93-letnik je na začetku enega zadnjih sojenj zaradi nacističnih zločinov priznal, da je moralno kriv za smrt 300.000 Judov. "V moralnem smislu me moja dejanja delajo krivega."

V sodni dvorani v Lüneburgu, kjer so bili prisotni tudi štirje preživeli iz taborišča, je najprej eno uro opisoval svojo vlogo v taborišču: zadolžen je bil za štetje denarja, ki so ga zaplenili vsem taboriščnikom ob prihodu v taborišče. Priznal je tudi, da je bil priča množičnim umorom, a zanikal, da bi imel sam neposredno vlogo pri ubijanju.

"Prosim za odpuščanje. Delim moralno krivdo, o tem, ali sem kriv v skladu z moralnim zakonom, pa boste morali odločiti vi," je dejal zbranim. Če bo sodišče odločilo, da je kriv, mu grozi 15 let zapora.

Gröning je v zloglasnem poljskem taborišču začel delati leta 1942 pri 21 letih, in sicer je bil tam med septembrom 1942 in junijem 1944. Gröningova naloga je bila upravljanje odvzetega denarja in dragocenosti taboriščnikov, zaradi česar se ga je v medijih prijel vzdevek knjigovodja Auschwitza.

Obtožnico je vložilo državno tožilstvo v mestu Hannover, ki je odgovorno za pregon nacističnih zločincev v nemški zvezni deželi Spodnja Saška. V njej so se tožilci iz "zakonskih in dokaznih razlogov" omejili na t. i. madžarsko operacijo, na spletni strani piše Deutsche Welle. Ta je potekala od 16. maja do 11. julija 1944, ko so enote SS-a v Auschwitz s 137 vlaki prepeljale 425.000 madžarskih Judov, od tega so jih okoli 300.000 takoj po prihodu pobili v plinskih celicah. Skupno je bilo v Auschwitzu ubitih več kot milijon ljudi.

Gröning je bil med tistimi, ki so v Auschwitzu pričakali vlake z deportiranci. Sledila je delitev na "sposobne za delo" in "neuporabne". Ena njegovih nalog je bila pobrati prtljago, ki so jo pustili na peronih, ko so jih odpeljali v plinske celice. "Sledi množičnega umora je bilo treba zabrisati, preden so prišli naslednji taboriščniki," je njegovo delo v obtožnici opisalo tožilstvo. Prtljago je moral nato preiskati, popisati denar in dragocenosti ter jih poslati na sedež v Berlin, kjer so ta denar namenili za nacistične dejavnosti.

Zavrnitev prošnje za premestitev
Vest naj bi se mu, kot je dejal, oglasila, ko je videl, kako je neki esesovec kruto pretepel in ubil zapuščenega dojenčka. "Tako me je pretreslo. To se mi nikakor ni zdelo sprejemljivo," je povedal in dodal, da je takrat zaprosil za premestitev na fronto, a so mu odgovorili, da za to ni nobene možnosti.

Gröning se je pred nekaj leti javno izpostavil, ko je nasprotoval tistim, ki zanikajo holokavst. "Videl sem plinske celice. Videl sem krematorij," je leta 2005 dejal za BBC v dokumentarnem filmu Auschwitz: the Nazis and the "Final Solution".

Sojenje Gröningu znova odpira vprašanje, zakaj do sojenja nacističnih zločincev pogosto prihaja tako pozno, potem ko so ti desetletja živeli v miru in na svobodi. Gröning je dolga leta živel v vasici blizu Lüneburga.

Gröning se v nasprotju z drugimi člani enot SS-a ni nikoli skrival, da je delal v taborišču na Poljskem, je odprto govoril v svojih intervjujih. Kazenski pregon proti njemu so v 80. letih prejšnjega stoletja opustili zaradi nezadostnih dokazov o njegovi neposredni vpletenosti. Toda v skladu z nedavno odločitvijo tožilci zdaj menijo, da je obsodba mogoča že na osnovi dejstva, da je delal v taborišču.

V preteklih desetletjih tožilci v Frankfurtu niso vložili obtožnic proti Gröningu in drugim, ki so delali v koncentracijskem taborišču, ker da ni vzročne zveze med njihovim delom in ubijanjem, ki se je dogajalo okrog njih. V Nemčiji je torej desetletja veljala praksa, da sodijo le tistim, ki jim lahko dokažejo konkretne zločine, kar pa se je spremenilo s primerom zdaj že pokojnega Ivana Demjanjuka leta 2011. Ta je bil obsojen sostorilstva v umoru več kot 28.000 Judov v taborišču Sobibor, čeprav mu neposredne udeležbe niso mogli dokazati.

"To gotovo ni lahek sodni proces za nas," je dejal sodnik Franz Kompisch. "To je sojenje, ki ga spremlja velika pozornost in vzbuja različne občutke."