1. marca 1954 so Američani v duhu hladne vojne in oboroževalne tekme na atolu Bikini preizkusile vodikovo bombo Castle Bravo z močjo eksplozije 15 megaton, tisočkrat močnejšo od tiste, ki so jo odvrgli na Hirošimo.
Sunek je bilo čutiti tudi 200 kilometrov daleč, šestkilometrska ognjena krogla pa je za seboj pustila kilometer in pol širok in 73 metrov globok krater.

Prebivalci atola in njihovi potomci živijo v izgnanstvu že vse, odkar so jih preselili z Bikinija pred prvimi ameriškimi poskusi leta 1946. Ko so ameriški vladni znanstveniki Bikini v začetku 70. let razglasili za varnega za ponovno poselitev, so se nekateri prebivalci lahko vrnili, a so jih že leta 1978 ponovno izselili z atola, saj so bili z uživanjem tam pridelane hrane izpostavljeni visoki stopnji sevanja.

Posebej za to vzpostavljeno sodišče Marshallovega otočja je zaradi škode, ki so jo imeli zaradi jedrskih poskusov, tožnikom dodelilo dve milijardi dolarjev odškodnine, a so te prenehali izplačevati, potem ko je sklad presahnil, poroča AFP.

V soboto so se v Majuru, prestolnici Marshallovih otokov, zbrali vsi tisti, ki se dneva še spominjajo, pa tudi mlajše generacije. Kljub ameriškim zagtovilom, da se zdaj lahko vrnejo domov, izgnanci to še vedno odklanjajo, saj ZDA preprosto ne verjamejo (več) in ne želijo svojih otrok izpostavljati tveganju.

Konec leta 1958
Ameriški jedrski poskusi na Marshallovem otočju so se po 67 testih uradno končali leta 1958. ZDA so nato financirale 45 milijonov dolarjev vreden program čiščenja, v sklopu katerega so očistili 60 prizadetih otokov. A poročilo Združenih narodov iz leta 2012, v katerem so zapisali, da so posledice poskusov dolgotrajne, podpira dvome otočanov.

"Skoraj povsem nepovratna okoljska kontaminacija je privedla do izgube virov preživetja, mnogi ljudje pa so še vedno izseljeni za nedoločen čas," je zapisal posebni poročevalec Calin Georgescu v poročilu, ki je ZDA še pozival, naj zagotovijo dodatne odškodnine za otočane in naredijo konec "dediščini nezaupanja".

Izgubili tudi svojo kulturo
Otočani s poskusi niso izgubili samo svojih domov, ampak tudi otoško kulturo in dediščino - svoje tradicionalne navade in veščine, ki so se tisočletja prenašale iz generacije v generacijo. In 60 let pozneje še vedno iščejo pravico in zadoščenje za generacije, ki so bile prisiljene oditi.
Predsednik Marshallovega otočja Christopher Loeak je ZDA pozval, naj "razreši nedokončane posle" svoje zapuščine jedrskih poskusov, saj odškodnine ne pomenijo poštene in pravične rešitve za vso zadano škodo.

"Besede ne morejo dovolj izraziti žalosti, ki jo čutimo ob 60. obletnici jedrskih poskusov," je dejal ameriški veleposlanik Thomas Armbruster in dodal, da bodo ZDA še naprej sodelovale z Marshallovim otočjem, da bi zagotovile ustrezno zdravstveno oskrbo in nadzor okolja.
"Čeprav so mednarodni znanstveniki proučevali posledice te nesreče na nehote prizadeto človeško poulacijo, ZDA niso nikdar želele, da bi zaradi teh poskusov trpeli prebivalci Marshallovega otočja," pa je zapisalo ameriško veleposlaništvo v Majuru na svoji spletni strani.