Otroci Ayşine družine so stari 6, 9 in 12 let. Foto: Luka Hvalc
Otroci Ayşine družine so stari 6, 9 in 12 let. Foto: Luka Hvalc
Begunska družina
23-letna Necah nas na četrti dan ramazana povabi v neometano sobo, sezuti sedemo na preproge. Foto: Luka Hvalc
Begunska družina
Begunska družina Foto: Luka Hvalc
Gaziantep, Güzelvadi
V mednarodni nevladni organizaciji skušajo družine za izobraževanje motivirati tudi s finančno pomočjo. Foto: Luka Hvalc
Gaziantep, Güzelvadi
Güzelvadi je obrobno predmestje Gaziantepa, ki je bilo pred prihodom beguncev zelo malo naseljeno. Foto: Luka Hvalc
Gaziantep, Güzelvadi
Odrasli pogosto pošljejo otroke na delo. Foto: Luka Hvalc
Gaziantep, Güzelvadi
Gaziantep, Güzelvadi Foto: Luka Hvalc
Gaziantep, Güzelvadi
Delo v Gaziantepu seveda ponujajo predvsem Turki, a v kaosu, ki vlada ob množici beguncev, je nadzor zelo težaven, pa tudi pravega motiva po razbijanju mreže otroškega dela država nima. Foto: Luka Hvalc
Gaziantep, Güzelvadi
Lutka v Güzelvadiju, predmestju Gaziantepa. Foto: Luka Hvalc

Stavba je na prvi pogled bolj podobna zapuščeni garaži kot pa prostoru, primernemu za bivanje. Toda v pritličju na nekaj kvadratnih metrih živi petčlanska družina. 23-letna Necah nas na četrti dan ramazana povabi v neometano sobo, sezuti sedemo na preproge. Z dobrim letom dni starim zvedavim dojenčkom v rokah pripoveduje, kako so skupaj s starejšim sinom, materjo in možem, pribežali iz Alepa, nesrečnega sirskega mesta, ki je od Gaziantepa oddaljeno manj kot 100 kilometrov.

Moža ni doma, kot fizični delavec skuša prislužiti kakšno turško liro. Starejši sin ima štiri leta. Za resno delo še ni sposoben, zato še lahko uživa na velikem igrišču, najlepšem delu razpadajočega naselja.

Güzelvadi je obrobno predmestje Gaziantepa, ki je bilo pred prihodom beguncev zelo malo naseljeno. Zdaj so neugledne stavbe polne. In lastniki za dobesedno luknje pobirajo solidne najemnine. "Vojna je vedno posel," pripomni turški novinar.

Da je vojna za nekatere dober, za večino pa tragičen in grotesken posel, se prepričamo nedaleč stran, ko v še bolj razpadajoči stavbi obiščemo naslednjo družino. 39-letna Ayşe je sama s tremi otroki, mož je najprej iz Sirije prebegnil z družino, a se je kmalu vrnil v vojno. Ne vedo, kaj se dogaja z njim. Ne vedo, ali je živ. V domovini so ostali brez vsega. Hiša je zgorela v bombnem napadu.

Šestletna Neriman zasluži manj kot 10 centov na uro
Otroci Ayşine družine so stari 6, 9 in 12 let. Vsi imajo v begunskih izkaznicah kot datum rojstva vpisan 1. januar. Nekaj ur na teden so po materinih besedah tudi v šoli, sicer pa vsak dan, z izjemo nedelj, "pomagajo" v tekstilnem obratu, ki ga je v bližini vzpostavil neki nekoliko premožnejši sirski begunec.

Ayşe trdi, da njeni trije otroci delajo od osmih zjutraj do osmih zvečer, zaslužek pa je naravnost mizeren. Delo 6-letne Neriman je na teden vredno 15 lir (4,5 evra), 9-letna Emel zasluži 20 lir (6,5 evra), 12-letni fant Isa pa 30 lir (9 evrov). Novodobno suženjstvo, se strinjamo, toda izbire nimajo. Z novinarskimi kolegi smo preračunali, da če otroci res delajo 72 ur na teden, potem so plačani le okoli 10 evrskih centov na uro!

Ko vprašamo mamo, zakaj pa morda ona ne bi delala namesto otrok, odgovori, da mora skrbeti za gospodinjstvo in varovati hišo. Prevajalka namigne, da v sirski tradicionalni kulturi ženske ne hodijo v službo in da naj skušamo to razumeti.

Da tovrstno izkoriščanje otrok ni osamljen primer, pozneje potrdi tudi več predstavnikov nevladnih organizacij. Pravijo, da gre velikokrat za interne dogovore med Sirci, ki jih v kaosu, ki vlada v naseljih in tudi begunskih kampih, inšpektorji in policija ne morejo nadzorovati oziroma jim je vseeno, kakšna poslovno-suženjska razmerja imajo med seboj begunske družine.

Seveda pa otroke na črno zaposlujejo tudi Turki, Gaziantep je vendarle 1,5-milijonsko mesto, ki potrebuje poceni delovno silo.

Najprej delo, potem šola
"Žal moram potrditi, da je otroško delo med begunci zelo razširjeno. Nekateri zato v šolo hodijo samo ob nedeljah," pripoveduje Thomas Evans, ki v Gaziantepu vodi humanitarni program Relief International. Begunske otroke se trudijo vključiti v različna izobraževanja, nudijo jim tudi psihološko pomoč. Med obiskom izobraževalnega centra smo govorili z vsaj desetimi otroki oziroma njihovimi starši. Praktično v vsaki družini dela vsaj en otrok. Nekateri prodajajo na ulici, največ jih dela v tekstilni industriji, bolj razviti fantje v gradbeništvu, deklice čistijo po domovih.

V mednarodni nevladni organizaciji skušajo družine za izobraževanje motivirati tudi s finančno pomočjo. Mati 11-letnega Hidirja prizna, da ga je vpisala v šolo zato, ker je s tem za šestčlansko družino začasno pridobila slabih 100 evrov pomoči mesečno. Simpatični Hidir je prej od jutra do večera delal v neki avtopralnici. Vsaj za tri mesece, kolikor bo družina na posebno kreditno kartico prejemala pomoč za nakup živil, je delo opustil. Ne izključuje možnosti, da se vrne v avtopralnico, kjer je na mesec zaslužil okoli 30 evrov. In skupaj z očetom, ki skuša zaslužiti z zbiranjem papirja in embalaže, ključno prispeva v družinski proračun za najemnino in stroške. Ti znašajo okoli 120 evrov na mesec.

"Hvaležna sem za pomoč, Turčija nam ne nudi ničesar, kljub temu pa si želimo ostati tukaj. Najbolj srečna sem, da lahko kuham in skrbim za družino," s preprosto željo sklene pogovor Hidirjeva mama Hamina.

Džamal vzdržuje dve ženi, otroci pa njega
Še bolj nenavadna je zgodba 54-letnega JamamaDžamala iz Alepa v Siriji, kjer je imel dve ženi in 13 otrok! Obe ženi je pripeljal tudi v Gaziantep, otroci pa so se raztepli po Siriji in svetu. No, z njim in ženama živi še pet otrok, hčeri, stari 13 oziroma 15 let, delata kot prodajalki oblačil in zaslužita vsaka tudi po dobrih 100 evrov na mesec. Njun prihodek je ključen za plačilo najemnine in stroškov. Džamal plačuje najemnino za dve stanovanji, za obe ženi, s katerima ima otroke.

In kaj počne on? "Delati ne morem, že v Siriji sem si poškodoval hrbet, poleg tega imam težave z očmi. Čakam na operacijo. Čez dan bolj ali manj posedam pred hišo. Upam, da se bomo z razširjeno družino kmalu lahko vrnili v Sirijo."

Otroci kot novodobni sužnji
V izobraževalnem centru srečamo Omarja, ki odlično govori angleško. Študiral je poslovne vede v sirski prestolnici Damask, v Turčijo je prišel leta 2012, zdaj kot Sirec pomaga nevladnim organizacijam pri integraciji svojih rojakov. Da so otroci primorani delo postaviti pred šolo, je neizogibno, se zaveda Omar: "Družine morajo izbirati med izobrazbo in preživetjem. Resničnost je kruta, otroci delajo po 12 ur na dan, v najboljšem primeru lahko zaslužijo do kakšnih 50 lir (15 evrov) na teden. Delati morajo celo na gradbiščih, v tekstilni industriji, predelujejo pistacije ..."

Vsaj nekatere družine so pregovorili, da njihovi otroci šolo obiskujejo ob nedeljah, a tako se več od osnov branja, pisanja in malo matematike seveda ne bodo naučili. "Otroci so žrtve črnega trga, so poceni delovna sila. To se ob izrednih razmerah dogaja povsod po svetu. Morajo sprejeti takšno delo, ker gre za preživetje."

Delo v Gaziantepu seveda ponujajo predvsem Turki, a v kaosu, ki vlada ob množici beguncev, je nadzor zelo težaven, pa tudi pravega motiva za razbijanje mreže otroškega dela država nima, priznavajo sogovorniki. Tudi v Turčiji je delo oseb, mlajših od 16 let, seveda nezakonito, a inšpektorji v begunske kampe, neugledna predmestja in razpadajoče garaže ne vstopajo. Otroško delo je očitno socialni korektiv tako za begunske družine kot regionalno gospodarstvo.
Tako smo skoraj na pragu Evrope, ki finančno in tudi organizacijsko pomaga Turčiji pri oskrbi beguncev, priče sodobnemu suženjskemu izkoriščanju otrok.

Le kakšne bodo razmere v predmestnem getu Gaziantepa, ko bodo izkoriščani otroci čez 5, 10, 15 let odrasli? Ostali bodo brez šol, brez otroštva, brez dostojanstva. Upanja in zaupanja imajo že danes zelo malo. "To so idealne razmere za razvoj vsakršnih ekstremizmov," sklene sirski izobraženec Omar.

Iz Gaziantepa

Luka Hvalc, Val 202