Če se bo slovenski predsednik o svoji navzočnosti na vojaški paradi v Moskvi 9. maja odločil tako, kot bo pač tistega dne pihal (politični) veter, pa so bili številni drugi povabljeni zahodni voditelji precej bolj jasni.

"Kanclerka Merkel je zavrnila Putinovo vabilo na parado," je bil skop v sporočilu za javnost predstavnik nemške kanclerke Angele Merkel, ki naj bi sicer v Moskvo vseeno odpotovala dan pozneje in položila venec na grob neznanega junaka, kar je ruski zunanji minister Sergej Lavrov pozdravil kot gesto proti protiruski kampanji. Čisto košarico pa je ruski predsednik dobil od ameriškega predsednika Baracka Obame, britanskega premierja Davida Camerona in francoskega predsednika Francoisa Hollanda. Skratka, od praktično vseh zavezniških velesil, ki so se v drugi svetovni vojni bili na strani s Sovjetsko zvezo. To je po svoje pomenljivo.

Nekdanji soborci proti okupatorskim silam so pokazali neverjetno veliko odločnosti in načelnosti, ko gre za vabilo od Zahoda vse bolj izoliranega Putina, ki ga imajo brez vsake samokritike za edinega krivca za vojno stanje na vzhodu Ukrajine. Zanimivo, podobne drže in samorefleksije ne premorejo, ko gre za (vsaj pogojno rečeno) agresorska dejanja kakšne njim zgodovinsko in kulturno bližje velesile.

Konkretno, če pogledamo v bližnjo preteklost: zahodni voditelji v zadnjih 14 letih, odkar so Američani napadli Afganistan, ki mu je leta 2003 sledila še precej spornejša invazija na Irak, še nikdar niso odrekli vabila na zgodovinske proslave ne Georgeu W. Bushu ne Baracku Obami oz. niso zavrnili njunih uglednih vabil, nasprotno, v teh ameriških vojnah za "svetovni" mir so celo sodelovali. Še malo igre s številkami: v ameriških vojnah v Afganistanu in Iraku je umrlo najmanj 200.000 civilistov (po nekaterih podatkih še precej več), v spopadih na vzhodu Ukrajine pa okoli 6.000, nikakor nezanemarljive številke. A Zahod ima tudi tukaj ključno vlogo na eni od vpletenih strani.

Sovjetske žrtve
In če pogledamo globlje v krute številke - da bi vsaj malo lažje razumeli čustveni naboj 9. maja za ruski narod (in še kakšnega drugega iz nekdanje Sovjetske zveze); v drugi svetovni vojni je bilo na sovjetski strani okoli 28 milijonov žrtev, medtem so imele prej omenjene ZDA, Francija in Velika Britanija skupaj na koncu slab poldrugi milijon žrtev, torej približno toliko, kot je bilo žrtev na ozemlju takratne Jugoslavije. V tako opevanem zgodovinskem dnevu D - izkrcanju zahodnih zavezniških sil na obali Normandije, ki je po mnenju zahodnih zgodovinarjev odločilno vplivalo na vojno v Evropi - je bilo zavezniških izgub 4.400 - približno toliko, kot je umrlo Sovjetov v zadnjem spopadu v bitki za Kaliningrad.

In bitka za Berlin? Medtem, ko so Zahodnjaki odlašali z odprtjem druge fronte, se pred Berlinom, ki so si ga razkosali še pred koncem vojne, po odločitvi ameriškega vojaškega vrha pragmatično popolnoma ustavili in taktično čakali na Sovjete (dobro so se namreč zavedali, da se bo za prestolnico tretjega rajha bil srdit boj do zadnjega moža), se je Rdeča armada tam bojevala do konca in mesto osvobodila 2. maja 1945. Pri tem je padlo okoli 81.000 ruskih vojakov - in niti en pripadnik zahodnih zavezniških sil.

Domovinska vojna
Skratka, druga svetovna vojna je bila za Ruse precej bolj uničujoča kot za druge, tako uničujoča, da je v Rusiji znana kar kot domovinska vojna (Великая Отечественная Война), obletnica njenega konca pa za njih osrednji državni praznik. Ali kot je pred dnevi dejal Putin: "Gre za najpomembnejši in najiskrenejši praznik naše države. To je dan velike zmage." Rusi so svojo državo zgradili dobesedno na pogorišču stare, uničene, požgane in zdesetkane, velika vojna pa pri njih nikdar ni bila zares pozabljena, saj je, navsezadnje, temelj današnje Rusije. Vsak, ki je bil kdaj na vojaški paradi 9. maja, ve povedati, da gre za slavje in rajanje, ki mu ni para - ko prideš v Moskvo 9. maja, se počutiš, kot da bi bilo vojne ravnokar konec, ne pa pred sedmimi desetletji. Mogoče so vojaške parade na Zahodu res preživete, a kaj potem reči na tisto izpred nekaj tednov, ko je neki ameriški poveljnik svoje enote paradiral po kar nekaj članicah Evropske unije, in to tako rekoč po samem robu kriznega žarišča. Za Ruse je njihovo paradiranje ob 9. maju predvsem zelo čustveni dogodek.

V tem kontekstu je tudi treba gledati na bližajočo se letošnjo proslavo, ki naj bi bila najveličastnejša in največja sploh (s 15.000 ruskimi vojaki, dvesto tanki in 140 vojaškimi lovci), pa ne (nujno samo) zato, ker bi Putin z njo hotel provocirati ali razkazovati svojo vojaško moč in z njo žugati Zahodu (pa čeprav je verjetno posredi tudi malce ruskega kljubovanja v odgovor na zahodno blokado in sankcije), ampak predvsem zato, ker gre za okroglo, 70. obletnico zmage nad nacistično Nemčijo. Zmage, katere največji človeški davek so plačali prav slovanski narodi, zmage, ki bi morala vključevati tudi vse zavezniške sile, če ne že cele Evrope, ki si ob spominu na konec druge svetovne vojne rada ponavlja "nikoli več".

Združeni - proti Moskvi
A trenutno se zdi, da so Zahod bolj kot obletnica konca enega največjih spopadov 20. stoletja povezala protiruska občutja in nastrojenosti - ali pa solidarnost z Ukrajinci, če želite. Vsekakor pa je letošnja slovesnost, v nasprotju s tistimi iz prejšnjih let, postala evropska (notranje)politična tema. Putin je na osrednjo slovesnost v Moskvo povabil predsednike in premierje 68 držav. Večina zahodnih voditeljev se vabilu ni odzvala, udeležbo so odpovedali tudi voditelji baltskih držav, kjer imajo že tradicionalno hladne odnose z Rusijo, po ukrajinski krizi pa ,sodeč po anketah, med prebivalci vlada resničen strah, da bi bili lahko oni "naslednji". Udeležbo je ob vseh "pričakovanih osumljencih" odpovedal tudi eden najtesnejših Putinovih zaveznikov, beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, a to zato, ker imajo Belorusi, ki so imeli v vojni ogromne izgube, Minsk pa je bil zravnan z zemljo, v prestolnici svojo parado. Se pa bo Lukašenko v Moskvi udeležil spominskih slovesnosti 8. maja.

Parada v Moskvi je postala pereča tema in najpogostejše vprašanje, ki ga sedma sila zastavlja svojim voditeljem v teh dneh. Na omenjeno vprašanje so morali tako v petek v Logarski dolini na tristranskem srečanju odgovarjati tudi avstrijski predsednik Heinz Fischer, hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović in slovenski predsednik Borut Pahor - prva dva sta potrdila, da se parade ne bosta udeležila, medtem ko Pahor še - premleva. Je pa pojasnil, da je vedno zastopal stališče, da ne meša pietetnih in aktualnih političnih dogodkov. A glede parade v Moskvi, kot je dejal, "ne more mimo priporočila zunanjih ministrov Evropske unije, naj se suvereni ne udeležijo parade". Ocenil je, da zaradi udeležbe vojske ne gre več le za pietetni dogodek, temveč je treba upoštevati tudi druge okoliščine, zato bo odločitev sprejel zelo premišljeno.

Na paradi prvič tudi Kim?
So pa svojo udeležbo na paradi po drugi strani potrdili kitajski predsednik Ši Džinping, kubanski predsednik Raul Castro, severnokorejski voditelj Kim Džong Un (če bo res osebno odpotoval v Moskvo, bo to njegov prvi uradni obisk tujine), voditelji JAR, Mongolije, Indije in Vietnama, pa tudi srbski predsednik Tomislav Nikolić, ki pa si je s tem že nakopal preteče žuganje Slovaka Eduarda Kukana, ki vodi delegacijo Evropskega parlamenta za Srbijo. "Odločitev predsednika Nikolića, da pošlje srbske vojake na vojaško parado, v Moskvi se mi zdi v nasprotju z ambicijami in zavezami države za pridružitveni proces EU-ja," je posvaril Kukan. Mimogrede - slovaški premier Robert Fico, znan nasprotnik protiruskih sankcij, sam razmišlja, da bi v Moskvo odpotoval.

Od 68 povabljenih (gre tako za voditelje najvplivnejših svetovnih držav kot tudi za države, ki so v drugi svetovni vojni sodelovale na strani zmagovalcev) naj bi se parade po zdaj znanih podatkih udeležilo 26, med njimi le trije voditelji držav članic EU-ja, kot je Aleksis Cipras, premier "uporniške" Grčije, ki je na dvodnevnem obisku Moskve na začetku meseca gradil mostove med državama. Kar nekaj prahu je dvignila tudi odločitev češkega predsednika Miloša Zemana, da se udeleži proslave, saj ga je zaradi tega javno okrcal ameriški veleposlanik na Češkem Andrew Schapiro - in si s tem "vmešavanjem v notranje zadeve" prislužil prepoved vstopa na praški grad, sedež predsednika. Tema (ne)udeležbe na moskovski paradi je tako pereča, da povzroča razprtije tudi znotraj držav in koalicij - del češke vladajoče koalicije je tako Zemanu zagrozil, da si bo moral pot v Moskvo plačati sam, nekateri so razmišljali celo o njegovem odpoklicu na podlagi "izdajstva".

Od Slovencev v Moskvo borci
V slovenski vladi so glede udeležbe na paradi manj razdeljeni - podpira jo zgolj Združena levica, sicer pa naj bi bila Slovenija v Moskvi vseeno zastopana, saj je svojo udeležbo že napovedala borčevska organizacija, ki ima z veteransko organizacijo iz Rusije tople odnose. Predsedstvo borcev je na nedavnem zasedanju sprejelo enotno mnenje, da bi se morali državniki vseh zavezniških držav udeležiti slovesnosti, saj gre za praznovanje velike zmage v drugi svetovni vojni, ki je ogrozila obstoj demokratičnih sil v svetu. Najvišji slovenski predstavniki pa bi morali po njihovem mnenju s svojo navzočnostjo počastiti to obletnico. "Iz medijev smo zasledili, da je predsednik Češke republike zavrnil diktat neke tuje države, in takšno držo pozdravljamo ter jo pričakujemo tudi od predstavnikov naše države," je dejal predsednik zveze borcev Tit Turnšek.

Moskva je sicer bolj osredotočena na priprave kot na polemiziranje glede (ne)udeležbe svetovnih voditeljev, vseeno pa meni, da je bojkot voditeljev ZDA in (večine) EU (zlo)nameren in ima malo opraviti z Ukrajino, ampak gre bolj za nadaljevanje dolgoročne strategije nevtraliziranja Rusije kot velesile in strmoglavljenja Putina, piše Spiegel. Mimogrede, na vojaški paradi leta 2010, za 65-letnico konca vojne, je parado na Rdečem trgu spremljala tudi Merklova, leta 2005, ob 60-letnici, je ameriški predsednik George W. Bush za parado celo dobil najboljši sedež v hiši - tik ob Putinu, lani pa so z ruskimi vojaki sploh prvič paradirali tudi britanski, francoski in ameriški vojaki.

Tudi poljski ne
Tisti, ki so se za letos bojkot odločili, naj bi sicer to (neuradno) storili predvsem zaradi napovedi, da bodo na paradi sodelovale tudi vojaške enote z anektiranega Krima, saj bi s tem na neki način pozdravili njegovo priključitev Rusiji. A tudi brez tega se zdi, bi bila udeležba večine, milo rečeno, vprašljiva. Nekdanji poljski premier Donald Tusk, ki zdaj zaseda stolček predsednika Evropskega sveta in je kot tak nekakšen neuradni glas EU-ja, je že pred tedni pojasnil, zakaj ga na parado ne bo: "Navzočnost na vojaški paradi, z roko v roki z današnjimi agresorji in človekom, ki uporablja orožje proti civilistom v vzhodni Ukrajini? Zame je to, milo rečeno, preveč dvomljivo."

Rusi tako razlago vseeno težko požrejo. "S formalnega vidika lahko razumemo zahodne voditelje, z osebnega pa je težko," pravi Andrej Jašlavski, kolumnist moskovskega časopisa Moskovski komsomolec, katerega mnenje povzema Spiegel. "Moral bi biti skrajno neuk ali pa lažnivec, da bi lahko zanikal, da je naša država v drugi svetovni vojni dobila največji udarec. In da je bila Rusija tista, ki je največ prispevala k porazu nacistov."