"Če pristanka na Luni ne bi bilo, tega ne bi mogli skriti"

Intervju z Vojkom Kogejem

20. julij 2009 ob 12:40
Ljubljana - MMC RTV SLO

Američani so zagotovo pristali na Luni, zato teorije zarote ne veljajo, je prepričan Vojko Kogej, ustanovitelj Vesoljske tiskovne agencije.

Kogej je za MMC povedal, da je bil pristanek na Luni pred 40 leti velik dosežek in da nikakor ne verjame teorijam zarote. Povedal je, da je šlo v času hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo za hud boj za prestiž in da bi Američane, če bi pristanek na Luni zaigrali, zagotovo razkrinkali. Kaj vse je o pristanku na Luno še povedal Kogej, si preberite v spodnjem intervjuju.

Kakšen je bil pomen pristanka Apolla na Luni in prvih korakov na Luni? Ali lahko to primerjamo s Kolumbovim odkritjem Amerike?
Po svoje lahko. To je bil velik organizacijski, znanstveno-tehnični, piarovski podvig, pa tudi politični podvig. Glavni namen je bil zmagati in prvi pristati na Luni, s tem pa dokazati, da je ameriški sistem boljši od sovjetskega. Tako kot so prej Sovjeti trdili, da je za njihove uspehe zaslužen boljši sistem, kar je samo še spodbudilo Američane. Zadnje čase prihajajo na dan tudi podatki, da Kennedy sploh ni maral vesolja, saj se mu je zdelo to metanje denarja stran, ampak želja, da bi premagal Sovjete, je bila zelo velik motiv, da je uspel celo davkoplačevalce prepričati, da je to nujno potrebno.

Vojko Kogej na MMC-ju piše tudi blog.

Je bil pristanek Apolla 11 na Luni resničen, sta Armstrong in Aldrin resnično hodila po Luni? Lahko verjamemo teorijam zarote, ki se pojavljajo?
Absolutno sta pristala na Luni in čudi me ta množica dvomljivcev, ki se sploh ne poglobijo v stvari. Vidim, da slabo poznajo astronavtiko, kar se še oprosti, ne oprosti pa se jim slabo poznavanje novejše zgodovine, hladne vojne. Jaz sem že februarja napisal, da obstajajo celo povezave do antene, ki so jo Rusi zgradili, da bi nadzorovali Američane in preverili, ali res letijo proti Luni in ali je res vse tako, kot kaže. Če bi jaz le malo posumil, da to ni res, bi takoj sporočil drugim. Ali če bi kdor koli od 400.000 ljudi, ki so sodelovali v ameriškem programu, vedel, da je vse skupaj zlagano, bi stopil do prvega novinarja in mu zgodbo drago prodal. Kot prva pa bi Američane razkrinkala Sovjetska zveza. To je bila resnično ostra borba, ideološka in za prestiž. Če kdo česa ni dosegel, tega ne bi bilo mogoče skriti.

Zakaj so ZDA leta 1972 končale program Apollo in se preusmerile v programe vesoljskih plovil? Ali ni bila s tem narejena škoda v raziskovanju vesolja?
Ne vem, ali je bila narejena škoda, saj je šel razvoj tako naprej, da imamo več vprašanj in boljšo tehnologijo, kot smo jo imeli leta 1972, s katero lahko bolje raziščemo vesolje. Tudi zdaj razlogi za potovanje na Luno še niso najboljši, pridobivali naj bi helij 3, in če bi ga znali uporabljati, bi se ga splačalo prevažati na Zemljo, saj bi lahko pokrili energetske potrebe celotnega planeta, a ga zaenkrat še ne znamo črpati. Program Apollo so opustili zato, ker ni kazalo, da bi tudi Sovjeti radi odšli na Luno. Imeli so načrte, da bi šli na Luno, a ti načrti niso bili sprejeti, ker sovjetska vlada ni dala dovolj podpore.

Do kam bo pripeljalo raziskovanje vesolja? Se bodo razmere spremenile, ko bo dokončana Mednarodna vesoljska postaja?
Do kam, je težko reči, saj je vesolje brezmejno. Upam, da bodo dosežki vse večji, primerjali pa jih bomo lahko, ko bomo prišli na Mars. Nekateri so že pri Luni rekli, da je bilo to tako, kot prehod iz vode na kopno. Mednarodna vesoljska postaja je že vaja za lete na Mars, čeprav so to v glavnem krajši poleti. Kar se tiče tehnologije, bodo na podoben način, kot so sestavili Mednarodno vesoljsko postajo, sestavili tudi vesoljsko ladjo za polete človeka na Mars.

Kdaj bo človek stopil na Mars?
Upam, da bom to še doživel. Zdaj, ko ni ideološke tekme in boja za prestiž, gredo stvari počasi. Tehnologija se sicer razvija, a ni politične odločitve. Tako kot je bila potrebna politična odločitev za Luno, bo potrebna tudi za Mars. Je pa nekaj upanja zdaj, ko so se navadili sodelovati, saj je strah vsakega predsednika, da bi to nalogo zaupal samo svoji državi. To odpira možnosti, da bo pri Marsu drugače, da bodo vodilne države sodelovale. Ena z znanjem, druga z denarjem in tako naprej.

Katera država bo po vašem mnenju zdaj, ko se v vesoljsko bitko vključujeta tudi Indija in Kitajska, postala vodilna v bitki za prevlado v vesolju?
Lepo je biti tudi drugi ali tretji na Luni, tako da bi se nekaj tekmovalnega duha lahko pojavilo, saj Indija, Japonska in Kitajska zanimanje kažejo tudi z dejanji in ne samo z govorjenjem. Tukaj pa je treba ločiti, saj to zanimanje še ni v tem, da bi pošiljali ljudi v vesolje, pa čeprav Kitajska že ima vesoljsko ladjo, ki bi jo lahko uporabila za polet na Luno, medtem ko ZDA nimajo vesoljske ladje, Rusi pa bi morali Sojuz malce preurediti.

B. T., B. R.

Prijavi napako