"To je bilo zmagovito desetletje, a do zmage nas ni pripeljala vlada, pač pa ljudje," je dejala predsednica večtisočglavi množici, ki se je zbrala v središču prestolnice Buenos Aires. Z dogodkom so se spomnili 203. obletnice majske revolucije in desete obletnice predsedniške inavguracije njenega moža, ki je zaradi srčnega napada umrl leta 2010.

Fernandezova je hkrati napovedala, da si ne bo prizadevala za ustavno spremembo, s katero bi lahko svoje bivanje v predsedniški palači potegnila do leta 2015. "Nisem večna, niti si to ne želim biti," je dejala in dodala, da bosta stebra argentinskega napredka ostala spoštovanje človekovih pravic in prerazporeditev bogastva v roke najrevnejšim prebivalcem. "Enakost je temeljni simbol tega desetletja in, upajmo, tudi vseh prihodnjih."

Velike intervencije države
A hitro so se oglasili tudi njeni kritiki, ki so cinično pripomnili, da se državi slabo piše, če zdaj živijo v zmagoslavnih časih. Argentinska družba je namreč močno razklana med podpornike družine Kirchner in njene nasprotnike. Nekateri strokovnjaki trdijo, da si Nestor in Cristina zaslužita vse pohvale za sedemodstotno gospodarsko rast, kolikor jo je država imela v povprečju, in okrepitev predsedniške funkcije.

Ko je Nestor Kirchner leta 2003 postal predsednik, je država še okrevala po hudi gospodarski krizi leta 2001, revščina je bila velika. Takrat je začel obdobje socialne vključenosti, zmanjševanja zunanjega dolga in povečanja vmešavanja države. Tudi deset let pozneje je Fernandezova prepričana, da je nadzor države nad gospodarstvom edina prava pot, poleg tega pa je več milijard dolarjev namenila najšibkejšemu sloju. "V desetih letih smo dosegli razvoj v socialnem, kulturnem, političnem in gospodarskem življenju," je prepričan podpornik predsednice, filozof Ricardo Foster.

"Desetletje izgubljenih priložnosti"
Seveda pa obstaja tudi druga, temačnejša plat. Povišala se je stopnja inflacije, tudi kriminala, vse več je obtožb o vpletenosti najvišjih predstavnikov v korupcijske škandale. "To desetletje predstavlja izgubljeno priložnost. Kaj vse bi lahko Argentina dosegla, lahko vidimo, če se primerjamo z drugimi državami v regiji, ki imajo podobne možnosti in omejitve," pa opozarja kritik, sociolog Roberto Gargarella, in nadaljuje: "Čeprav smo imeli najvišjo rast v dvestoletni zgodovini, tega nismo znali izkoristiti. Namesto da bi šli po poti Brazilije, Mehike, Kolumbije, Peruja, Čila in Urugvaja, smo postali podobni Venezueli."