Senca težke zgodovine nad mestom na okoli 4000 metrih nadmorske višine, ki je bilo leta 1987 uvrščeno na seznam Unescove kulturne dediščine, leži še danes. Nad nekoč obljubljenim mestom za bogataše, predvsem španske, ki so od tam na staro celino odpeljali na desettisoče ton srebra, domačinom pa od silnega bogastva pustili le drobtinice, leži zlovešč občutek spomina na kruto zgodovino, povezano z rudnikom pod bližnjo Bogato goro (Cerro Rico), katere vrh danes dosega okoli 4800 metrov nadmorske višine, zaradi črpanja pa je danes nekaj sto metrov nižji kot nekoč. Gori so zaradi velikega števila mrtvih, ki so umrli v njenih rovih, dejali tudi gora, ki jé moške.

Bolivijsko mesto oziroma rudnik sta si pot v svetovno zgodovino utrla z odkritjem velikih količin srebra leta 1544, ko je nanj med iskanjem pobegle lame naletel Indijanec Diego Gualpa. Leto pozneje se je že začelo kopanje rude. Španskim kolonialistom je padla sekira v med, v mesto pa se je kmalu zgrnila množica boljšega življenja željnih rudarjev in novonastalih bogatašev, ki so v njem kot za stavo gradili nove stavbe. Mesto, ki je imelo leta 1545 okoli 3.200 prebivalcev, je v poznejših stoletjih postalo veliko rudarsko središče. Tako je imelo leta 1580 že 120.000 prebivalcev, leta 1650 pa več kot 160.000 prebivalcev, kar ga je uvrščalo na lestvico največjih mest ne le v takratni Južni Ameriki, temveč na svetu. Recimo London in Pariz sta bila takrat manjši mesti od Potosija.

Četrtina srebra španskemu dvoru
V rudnikih v Bogati gori so v treh stoletjih nakopali kar 62.000 ton srebra, bogati španski kolonialisti so se pojavljali kot gobe po dežju, še bolj pa si je roke mela španska monarhija, ki je v roke dobila kar četrtino vsega srebra. Ob obisku rudnika nam je vodnik dejal, da že od nekdaj kroži anekdota, da bi lahko Španci z načrpano količino srebra zgradili srebrn most do Španije, pa še bi ostalo srebra, da bi ga lahko odnesli čezenj.

K izjemnemu razmahu rudarstva v Potosiju je veliko pripomogla vpeljava novih procesov obdelovanja srebrove rude z živim srebrom leta 1572. Predtem je namreč po večini domorodna delovna sila uporabljala staro tehniko obdelave rude, ki je izvirala še iz časov pred Kolumbom. S pomočjo živega srebra so namreč veliko lažje in hitreje izločili uporabno srebro.

Grozljive razmere za delo
Rudarji so lahko zaslužili veliko denarja, a so zato plačali visoko ceno. Razmere za delo v rudniku so bile grozljive, pa vendar je želja po zaslužku, rudarji so zaslužili več kot drugi delavci, številne mladce odpeljala pod zemljo. Povprečna življenjska starost rudarja je bila manj kot 40 let. Zaradi fizično napornega dela in slabih pogojev je v rudnikih umrlo kar osem milijonov ljudi, veliko med njimi jih je bilo sužnjev.

Krute zgodbe delavcev
"Indijanci se spustijo v te peklenske rove po usnjenih vrveh, ki so kakor stopnice. Ko so enkrat notri, tam ostanejo teden dni, delajo ob brljavi svetlobi sveč, pri čemer so v veliki nevarnosti. V ponedeljek gre v rov 20 zdravih Indijancev, v soboto pa jih, popolnoma izčrpanih, na površje pride le še mogoče polovica," je zapisano v enem izmed opisov tipičnega delovnika iz druge polovice 16. stoletja.

Poročilo iz leta 1603 razkriva, da je takrat v rudniku delalo 58.800 Indijancev, od katerih jih je bilo 5.100 t. i. mitayos - gre za Indijance, ki so v rudniku delali v okviru tradicionalnega inkovskega sistema obveznega dela, imenovanega mita. "Poleg njih je bilo v rudniku tudi 10.500 pogodbenih delavcev (mingas) in 43.200 'svobodnjakov'," je povedal raziskovalec zgodovine Potosija Noble David Cook, sicer velik poznavalec južnoameriške zgodovine, in ob tem dodal, da so morali zasužnjeni Indijanci opravljati tiste naloge, ki jih drugi niso želeli. Predvsem so bile povezane s potiskanjem izjemno težkih vozičkov rude iz rovov globoko pod zemljo na površje.

Zaradi premalo delavcev uvoz sužnjev
Zaradi pomanjkanja indijanske delovne sile so se na začetku 17. stoletja kolonialisti obrnili na kralja v Madridu s prošnjo, da dovoli uvoz afriških sužnjev: vsako leto so tako v Potosi pripeljali od 1.500 do 2.000 sužnjev. Skupno so v obdobju kolonializma v Potosi pripeljali okoli 30.000 afriških sužnjev. Ti so morali opravljati fizično izjemno zahtevna dela: v kovnici srebra so tako opravljali dela mul, zato so jih imenovali človeške mule. Mule so namreč zaradi izčrpanosti po nekaj mesecih dela umrle, zato so štiri mule zamenjali z 20 sužnji.

Leta 1672 so namreč ustanovili kovnico srebra, za potrebe vse večjega števila naseljencev v mestu pa so zgradili tudi več rezervoarjev vode in 86 cerkva. Število prebivalcev se je takrat približalo 200.000, s čimer je bilo mesto eno največjih na svetu. Po letu 1800 so v veliki meri opustili izkopavanje srebra, saj so bile njegove zaloge izčrpane in se preusmerili v pridelavo kositra, zaradi česar se je gospodarski razvoj območja upočasnil, številni prebivalci pa so se odselili.

V rudniku še dandanes dela okoli 15 odstotkov vseh moških v Potosiju, ki ima danes okoli 170.000 prebivalcev. Še dodatnih več tisoč jih je delo našlo v storitvah, povezanih z rudo: od prevoza do trgovine. Rudarji še vedno kopljejo srebro, čeprav ga je že zelo malo, in iščejo druge kovine, predvsem cink, in minerale. A še vedno delajo v neprimernih pogojih, ker država ne vlaga v posodobitev infrastrukture, zato jih večina zboli za različnimi boleznimi, predvsem na dihalih, kot je silikoza. Še danes je povprečna starost, ki jo doživi rudar v Potosiju, le 40 let.

Se bo vrh gore sesedel?
Geologi že dalj časa opozarjajo, da zaradi številnih prekopanih rovov obstaja možnost, da se bo vrh gore, ki je že zdaj nekaj sto metrov nižji kot pred nekaj stoletji, sesedel. Leta 2011 se je pojavila 700 kvadratnih metrov veliko luknja, za katere zapolnitev in posledično utrditev vrha je bolivijska vlada namenila 2,4 milijona dolarjev. Nekateri Bolivijci so prepričani, da so vladni ukrepi nezadostni, zato si prizadevajo, da bi dosegli prepoved kopanja rude v bližini vrha. Ta predlog pa je izzval veliko jeze pri rudarjih, ki imajo koncesijo za iskanje mineralov, saj je več nahajališč ravno blizu vrha.

V nekaterih odsekih številnih podzemnih rovov so organizirani tudi turistični obiski, v okviru katerih lahko obiskovalci vidijo, kako rudarji še vedno iščejo rudo na enak način, kot so jo pred stoletji. Brez mehanizacije, težke vozičke morajo še vedno ročno potiskati na površje. Da bi jim vsaj malo olajšali nevzdržne razmere za delo, jim turisti podarijo liste koke in alkohol oz. bolje rečeno špirit, ki so za številne rudarje edina stvar, ki jo zaužijejo v dolgem delovniku.

Obiskovalca kar stisne pri srcu, ko pred rudniki zagleda otroke, ki turistom prodajajo v lesenih posodicah razstavljene kamne, ki jih nabirajo v okolici. Vsako jutro se tako več tisoč moških in mladih fantov odpravi na delo v rudnik. Na vprašanje, zakaj se danes še vedno odločajo za to težko delo, vodnik, tudi sam nekoč rudar, ki pri svojih 27 letih zgleda star 40 let, ob žvečenju kokinih listov malodušno pove: zaradi denarja. Delo v rudniku je namreč še vedno bolje plačano kot katero drugo. Sam je imel srečo, da je po nekaj letih dela rudnik zapustil in se vanj vrača le še kot turistični vodnik. A tako srečo, kot jo je imel sam, imajo le redki, še doda.