V zadnjem desetletju se je število hikikomorijev drastično povečalo. Foto: <a href=freedigitalphotos.net">
V zadnjem desetletju se je število hikikomorijev drastično povečalo. Foto: freedigitalphotos.net
Terapija okrevajočih hikikomorijev. Foto: EPA
Tisti, ki za motnjo trpijo, bi šli radi v družbo, a ne morejo. Foto: EPA
Zdravljenje pacienta. Foto: EPA
Strokovnjaki se bojijo, kaj se bo zgodilo s prvo generacijo hikikomorijev. Foto: EPA
Posameznike naj bi v osamo pognala družba, v kateri se počutijo pod prevelikim pritiskom. Foto: EPA

Masaa Tadana njegovi dve sestri nista videli že vse od leta 2010. 48-letni moški je bil eden izmed milijon Japoncev, ki se za leta zaprejo v svojo sobo in nočejo iz nje. Hikikomori jim pravijo.

Tadano je živel s svojima sestrama na Hokkaidu. Ženski sta hermita pustili pri miru, novembra lani pa sta le potrkali na njegova vrata, saj sta se selili.

Ob tem sta odkrili le razpadajoče truplo (mrtev naj bi bil že okoli leto in pol) in ena od žensk ga je v paniki, ker se je bala očitkov družbe, razsekala in ga v plastičnih vrečkah odvrgla v smetnjak. Policija je 49-letnico obtožila neprimernega ravnanja s truplom.

Hikikomori (v dobesednem prevodu "umik" ali "povlečenje sam vase") je eden zanimivejših fenomenov sodobne Japonske, ki bega in intrigira strokovnjake in psihiatre po vsem svetu. Večinoma gre za mlade, ki jih v osamo poženejo težave v šoli. Gre za nov pojav, ki ga opažajo šele kako desetletje, potem ko ga je leta 1998 v svoji knjigi Družbeni umik: Brezkončno odraščanje opisal psihiater Tamaki Saito. Pomenil naj bi "tiste, ki se popolnoma umaknejo iz družbe in več kot pol leta ne zapustijo svojega doma, večinoma so stari med 15 in 25 let starosti in ne trpijo za katero drugo psihično motnjo".
Prizadeti večinoma moški
Kar 80 odstotkov žrtev je moških, večinoma pa prihajajo iz družin srednjega razreda, ki jih lahko podpirajo in preživljajo, medtem ko so sami zabarikadirani v svoji sobi, brez stika z zunanjim svetom. Nekateri gledajo televizijo, drugi brskajo po spletu, tretji obsesivno čistijo svojo sobo ali se celo zatekajo k samopoškodovanju. Strokovnjaki pojav opisujejo kot tipično motnjo sodobnega kapitalističnega sveta, kjer so družbeni in karierni pritiski preveliki, kjer se od posameznika zahteva več, kot je sposoben. Japonska naj bi bila kot postindustrijska država "idealno" okolje za razvoj te motnje - kot piše Mind The Science Gap, naj bi šlo za neposreden odziv vse večje globalizacije in integracije Japonske na trg dela, ki deluje po zahodnih standardih.

Japonci so bili tradicionalno vajeni precej drugačnega, zelo strukturiranega prehoda od srednje šole in univerze do dolgoročne zaposlitve. Pogostih menjav služb in fleksibilnega trga dela niso bili vajeni, še več, tisti, ki so menjali službe, so v japonski družbi veljali za "zgube". A globalizacija in zahodnjaški način dela sta jih prisilila prav v to, tega pa mnogi preprosto niso zmogli. Ob tem je tudi vse več takih, ki po diplomi ne najdejo zaposlitve, kar jim daje dodaten občutek osebnega poraza.

Ali kot so zapisali v New York Timesu: "Kot anoreksija, ki je v veliki meri omejena na zahodne kulture, je hikikomori kulturni sindrom, ki se je razmahnil v točno določeni državi v danem trenutku v zgodovini." Z rastjo težave se je pojavilo tudi vse več podpornih skupin za starše hikikomorijev, psihologov specialistov in prehodnih programov za okrevajoče hikikomorije. A fenomen ostaja skrivnosten in begajoč, japonska javnost pa krivdo prelaga na vse: od dušečih mater in odsotnih, zaposlenih očetov, ustrahovanja v šoli in gospodarskega stanja do akademskih pritiskov in videoiger, še navaja NY Times.
Ko te strah ohromi
Eden izmed tistih, ki so se umaknili v osamo, je Hide. Zanj so se težave začele, ko je pustil šolo. "Začel sem kriviti sebe, krivili so me tudi starši. Pritisk je bil vse hujši," je povedal za BBC. "Postopoma me je postajalo preveč strah, da bi šel ven, strah, da bi srečal ljudi. In nazadnje nisem mogel več iz hiše." Hide je prekinil vso komunikacijo s prijatelji in nazadnje tudi s starši. Da jih ne bi srečal, je čez dan spal, ponoči pa gledal televizijo. "Preplavljala so me najrazličnejša negativna čustva. Želja, da bi šel ven, jeza do družbe in staršev, žalost zaradi mojega stanja, strah, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, in ljubosumje do ljudi z normalnim življenjem."
Saito stanje opisuje kot družbeno paraliziranost. Hikikomoriji - nekatere v osamo poženejo slabe ocene, druge zlomljeno srce, skupen pa jim je občutek, da je treba impresionirati družbo - hočejo v svet, hočejo spoznavati prijatelje ali partnerje, a preprosto ne morejo. Ko je Saito v 90. letih začel preučevati pojav, družbeni umik sicer ni bila neznana motnja, a so jo zdravniki zdravili kot simptom nekih potlačenih težav, ne pa kot osnovno težavo.
Saito opaža, da se je, odkar je pojav začel preučevati, število hikikomorijev drastično povečalo, hkrati pa se je njihova povprečna starost zvišala z 21 na 32 let. K temu prispeva še en dejavnik - mnogi Japonci se od staršev odselijo šele, ko se poročijo, starši jih vzdržujejo, a v zameno pričakujejo, da si bo na neki točki otrok našel službo in se osamosvojil. Starši jih zato pogosto silijo z določeno šolo ali kariero, otroci pa odpovedo.

Še vedno brez točne kvalifikacije
Leta 2010 je japonska vlada financirala raziskovalno skupino, ki je skušala klasificirati motnjo in postaviti navodila za oceno in zdravljenje. A tudi v njihovi končni definiciji ostaja nemalo nejasnosti, klasifikacija motnje pa ostaja v zraku.

Ob tem pa, tako Mind The Science Gap, postaja tematika na Japonskem vse bolj urgentna, saj se t. i. prva generacija hikikomorijev na Japonskem, ki živijo s starši že zadnjih 20 let, bliža 40. letu starosti. Ob tem mnoge skrbi ne le za usodo teh ljudi, ampak tudi za družbene in gospodarske posledice za Japonsko.
Ko bodo starši prve generacije hikikomorijev umrli, se bo Japonska srečala z veliko težavo integracije velikega dela prebivalstva družbeno odtujenih in nekvalificiranih posameznikov v družbo. Zato hikikomoriji niso le osebna težava, ampak tudi potencialna nacionalna bolezen.