Slovesnosti, ki je potekala v močnem dežju, se je udeležilo več kot 130 preživelih taboriščnikov, pa tudi ameriških osvoboditeljev.

Merklova je skupaj z nekdanjim francoskim internirancem Clementom Quentionom položila venec rož pred nekdanji krematorij. Zahvalila se je tudi preživelim. "Velika sreča je, da so ljudje, kot ste vi, pripravljeni z nami deliti svoje življenjske zgodbe, neskončno trpljenje, ki vam ga je prizadejala Nemčija v času nacionalsocializma," je dejala. Le ko ljudje slišijo te zgodbe, namreč po njenem prepričanju lahko vidijo obraze in ne več le številk. Merklova je leta 2013 postala prva kanclerka na položaju, ki je obiskala Dachau. Dodala je, da Nemčija ne bo nikoli pozabila "nedoumljivih grozodejstev", ki so se dogajale pod nacističnim režimom. "Te grozote nas opominjajo na to, da jih nikoli ne pozabimo. Ne, nikoli ne bomo pozabili. Ne bomo jih pozabili zaradi žrtev, zaradi nas samih in zaradi prihodnjih generacij."

Opozorila na skrb vzbujajoče incidente
V nagovoru je kanclerka še poudarila, da ne sme družba nikoli zatisniti oči pred antisemitizmom. "Nezmotljivo jasno moramo pokazati, da je judovsko življenje del naše identitete," je menila. Ob tem je opozorila na nenehne incidente in napade na judovsko skupnost v Nemčiji.

V enem izmed takih incidentov so lani ukradli zloglasni napis Arbeit macht frei (Delo osvobaja), ki je bil nameščen nad vhodom v Dachauu. Merklova je tovrstne incidente označila za "skrb vzbujajoče" in kot alarmantno izpostavila dejstvo, da originalnega napisa niso nikoli našli. Nad vhod so pred kratkim namestili njegovo repliko.

Obvezen obisk spominskih obeležij za nemške šolarje?
Na kraju nekdanjega zloglasnega nacističnega koncentracijskega taborišča je bilo slišati tudi opozorila pred novim rasizmom in antisemitizmom. Predsednik Centralnega sveta Judov v Nemčiji Josef Schuster je opozoril na sovraštvo nekaterih do beguncev in na zaničevalen odnos do Judov. "V takih trenutkih se vprašam: kako trdno je v človeških glavah še zasidrana veličina človeškega dostojanstva?"

Schuster je pozval tudi k ohranjanju spomina na grozote holokavsta. Opozoril je, da se s časom razdalja poveča, empatija pa zbledi. Mlade generacije je pozval, naj nase prevzamejo dolžnost, da nikoli ne pozabijo grozot, predlagal pa je tudi, da bi Nemčija uvedla obvezen obisk spominskih obeležij nekdanjih koncentracijskih taborišč za vse šolske otroke.

V Dachauu je bilo med letoma 1933 in 1945 zaprtih več kot 200.000 ljudi iz vse Evrope. Natančno število umrlih še vedno ni znano, zgodovinarji pa ocenjujejo, da naj bi jih bilo okoli 40.000. Okoli 30.000 ujetnikov so ameriški vojaki iz taborišča rešili 29. aprila 1945.

Dachau model za številna druga taborišča
Dachau je bilo eno izmed prvih koncentracijskih taborišč in je služilo tudi kot model za številna poznejša koncentracijska taborišča. Nacisti so ga ustanovili 21. marca 1933. Eden glavnih pobudnikov zanj je bil Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče za prevzgojo političnih nasprotnikov. Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, na severovzhodnem delu mesta Dachau v bližini Münchna.

V taborišču je bilo tudi veliko Slovencev, zlasti mladih intelektualcev in drugih izobražencev. Prvi slovenski zaporniki so bili v taborišče deportirani leta 1941, na spletni strani navaja Skupnost internirancev Dachau. Večina Slovencev pa je prišla v taborišče leta 1943 po kapitulaciji Italije.

Število deportiranih Slovencev v Dachau je težko ugotoviti. Razlog za to je nepopolno stanje spisov in v določeni meri pogosto tudi vprašanje, kdo je bil spoznan za Slovenca, saj je uprava taborišča nacionalnost vodila kot jugoslovansko. Po podatkih Vide Deželak-Barič, ki na Inštitutu za novejšo zgodovino raziskuje slovenske smrtne žrtve druge svetovne vojne, je bilo v koncentracijskem taborišču Dachau približno 1.700 ljudi, ki niso preživeli. Po osvoboditvi je bilo v Dachauu približno 1.800 preživelih Slovencev.