Prizor, ki bo za vedno ostal v spominu. Foto: EPA
Prizor, ki bo za vedno ostal v spominu. Foto: EPA
Karmen Švegl
Karmen Švegl za RTV Slovenija poroča iz Iraka, ki so ga ZDA napadle kmalu po napadih 11. septembra 2001. Foto: RTV SLO
Vlasta Jeseničnik
Vlasta Jeseničnik je dolgoletna dopisnica iz ZDA. Foto: RTV SLO

A tudi sicer, globlje, je teroristični napad zaznamoval ameriško, globalno politiko, napeljal predsednika Busha, da je sprožil dve vojni (najprej Afganistan, nato Irak) in v imenu vojne proti terorizmu uvedel zakonodajo in ukrepe, ki niso skladni s temeljnimi demokratičnimi načeli.

Mitja Meršol
New York
Podoba New Yorka 13. septembra 2001. Foto: EPA
Mitja Meršol
Mitja Meršol je bil v svoji bogati karieri med drugim tudi predsednik newyorškega Foreign Press Associationa. Foto: MMC RTV SLO

Američani se z bolečino spominjajo dogodkov, ki so razkrili, kako ranljivi so. Kaj so se Američani in preostali svet naučili iz te lekcije, sta za MMC komentirala dopisnica RTV Slovenija iz ZDA Vlasta Jeseničnik in Mitja Meršol, nekdanji dopisnik Dela iz ZDA.

Karmen Švegl
Po sedmih letih je zagotovo jasno, da se je Amerika spustila v vojno proti terorizmu, na katero ni bila pripravljena. Ponovni bombni napadi Afganistana in celo pakistanskih obmejnih območij kažejo, da se Amerika v teh sedmih letih tudi ni veliko naučila. Z bombardiranjem, civilnimi žrtvami, uničenimi vasmi boja proti terorizmu ni mogoče dobiti. Veliko več realizma pa je slišati od častnikov tu, v Iraku. Govorijo namreč predvsem o obnovi države, gospodarskem razvoju, ki bi lokalnemu prebivalstvu, ki simpatizira s skrajneži, nudil alternativo. Nekdanjim pripadnikom Al Kaide, ki niso bili neposredno vključeni v ubijanje ameriških vojakov, celo ponujajo službe, ki so bolje plačane od plačila Al Kaide ali pa katere druge skrajne skupine. Prav model amnestije se je v Iraku še najbolje obnesel. Namreč, v Iraku je Amerika pravzaprav naredila Al Kaido. V vaseh, kjer nimajo ne televizje ne telefona, se združujejo fantje, ki se zdaj imenujejo Al Kaida, ne da bi še sami dobro vedeli, zakaj. Vojna proti terorizmu je neke vrste nova hladna vojna, le da je vroča, sovražnik pa neviden. Američani se je niso naučili spopadati z nekonvencionalnim sovražnikom, kot je Al Kaida, ki ji je malo mar za principe vojskovanja, za ljudi in države ...

Vlasta Jeseničnik
11. september 2001 je spremenil ZDA, Američane in ves svet. Spremenil je zunanjepolitično usmeritev administracije predsednika Georgea Busha, ki dobrega pol leta po svoji prisegi zagotovo ni pričakoval, da se bo v zgodovino ZDA, tako kot njegovi predhodniki v zadnjih 60. letih, Roosevelt, Truman, Johnson, Nixon vpisal kot »vojni« predsednik. Bush je po tragičnih dogodkih 11. septembra napovedal vojno mednarodnemu terorizmu, pri čemer ga je podprla skoraj vsa mednarodna skupnost. Zmaga ZDA in njenih zaveznic v boju proti teroristični organizaciji Al Kaida, ki je organizirala napade na ZD,A je bila hitra in učinkovita, res pa je, da sedem let po strmoglavljenju režima talibanov v Afganistanu vodja Al Kaide Osama Bin Laden še vedno ostaja na prostosti. Kljub izjemni podpori Američanov in mednarodne skupnosti, ki jo je Bush užival po 11. septembru, pa se bo 43. ameriški predsednik v zgodovino ZDA vpisal kot eden najslabših in zagotovo eden najbolj nepriljubljenih. Vojna v Afganistanu je pripeljala do vojne v Iraku, ki velja za največjo zunanjepolitično napako Georgea Busha. V njej je bilo ubitih več kot 4 tisoč ameriških vojakov, na stotisoče iraških civilistov, zaradi nje so se skrhala zavezništva ZDA z nekaterimi evropskimi državami, zatresli so se temelji Združenih narodov. Zaradi iraške vojne, katere breme se bo kmalu preložilo na ramena novega ameriškega predsednika, republikanca McCaina ali demokrata Obamo, se vprašanje Afganistana in krepitve moči talibanov vrača kot bumerang, Irak pa je tudi razlog, da se Busheva administracija v zadnjih petih letih in pol ni mogla učinkovito ukvarjati z drugimi perečimi vprašanji, Severno Korejo, Iranom, Bližnjim vzhodom.

Mitja Meršol
Ko sem se v začetku tega poletja sprehajal po newyorških ulicah, sem si večkrat postavil prav to vprašanje, ki je zastavljeno danes, ob sedmi obletnici terorističnega napada na nebotična dvojčka. Šel sem tudi na mesto, kjer sta stala nebotičnika, obujal spomine, kako sem leta 1992 v 106. nadstropju enega izmed njiju, na Windows on the World, kot predsednik tedanje newyorške Foreign Press Association nagovoril udeležence demokratske konvencije, diplomate in novinarje ... A ob samem vznožju, na Ground Zero, razen zvedavih turistov ni bilo kakih posebnih znamenj v vedenju ljudi, ki bi opozarjali na dogodek. Pač pa sem nekaj ur pozneje, na 42. ulici - pred centralno železniško postajo - zaznal vznemirjeno, prestrašeno prerivanje mimoidočih. Zaradi množice policistov in njihovih vozil so bili ljudje prepričani, da je prišlo do kakega novega terorističnega napada. A je šlo le za snemanje nekega akcijskega filma. Če bi bilo to v času pred 11. 9. 2001, bi Newyorčani zagotovo samo glasno bentili nad filmskimi snemalci. Tokrat pa so bili vznemirjeni, prestrašeni.

A tudi sicer, globlje, je teroristični napad zaznamoval ameriško, globalno politiko, napeljal predsednika Busha, da je sprožil dve vojni (najprej Afganistan, nato Irak) in v imenu vojne proti terorizmu uvedel zakonodajo in ukrepe, ki niso skladni s temeljnimi demokratičnimi načeli. Zlasti vojna v Iraku, ki je bila začeta na podlagi izmišljenih vzrokov, ni razbila Al Kaide, ni našla bin Ladna, ampak je, nasprotno, povzročila grozljiv porast terorističnih dejanj in skladno s tem neizmerno povečanje števila žrtev terorističnih napadov. Vzporedno s tem pa tudi poglobitev
civilizacijskega prepada. Američani in ves svet bi morali iz posledic sedemletnega ravnanja Busheve administracije potegniti zbir sklepov in izdelati drugačno strategijo nastopa zoper napadalni, teroristični fanatizem in ekstremizem.

A tudi sicer, globlje, je teroristični napad zaznamoval ameriško, globalno politiko, napeljal predsednika Busha, da je sprožil dve vojni (najprej Afganistan, nato Irak) in v imenu vojne proti terorizmu uvedel zakonodajo in ukrepe, ki niso skladni s temeljnimi demokratičnimi načeli.

Mitja Meršol