest proti nečemu se da izraziti na različne načine. Jaz sem ga pač izrazil na takšen način.
mandan
# 24.04.2017 ob 13:29
prosil bi za razjasnitev enega čist simpl problema od navedenih matematikov in fizikov.

mislim da nebo težav, ali pač

Zadeva pa se problema vidni HORIZONT

zakaj je na nekaterih filmih namerno ukrivljen, recimo NASA, ISS.... (ribje oko), medtem ko je iz avionov in balonov kjer je snemano z navadno kamero pri višini nad 36km nad zemljo raven horizont???

ali ima avion avtomatiko ki ga pri letu nad višini popravlja glede na ukrivljenost zemlje?
katero? in prosil bi za konkretne podatke??

ali so jo imeli tudi stari avioni, pred II.sv vojno??

zakaj je sonce tako blizu zemlje in tako majhno glede na zemljo, najnovejši posnetki z balona

zakaj vidmo ob zakritosti sonca z oblaki sončne žarke pod kotom cca 60°, če pa bi morali padati ravno na zemljo, oziroma biti nevidni (vem da bo odgovor o lomljenju), vendar se potem lahko čist simpl izračuna oddaljenost a ne?

zakaj se satelitov ne vidi ponoči, oziroma se ne bleščijo od odseva sonca. oziroma kako to, saj naj bi zaradi količine ti prekrivali nebo

oblika satelitov??? WTF

zakaj so vse satelitske antene usmerjene proti oddajnikom in ne proti nebu, kjer naj bi krožili sateliti??

da vas en bom mučil. odgovore imate v linku.

lp

gre res za preprosta vprašanja, in zelo zakomplicirane uradne odgovore
bistvo
# 21.04.2017 ob 08:59
Popravki:

... Železo je poseben element, saj za spajanje potrebuje energijo ....

Temu rečemo "zlivanje", ne "spajanje".

... Izsev eksplozije supernove je včasih celo večji, kot je izsev celotne energije....

Izsev "celotne galaksije", ne "celotne energije", seveda. To je hotela gostija povedati.
artoum
# 21.04.2017 ob 07:28
pa spet nič o van allenovih pasovih ...........
Kazalo