Mednarodno kazensko sodišče (ICC) s sedežem v Haagu je stalno mednarodno sodišče, ki preganja posameznike zaradi največjih hudodelstev v mednarodni skupnosti, genocida, zločinov proti človečnosti, vojnih zločinov in agresije. Sodišče je nastalo na podlagi Rimskega statuta, ki je julija 1998 zagotovil pravno podlago za ustanovitev stalnega sodišča, dejansko pa je sodišče začelo delovati 1. julija leta 2002, ko je instrumente ratifikacije statuta predložilo 66 držav podpisnic. Danes ima statut 122 držav pogodbenic, podpisalo pa ga je 139 držav, a ga nekatere še niso (in ga verjetno tudi ne bodo) ratificirale.

Sodišče je lani praznovalo svojo prvo desetletnico obstoja, lani pa je podalo tudi svojo prvo obsodbo. Nekdanji voditelj Demokratične republike Kongo Thomas Lubanga Dyilo je bil zaradi grobih kršitev človekovih pravic, ki so vključevale množične poboje, mučenje, posilstva in novačenje otroških bojevnikov, obsojen na 14-letno zaporno kazen. Ali bo kazen zdržala, bo jasno po pritožbenem postopku, je pa bila obsodba pomembna zmaga sodišča, ki se trenutno ukvarja z osmimi primeri (Uganda, Demokratična republika Kongo, Mali, Srednjeafriška republika, Sudan (Darfur), Kenija, Libija, Slonokoščena obala).

Ob robu Blejskega strateškega foruma smo se o vlogi sodišča pogovarjali s Tiino Intelmann, estonsko veleposlanico, ki je predsednica Skupščine držav pogodbenic Rimskega statuta. Intelmannova pravi, da je sodišče svojih prvih deset let opravilo pomembno delo, da je bilo zelo uspešno, a da ne mine niti dan v življenju te institucije, ki bi bil brez polemik in oporekanja. "To je kriminalno sodišče, kjer gre lahko na koncu kdo v zapor, to pa ni všeč nikomur," je povedala in dodala, da je krivda, da pred sodišče ne privedejo več kriminalcev in beguncev, predvsem na strani držav pogodbenic samih. Na kritike sodišča odgovarja realno in pravi, da je sodišče ustanovljeno, da obstane, ob tem pa izraža upanje, da bodo po Lubangi pred roko pravice prišli tudi drugi.

Lani je Mednarodno kazensko sodišče praznovalo deseto obletnico obstoja. Kako vidite njegovo delo, kaj ni bilo narejeno pa bi moralo biti? Kako ocenjujete teh deset let?
Najprej moramo biti zelo veseli in hvaležni, da se je ta velik mednarodni, revolucionarni projekt uresničil in zaživel. V zadnjih desetih letih smo videli, da je ICC začel delati, da dela uspešno in da njegovo delo odmeva na območjih, kjer deluje. Seveda obstaja veliko kritik, zakaj ICC ne dela hitreje, zakaj je bila do zdaj izrečena le ena obsodba in tako dalje, a za mednarodno telo in mednarodno organizacijo deset let ni tako dolgo obdobje. In teh deset let je bilo zelo uspešnih.

Kot ste že sami omenili, je sodišče tarča vseh mogočih kritik, da je prepočasno, da ni učinkovito, da ne zmore prijeti obtožencev in kriminalcev ter da stane veliko preveč denarja. Kako odgovarjate na te kritike, so vsaj malo resnične? Je mednarodno kazensko sodišče vredno svoje cene?
Sodišče je pod stalnim nadzorom. Ker gre za kazensko sodišče in sodišče, ki preiskuje tudi aktivne voditelje držav, si lahko le predstavljamo, da niti dan v življenju te institucije ne mine brez polemik in oporekanja. Ko govorimo o ceni, ni tako visoka. Sodišče se trenutno ukvarja z osmimi primeri, in če pogledamo na primer sodišče za Libanon, ki ima proračun, ki znaša polovico proračuna ICC-ja, vidimo, da je ICC precej stroškovno učinkovit. Sodišče je počasno, to je res, a mednarodni procesi so počasni. Poglejmo recimo sodišče za Jugoslavijo, začetek ni bil lahek, tudi pri drugih sodiščih so bili začetki vedno težki. A moramo vedeti, da na začetku, ko je Rimski statut stopil v veljavo leta 2002, ni bilo primerov. Sodniki so delali le na svojih notranjih postopkih, sodišče je zares začelo delovati šele nekaj let pozneje. Nekaj kritik, ki jih zdaj naslavljajo na sodišče države pogodbenice ali nepogodbenice Rimskega statuta, pa bi moralo leteti tudi na države same. Dejstvo, da ICC ne more prijeti nekaterih beguncev, je krivda držav samih, saj bi jih morale prijeti one. Vedeti moramo tudi, da sodišče deluje po pravilih, države pa so si pridržale pravico, da ta pravila spremenijo. Sodišče za Jugoslavijo je lahko na primer spremenilo svoja pravila delovanja, ko so v procesu videli, da nekatera pravila ne delujejo. ICC nima te možnosti, saj si lahko predstavljate, da s 122 državami pogodbenicami potrditev vsake najmanjše spremembe, ki jo želimo vpeljati k pravilom delovanja, traja vsaj leto dni. Neučinkovitost so pravzaprav vgradile v sistem države same, saj so bile pri ustanavljanju sodišča zelo previdne, ker so se zavedale, da ustanavljajo institucijo, ki bo delovala dolgo. Niso si želele iz rok izpustiti preveč nadzora.

V enem izmed svojih govorov ste poudarili, da je Mednarodno kazensko sodišče edini mednarodni instrument, ki omogoča, da hudodelci pridejo pred roko pravice, a da države vse prepogosto z umikom politične podpore škodujejo sodišču. Kako je lahko sodišče veljavna in zanesljiva mednarodna institucija, če ga same države pogodbenice Rimskega statuta ne podpirajo in mu ne pomagajo?
Mislim, da je Mednarodno kazensko sodišče prav zdaj na ključni točki svojega razvoja. Lahko je podpirati institucijo, če te ta pusti pri miru, če ne dela veliko, če je to šibka institucija, ki je v Haagu in se ne ukvarja z nikomer. Zdaj pa se ICC aktivno ukvarja z več primeri, sodišče je obtožilo aktivne voditelje držav, potekajo preiskave nekdanjih voditeljev držav, samo predstavljate si lahko, kakšno razburjenje je to povzročilo. Imamo več vrst držav pogodbenic, imamo tiste, ki pravijo, da vse poteka kot po navadi, in se ne ukvarjajo preveč s tem, kar dela sodišče, saj je to za njih tehnično vprašanje, sodišče je samostojno in ga pustijo, da dela svoje delo. Imamo pa tudi države, kjer sodišče preganja voditelja države, to pa ustvari politično dinamiko, ki najvišjih instanc moči ne pusti ravnodušnih. V teh razmerah zadeve postanejo zelo politične in to ustvari določeno mero napetosti. Na splošno lahko rečemo, da države sodelujejo s sodiščem, a pri nekaterih zelo občutljivih primerih, kjer sodišče preganja najvišje politike, vidimo pomanjkljivosti in napake. Pomanjkljivosti lahko opazimo tudi, ko Varnostni svet Združenih narodov napoti primer na sodišče. Sodišče ima sicer jurisdikcijo samo v državah pogodbenicah in države pogodbenice se zavedajo, kakšne so njihove dolžnosti pred sodiščem. Ko pa Varnostni svet sprejme odločitev in napoti primer Darfurja pred sodišče, si Sudan ni mislil, da bo prisiljen sodelovati s sodiščem, ki ga ne priznava. Ko Sudan reče, da ne bo sodeloval s sodiščem in upošteval navodil Varnostnega sveta, kdo bi moral tu ukrepati? Varnostni svet, a ta v danih okoliščinah nima dovolj moči.

Torej sodišče nima dovolj mednarodne podpore Združenih narodov?
Varnostni svet sprejema svoje odločitve v določenem trenutku in v določeni sestavi, in ni nujno, da bo Varnostni svet čez dve leti, v drugačni sestavi, sprejel enako odločitev. Razmere se spreminjajo, sestava Varnostnega sveta se spreminja, to je politika.

Marca lani je Mednarodno kazensko sodišče izdalo svojo prvo obsodbo nekdanjega voditelja Demokratične republike Kongo Thomasa Lubanga Dyila, ki je bil zaradi grobih kršitev človekovih pravic obsojen na 14-letno zaporno kazen. Njegova obsodba je zagotovo zelo pomemben precedens v delu Mednarodnega kazenskega sodišča, a me zanima, ali bo to osamljena uspešna zgodba ali lahko v prihodnosti pričakujemo podobne obsodbe.
Nikoli ne moremo reči, ali bo neka oseba obsojena kot kriva ali ne. V nekaterih primerih je sodišče odločilo, da določena oseba ni kriva, saj ni bilo dovolj dokazov. Thomas Lubanga je bil obsojen na 14 let zaporne kazni, a zdaj poteka še pritožbeni proces in ne vemo, kaj bo rezultat tega procesa. Kadar se zločini dogajajo v konfliktnih razmerah, je zelo težko dokumentirati zadeve, zelo težko je najti priče, zelo težko pa je tudi zadržati sodelovanje prič skozi daljše obdobje. In to je ena večjih težav, s katerimi se spopada sodišče.

So sodelavci sodišča, ki delajo na terenu, večkrat v nevarnosti, so podvrženi grožnjam? Kaj pa priče?
Če pogledamo primere, s katerimi se sodišče trenutno ukvarja, so jih večino predložile države same, kot recimo Demokratična republika Kongo, Srednjeafriška republika, Uganda ... Tam obstaja želja držav, da sodelujejo s sodiščem, tako da ekipe, ki jih tožilec pošlje na teren, delujejo v normalnih okoliščinah. Normalnih seveda za konfliktne razmere. Obenem pa, če pogledamo Darfur, sodišče svojega dela na terenu ni moglo opravljati normalno, saj Sudan ne želi sodelovati s sodiščem. Kot vidite, imamo torej različne situacije, sama pa mislim, da varnost osebja, ki dela na terenu, ni vprašanje, s katerim bi se sodišče ukvarjalo na dnevni bazi. Večji problem za sodišče je, kako zaščititi priče. Sodišče je ustanovilo program za zaščito prič, skuša pa doseči tudi dogovor z državami, ki so pripravljene pričam nuditi zatočišče. Problem je velik, a se sodišče z njim ukvarja zelo dejavno.

Za sudanskim predsednikom Omarjem Al Baširjem, ki je obtožen genocida in drugih zločinov v vojni v Darfurju, je izdana mednarodna tiralica. Pred časom ste izrazili zaskrbljenost, da nigerijska vlada ni izpolnila svojih obvez, ki jih ima po Rimskem statutu, in ga med njegovim obiskom v Abuji julija letos ni aretirala. Zakaj ga Nigerija ni aretirala, zakaj ni sodelovala s sodiščem?
V Sudanu imamo več ljudi, za katerimi so razpisane tiralice, za predsednikom Al Baširjem pa sta razpisani celo dve tiralici. Gospod Al Bašir, pa tudi drugi, so že večkrat potovali v države, ki so podpisnice Rimskega statuta, in te bi jih morale v skladu s svojimi obveznostmi aretirati. A se te države pogosto znajdejo v zelo težkem položaju. Kar se je po mojem prepričanju zgodilo v Nigeriji, je, da je tam potekalo zasedanje Afriške unije in nigerijska vlada ni vedela, da se bo sudanski predsednik tega zasedanja udeležil. Ko je prišel, pa je moral zaradi mednarodne dinamike, ki se je sprožila, državo hitro zapustiti, saj se tam ni počutil več varnega. Ko Al Bašir potuje v države, ki niso pogodbenice Rimskega statuta, so naše roke precej zvezane. Ko pa potuje v države pogodbenice, jih vedno opomnimo, da imajo dolžnost, da ga aretirajo.

Mislite, da bo Al Bašir kdaj le prišel pred roko pravice?
Da, mislim, da ja, saj ima ICC na voljo ves čas, ki ga potrebuje. To ni začasno sodišče, tako da ima dovolj časa.

Slovenski humanitarni aktivist Tomo Križnar nas neprestano opozarja na grozodejstva v Darfurju in na območju Modrega Nila. Pravi, da se mednarodna skupnost obrača stran in noče ustaviti konflikta ter grozodejstev, ki se dogajajo v Sudanu. Zakaj je tako, zakaj se vojna, ki je prinesla toliko gorja, ne konča?
Ves čas se trudimo graditi boljši in mirnejši svet, a nam pri tem vedno kaj spodleti. Na svetu je toliko problemov in toliko konfliktov, pred nekaj meseci se je zgodil državni udar v Srednjeafriški republiki, zdaj pa strokovnjaki govorijo, da je država na robu propada. Razmere so še vedno zelo zapletene v Maliju, kjer so morale posredovati evropske sile. To so vse nesreče, ki padejo na nas, mednarodna skupnost se trudi narediti vse, kar je v njeni moči, je pa tudi res, da se, ko se pojavi nova katastrofa, na staro malce pozabi in se o njej ne poroča. Nekatere grozljive situacije pa se še kar vlečejo. Ko govorimo o Sudanu, naj spomnim, da je Južni Sudan postal samostojna država, kar je vsaj malo omililo razmere v Sudanu. Prepričana sem, da se mednarodna skupnost trudi po svojih najboljših močeh, a je grozodejstev na svetu preprosto preveč.

Prebrala sem misel, ki pravi, da se konflikti razvijajo zaradi nekaznovanja, nekaznovanje pa ustvarja le še več nasilja in ukinjanje pravic. Zdi se, kot da se vrtimo v krogu in se iz preteklosti in preteklih konfliktov nismo nič naučili. O tem sva sicer že govorili, a me zanima, kaj vi mislite, kaj več bi lahko mednarodna skupnost naredila, da bi grozodejstva, ki se dogajajo, v prihodnosti preprečila?
Meni se ne zdi, da se vrtimo v krogih. Hrvaška se je pravkar pridružila Evropski uniji, Črna gora se pogaja za svoje članstvo v Uniji, druge države Zahodnega Balkana pa bodo sledile. Sodišče za nekdanjo Jugoslavijo je odigralo svojo vlogo v procesu tranzicije, skozi katero so šle države Zahodnega Balkana, in vsi vemo, kako kontroverzno je bilo in še vedno je. Ena od baltskih držav je trenutno predsedujoča Evropski uniji, kdo bi si to mislil pred 20 leti? To je bilo nekaj popolnoma nepredstavljivega, zdaj pa smo tu. Ne vrtimo se v krogih, vsaj v Evropi smo zgradili nekaj, kar je precej trdno in sem prepričana, da ne bomo zapadli nazaj. Ko pa govorimo o afriškem kontinentu, lahko rečem, da se države resno trudijo, da bi okrepile medsebojno sodelovanje, da delajo za mir in varnost, vzpostavljajo svoje mirovne enote, skušajo vzpostaviti vladavino prava. Ta proces je počasen, a se trudijo. Tudi v Latinski Ameriki imamo države, ki so zelo dejavne in jim gre dobro, dobro jim gre tudi na gospodarskem področju, veliko gospodarsko rast ima na primer Brazilija. Ne bi bila preveč negativna, a si seveda vedno želimo, da bi bil napredek hitrejši, kot je.

Kaj pa razmere v Siriji? Na Mednarodno kazensko sodišče je bilo naslovljenih že več pozivov, naj sirski režim obtoži umora civilistov, a se ni še nič zgodilo. Število žrtev sirske vojne narašča vsak dan, imamo tudi poročila o uporabi kemičnega orožja med civilisti, bo Mednarodno kazensko sodišče ukrepalo?
Tudi v primeru Sirije so roke tožilcev precej zvezane, saj Sirija ni pogodbenica Rimskega statuta in zato ICC v Siriji nima jurisdikcije, Varnostni svet pa ne more doseči dogovora, da bi primer Sirije napotil na ICC. Več držav, tudi Slovenija, je članice Varnostnega sveta pozvalo, naj primer napotijo na sodišče, a se to še ni zgodilo. Tudi nisem optimistična, da bi se to lahko zgodilo. Vem pa, da bi tožilec ob pozivu takoj začel preiskovati in bi začeli delati.

Na Mednarodno kazensko sodišče letijo tudi obtožbe, da se osredotoča predvsem na afriške države, da je večina njegovega dela osredotočena na Afriko. Zakaj je tako, kje so države v Latinski Ameriki, Aziji, na Bližnjem vzhodu?
Na Bližnjem vzhodu imamo zelo malo držav pogodbenic, skoraj nič. Zakaj je sodišče tako dejavno v Afriki? Ker je 34 držav iz Afrike pristopilo k statutu in številne med tistimi, kjer je sodišče dejavno, so sodišče za pomoč prosile same. Slonokoščena obala na primer ni imela niti osnovnih pogojev, da bi se lahko pridružila statutu, saj za to potrebujete vlado in parlament, a so se s posebno izjavo obvezali, da priznavajo jurisdikcijo sodišča. Same so primere na sodišče napotile Uganda, Srednjeafriška republika, Demokratična republika Kongo, to pa pomeni, da so te države pristopile k sodišču in prosile, naj jim pomaga, saj njihovi sistemi ne delujejo. Zdaj pa so ljudje na to pozabili in pravijo, da je Afrika glavna tarča. Afrika ni glavna tarča, sodišče le pomaga tem državam, in ker je to kriminalno sodišče, gre lahko na koncu kdo v zapor. In to nikomur ni všeč.

Kako pa sodišče sodeluje z ZDA, ki so sicer podpisale Rimski statut, a so generalnega sekretarja Združenih narodov nato obvestile, da ne želijo biti več pogodbene članice in tako nimajo nobenih obveznosti, ki izhajajo iz statuta?
ZDA so, kot ste rekla, podpisale statut, a trenutno ne gre pričakovati, da bi statut tudi ratificirale in tako postale država pogodbenica. A njihov prvoten, precej negativno nastrojen odnos, ki smo ga doživeli v času predsedovanja Georgea Busha mlajšega, se je omehčal in zdaj sodišče z ZDA zelo konstruktivno sodeluje, seveda vedoč, da ZDA ne bodo postale država pogodbenica. A je še vedno veliko stvari, ki jih lahko naredijo in pomagajo sodišču, in mislim, da se trudijo. Kot predsednica Skupščine držav pogodbenic Rimskega statuta moram reči, da delamo v smeri univerzalnosti statuta in upam, da bo prišel dan, ko se bodo tudi ZDA pridružile.

Kaj pa brutalni vodja ugandske Gospodove uporniške vojske (LRA) Joseph Kony, ki je na begu že od leta 2005? Njegova zgodba je postala odmevnejša s filmom Kony2012, objavljenim na YouTubu, ki opozarja na grozodejstva, ki jih je storil. Ob objavi filma so vsi govorili o zločinih, ki jih je storil. Bi lahko taka medijska izpostavljenost pomagala sodišču, da privede kriminalce, kot je Kony, pred roko pravice?
Da, medijska izpostavljenost lahko pomaga, predvsem z dvigom zavesti. Tudi zaradi filma o Josephu Konyju je ameriški kongres razširil svoj program nagrad za prijetje kriminalcev tudi na ubežnike Mednarodnega kazenskega sodišča. Tako da bi zdaj, če imate podatke, ki bi vodili do dejanske aretacije Josepha Konyja, dobili denarno nagrado od ZDA. Take kampanje so tako zelo pomembne, mislim pa, da jih ne sme voditi sodišče samo, ki je bolj resna institucija. Obstaja pa zelo vitalna skupnost nevladnih organizacij, ki delujejo okoli sodišča in ki lahko vodijo take kampanje. Drugo vprašanje pa je, ali lahko to vodi do aretacije kriminalcev. Rada bi povedala, da smo imeli tudi primere, ko so se ljudje sami predali sodišču, in upam, da se svet spreminja tako, da bodo ljudje, ki ne spoštujejo ukazov sodišča, ki pobegnejo, spoznali, da se je vse težje skrivati in da je vse manj ljudi, skupin in vlad, ki bi jih bile pripravljene skrivati.

Brina Tomovič