Potem ko je pred osmimi leti ameriško politično prizorišče doživelo dolgo pričakovani prelom s prvo izvolitvijo Afroameričana na mesto predsednika, obstaja letos precejšnja možnost, da bo na najvišji politični položaj v ZDA izvoljena ženska. Kot pri Baracku Obami - v njegovem primeru sicer v povezavi z rasizmom - se tudi pri Hillary Clinton pogosto poudarja simbolni pomen njene (morebitne) izvolitve, še posebej za izboljšanje položaja žensk, ne samo v ZDA, ampak tudi širše po svetu.

Nekdanja prva dama v času dveh mandatov predsednika Billa Clintona (1993-2001), senatorka iz New Yorka (2001-2009) in zunanja ministrica (2009-2013) med tradicionalno ostro predvolilno kampanjo od oznake feministka ne beži. Nasprotno, z veseljem jo sprejema in poudarja svoja dolgoletna prizadevanja za pravice žensk po vsem svetu med svojim dolgim političnim in družbenim delovanjem. Navsezadnje se kot pomembna poudarja njena izjava iz leta 1995, ki jo je podala v okviru 4. svetovnega kongresa Združenih narodov o ženskah v Pekingu: "Človekove pravice so ženske pravice in ženske pravice so človekove pravice."

Elitistični feminizem
Hillary Clinton že najpozneje iz devetdesetih let spremljajo seksistični napadi, predvsem z desnice, kljub privlačnosti in progresivnosti ideje, da bi ZDA politično končno vodila ženska, pa je najverjetnejša kandidatka Demokratske stranke tarča ostrih kritik tudi zagovornic in zagovornikov feminizma, predvsem levega. Ti opozarjajo na zelo omejen in selektiven doseg njenega feminizma.

"Ne mislim, da Hillary Clinton ni feministka. Mislim, da predstavlja tradicijo elitističnega feminizma, ki se precej bolj posveča napredku najbolj privilegiranih žensk," je za MMC dejala Liza Featherstone, ameriška novinarka, pisateljica in urednica zbornika False Choices: The Faux Feminism of Hillary Clinton (Lažne izbire: Lažni feminizem Hillary Clinton), izdanega letos pri založbi Verso. Kljub nestrinjanju s to različico feminizma pa sogovornica priznava, da je tudi ta elitistični feminizem del feministične tradicije, in spominja na to, da so bile "številne sufražetke iz prvega vala ameriškega feminizma prav tako elitistične feministke".

Pravica do porodniškega dopusta
Na nekaterih področjih feminističnega boja je bila Hillary Clinton v svoji karieri precej dosledna, pojasnjuje Liza Featherstone. Ena izmed teh je pravica do porodniškega dopusta. ZDA so namreč edina razvita država, ki delavkam ne zagotavlja plačanega porodniškega dopusta. Ta dopust je tako odvisen od delodajalca in ureditve v posameznih zveznih državah. Kalifornija, recimo, ponuja do šest tednov dopusta, med katerim je delavka upravičena do 55 odstotkov svoje običajne tedenske plače. Hillary Clinton med drugim zagovarja tudi okrepitev programov varstva otrok.

(Nezanesljiva) podpora pravice do splava
Hillary Clinton poleg tega dosledno podpira pravico do splava, čeravno to počne na nekoliko nezanesljiv način. Po njenem mnenju bi moral biti splav namreč "varen, zakonit in redek". Ravno zadnja beseda pa je zmotila številne zagovornike in zagovornice pravice do splava, saj kot opozarjajo, stigmatizira splav kot nekaj negativnega, čemur se je treba čim večkrat izogniti, namesto da se obravnava kot potreben medicinski postopek.

Vendarle pa gre za podporo tej pravici. Kot je dejala Liza Featherstone, je Hillary Clinton med kampanjo večkrat ponovila, da je treba preklicati prepoved financiranja splava z zveznimi sredstvi, zaradi katere si številne revne ženske v ZDA splava ne morejo privoščiti. To je sicer verjetno posledica političnega dogovora z neprofitno organizacijo Planned Parenthood (Načrtovano starševstvo), s čimer si je predsedniška kandidatka zagotovila podporo te in drugih skupin, ki zagovarjajo pravico do splava, a predlog Hillary Clinton za umik prepovedi zveznega financiranja splava je po mnenju Lize Featherstone "zelo feministično in napredno od nje".

Presek feminizma in neoliberalizma
Kljub omenjenim področjem, na katerih je Hillary Clinton do neke mere zvesta feminističnim načelom, pa se ob trku teh načel z njenimi načeli na drugih področjih pokaže drugačna slika feminizma. To dobro pokaže že naslov teme o ženskih pravicah na njeni uradni spletni strani: "Ženske zadeve so družinske zadeve, ekonomske zadeve, in so ključne za našo prihodnjo konkurenčnost."

Na pravice določene družbene skupine, v tem primeru žensk, je torej treba gledati tudi skozi prizmo konkurenčnosti države in gospodarstva. Še pomembnejši znak močnega vpliva neoliberalizma na razmišljanje Hillary Clinton pa je bila njena podpora in zagovarjanje obsežnega krčenja socialnih pomoči med predsednikovanjem Billa Clintona. Leta 1996 je Clinton namreč podpisal reformo socialne pomoči, ki je imela uničujoče posledice predvsem za revnejše ženske.

Kot v članku za Counterpunch opozarja Jeffrey St. Clair, je v naslednjih štirih letih več kot šest milijonov revnih družin prenehalo prejemati socialno pomoč. Medtem ko je pred reformo več kot 70 odstotkov revnih družin z otroki prejemalo nekakšno denarno pomoč, je do leta 2010 ta odstotek padel pod 30, ob tem pa se je še višina pomoči zmanjšala za več kot 50 odstotkov v primerjavi s predreformnimi zneski. Podpora Hillary Clinton takšni reformi sicer ni presenetljiva. Kot senatorka je namreč leta 2002 prejemnike socialnih pomoči označila za "zgube".

Bogata ženska proti milijonom žensk v stiski
"Da toliko uveljavljenih feministk favorizira eno, izjemno bogato in vplivno žensko pred milijoni žensk v stiski - med katerimi so številne v težavah neposredno zaradi grozljivih politik Billa, ki jih Hillary podpira še danes - je zame skrb vzbujajoče," je za The Baffler zapisala Amber A'Lee Frost, ena izmed avtoric v prej omenjenem zborniku False Choices.

Podporo reformi socialne pomoči Liza Featherstone označuje za "zelo nefeministično", saj je prizadela predvsem ženske, večinoma matere samohranilke. "Kot socialistka menim, da imajo ljudje ekonomske pravice do varnosti in preživetja, te pravice pa je težko ločiti od ženskih pravic. Zato mislim, da so takšne politike napad na ženske pravice, saj revnim ženskam ne dovolijo zasledovati človeške osvoboditve, kot lahko to počnejo ženske iz elite."

V vodstvu podjetja, ki izvaja sistemski seksizem
Kritika levega spektra feminizma leti na Hillary Clinton tudi zaradi njene vloge v upravnem odboru Walmarta. Ta trgovska veriga je največji zasebni delodajalec v ZDA, znan po nizkih cenah in kršitvah delavskih pravic. Walmart namreč ne dovoljuje sindikalnega združevanja svojih delavcev, pri čemer je večina zaposlenih v trgovinah žensk. Hillary Clinton je bila članica upravnega odbora Walmarta med letoma 1986 in 1992, v tem času pa se po mnenju kritikov nikoli ni zavzela za pravice delavcev, kar je škodilo predvsem ženskam.

"Večina zaposlenih je žensk, ki so bile zelo diskriminirane, podplačane v primerjavi z moškimi sodelavci, niso tako hitro napredovale, tudi če so bili njihovi rezultati dela boljši," je za MMC pojasnila Liza Featherstone, sicer avtorica knjige Selling Women Short: The Landmark Battle for Workers' Rights at Wal-Mart (Izdaja žensk: Prelomna bitka za pravice delavcev v Wal-Martu) iz leta 2004. Vzpostavitev sindikata bi bila prav tako feministični dosežek, saj bi se z njim delavke lažje spopadale s spolno diskriminacijo, poleg tega pa bi sindikalno delovanje pomagalo izboljšati položaj slabše plačanih zaposlenih, ki so pretežno ženske. Leta 1990 je Hillary Clinton dejala, da je ponosna na Walmart, odtlej pa ni nikoli pokazala kakršnega koli obžalovanja glede svoje vloge v podjetju. Po mnenju Lize Featherstone je takšne stvari zelo težko uskladiti s predstavljanjem Hillary Clinton kot ikone feminizma.

Od Iraka in Libije do Hondurasa in Haitija
Feminizem Hillary Clinton se v drugi plan pomakne tudi na področju njene zunanje politike, v okviru katerega je kandidatka odločna zagovornica vojaških posredovanj in rušenja režimov, tako demokratičnih kot nedemokratičnih. Podprla je tako napad na Afganistan kot Irak in Libijo. Feminizem pa je v več različicah tudi protivojno gibanje ravno zato, ker "vojne močno povečajo število umorov žensk in posilstev", poudarja Featherstone.

Negativne posledice ameriške zunanje politike za ženske sicer niso omejene na Bližnji vzhod. Leta 2009 so tako ZDA v času Hillary Clinton na mestu zunanje ministrice upravičile vojaški udar zoper demokratično izvoljenega predsednika Hondurasa Manuela Zelayo in, kot je pozneje priznala takratna zunanja ministrica, naredile vse, da se prepreči njegova vrnitev na položaj predsednika. To je imelo hude posledice za položaj žensk v državi, saj se je v času po udaru drastično povečalo število umorov žensk in posilstev. Kot so povedale ženske, ki so protestirale proti izvajalcem državnega udara, so bile spolne zlorabe in grožnje z njimi sistematično orodje represivnih organov (policije in vojske) za zatiranje takšnih protestov.

Pomenljiva posledica s Hillary Clinton podprte nedemokratične zamenjave oblasti v Hondurasu je bilo tudi nazadovanje na področju ženskih reproduktivnih pravic. 29. junija 2009, le dan po udaru, je bila namreč potrjena prepoved jutranjih tabletk kot oblike kontracepcije, prepoved, ki jo je odstavljeni predsednik Zelaya preklical.

Poseben primer je Haiti, kjer je viden presek neoliberalnih politik in zunanjepolitičnega delovanja Hillary Clinton. Kot so razkrili zaupni dokumenti, ki jih je objavil Wikileaks, je namreč ameriško zunanje ministrstvo pod vodstvom Hillary Clinton nasprotovalo zahtevi haitijskih tekstilnih delavcev, večinoma žensk, po višji minimalni plači, saj bi to škodilo ameriškim podjetjem (Hanes, Levi’s, Fruit of the Loom), in pri tem v večini uspelo.

Feminizem kot orožje
Veliko ameriških vojaških posredovanj po svetu, ki jim je Hillary Clinton tako naklonjena, se dogaja ravno pod pretvezo skrbi za pravice v žensk v državah, ki bodo napadene. Takšen primer je Afganistan. Revolucionarno združenje žensk Afganistana (RAWA) je, recimo, nasprotovalo tako talibanom kot režimu s podporo ZDA. Kot je opozoril RAWA, so ZDA podprle in opremile najbolj nedemokratične, mizogine in skorumpirane skrajneže, s čimer so zgolj zamenjale en fundamentalistični režim z drugim.

Vse bolj se tako uporablja izraz "feminizem kot orožje" (ang. weaponizing feminism), kot opozarja Featherstone, pa bo svet videl še več tega, če bo Hillary Clinton postala predsednica.

Selektivni ali intersekcionalni feminizem
Ker na položaj žensk močno vplivajo ne zgolj socialne politike, ampak tudi ekonomske in posredno zunanjepolitične, levi feminizem poudarja potrebo po t. i. intersekcionalnosti, ki se ukvarja z medsebojnim učinkovanjem različnih družbenih kategorij, kot so spol, rasa in razred. "Levi feminizem govori o preseku spola, rase, razreda in o tem, kako se te stvari prepletajo. V elitističnem feminizmu, ki ga predstavlja Hillary Clinton, pa ni nikakršnega preseka. Gre le za upanje, da bo prišlo do preseka nekaterih žensk iz elite z močjo in denarjem," pojasnjuje Liza Featherstone.

Kot je dejala, se v taboru Hillary Clinton sicer pogosto sklicuje na intersekcionalnost, a o kakšni intersekcionalnosti govorimo? "Nimam pojma," odvrne Featherstone. Kot meni, zanima tabor Hillary Clinton zgolj presek spola in predsednikovanja.

Hillary Clinton ima na tem področju težavo s še eno dediščino predsednikovanja njenega soproga. Leta 1994 je bila namreč sprejeta ostra zakonodaja, ki naj bi zmanjšala visoko stopnjo kriminala, kritiki pa opozarjajo, da je nesorazmerno prizadela pripadnike različnih manjšin, predvsem Afroameričane in Afroameričanke. Hillary Clinton je reformo takrat podpirala, pomenljiva pa je tudi njena izjava iz leta 1996, ko je težavne temnopolte najstnike in najstnice označila za "superplenilce". S tem je dodatno odtujila del afroameriških volivk, posebej prizadetih že z ukinjanjem in krčenjem socialne pomoči.

Feminizem kot ščit kapitalizma
Na tej točki pa pridemo do glavnega očitka levih feministk in feministov na račun "elitističnega" feminizma, ki ga zastopa Hillary Clinton. Ta tip feminizma si namreč ne prizadeva razstaviti zatiralskega sistema, ampak se mu želi pridružiti, opozarja pesnica in novinarka Roqayah Chamseddine. Gre torej zgolj za željo postaviti ženske na visoke položaje, medtem ko ostane hierarhija moči bolj ali manj nespremenjena. Oziroma kot je pred dvema letoma v intervjuju za MMC dejal sociolog dr. Primož Krašovec: "Kapitalizem ne postane znosnejši ali manj problematičen s tem, da bi bila v vseh upravah podjetij polovica žensk."

Soustanoviteljica ameriške mirovne skupine Codepink Medea Benjamin meni, da bi predsednikovanje Hillary Clinton simobolično sicer resda prebilo t. i. stekleni strop za ženske v ZDA, ne bi pa razbilo vojaško-industrijskega kompleksa, ki drži ZDA "v stalnem vojnem stanju in pobija ljudi po vsem svetu, med katerimi je veliko žensk in otrok". Površinske spremembe političnih odnosov moči tako ne morejo olajšati škode, ki jo najbolj ravno ženskam povzročata zdajšnji ekonomski in politični sistem.

Implicitni seksizem protiseksistov
Kljub sklicevanju na svoja prizadevanja za pravice žensk Hillary Clinton na svojo stran ni pritegnila celotnega t. i. ženskega volilnega telesa. Pričakovati, da bi ji to uspelo zgolj zato, ker je ženska, bi bilo ne zgolj naivno, pač pa tudi seksistično, saj bi impliciralo nesposobnost žensk, da sprejemajo avtonomne politične odločitve onkraj vprašanja spola.

Takšen primer sta, recimo, izjavi ameriške liberalne feministke Glorie Steinem in nekdanje ameriške zunanje ministrice Madeleine Albright. Prva je dejstvo, da večina mladih volivk namesto Hillary Clinton podpira njenega tekmeca, demokratičnega socialista Bernieja Sandersa, februarja obrazložila z opazko, da so mladi fantje pač v Sandersovem taboru.

Hillary Clinton uživa polno podporo tudi Madeleine Albright, znane po izjavi iz leta 1996, da je bila smrt pol milijona otrok kot posledica sankcij proti Iraku pod Sadamom Huseinom sprejemljiva cena za pritisk na Huseinov režim. Februarja letos je tako v okviru kampanje za Hillary Clinton dejala: "V peklu obstaja posebno mesto za ženske, ki ne pomagajo druga drugi". Tudi ta izjava, za katero se je Madeleine Albright kmalu zatem opravičila, implicira potrebno po nekakšni samodejnosti podpore Hillary Clinton med ženskami, popolnoma zanemarjajoč kompleksnost njihove politične identitete.

Starejše ženske manj radikalne
74-letni Sanders je uspel s svojimi političnimi stališči prepričati precej več mlajših žensk, kot bi si v taboru Hillary Clinton želeli. Mainstreamovski elitistični feminizem je, kot pojasnjuje Liza Featherstone, namreč precej bližje ženskam srednje in starejših generacij. "Številne mlade ženske menijo, da mora biti feminizem povezan s protirasizmom in razrednim vprašanjem, v nekaterih primerih tudi s protiimperializmom". Do Hillary Clinton so starejše ženske manj kritične tudi zato, ker se starejše generacije bolj zavedajo napredka od sedemdesetih let, ko se ženske niso niti mogle ukvarjati z določenimi poklici, pravi Featherstone.

"Ne smeš biti slep za dejanske politike"
Tako kot pri Obami je tudi pri Hillary Clinton veliko simbolike. Izvolitev prve ženske na mesto predsednice bi namreč pomenila prelom z 230-letno ameriško tradicijo, po kateri državo vodi izključno moški. Ne glede na to pa je tako kot v primeru Obame tudi pri Hillary Clinton potreben kritičen odnos, poudarja Liza Featherstone. "V obeh primerih gre za človeka, ki večinoma izvajata neoliberalne politike, a pri tem progresivci zamižijo na eno oko. V Obamovem primeru zaradi rase, v primeru Hillary Clinton pa zaradi spola. Mislim, da ne smeš biti slep za dejanske politike, ki jih izvajajo ti ljudje."