Mihail Sakašvili postal guverner odeške regije. Foto: EPA
Mihail Sakašvili postal guverner odeške regije. Foto: EPA

Nekateri to razumejo tudi kot namig premierju Arseniju Jacenjuku, da se bo moral na naslednjih volitvah še posebej potruditi zaradi močne konkurence. Te pa ne bo imel Porošenko, vsaj v podobi Sakašvilija ne. Novopečeni Ukrajinec – mimogrede, v nasprotju z marsikaterim ukrajinskim politikom naj bi Sakašvili govoril ukrajinsko – se na predsedniških volitvah lahko pojavi šele po petih letih po prejemu potnega lista.

Mihail Sakašvili, že nekaj časa svetovalec predsednika Petra Porošenka, je tako rekoč skupaj s potnim listom dobil tudi visok položaj. Postal je guverner odeške regije.

Ukrajina zmeraj znova preseneča s kadrovskimi rešitvami. Pred časom so – zlasti v Rusiji in njej naklonjenemu delu javnosti na Zahodu – veliko pozornosti vzbudila imenovanja tujcev na ministrske položaje v ukrajinski vladi. Že takrat so se sprožile govorice, da Mihaila Sakašvilija čaka nekaj podobnega, menda celo položaj podpredsednika ukrajinske vlade. Ali pa vodenje nacionalnega protikorupcijskega urada. Že mogoče, da se številni spominjamo Sakašvilija po žvečenju kravate ali pa, bolj tehtno, po neslavnem porazu proti Rusiji avgusta 2008, ko je Gruzija izgubila svoji pokrajini Južno Osetijo in Abhazijo.

Ne gre pa pozabiti, da je nekdanji gruzijski predsednik, ki ga zdaj uradni Tbilisi išče zaradi prekoračitve pooblastil v času množičnih protestov leta 2007, nasprotniki pa mu očitajo, da je iz Gruzije naredil policijsko državo, uspešno izpeljal celo vrsto reform. Morda najbolj razvpita sta bila popolno reformiranje policije, ki je na postsovjetskem prostranstvu mejilo na čudež, in uspešen boj proti korupciji. Zadnjega si želijo tudi v Ukrajini in Sakašviliju napovedujejo usodo protikorupcijskega borca. Če (še) ne na državni ravni, pa v eni od v tem pogledu najbolj problematičnih regij, Odesi. Že samo tamkajšnje pristanišče in globoko zakoreninjena kriminalna tradicija dajeta osnovo za te domneve, pa problematična meja s Pridnjestrjem, tihotapske poti. Ni, da ni. Ampak …

Seveda Mihaila Sakašvilija v Ukrajino ni pripeljal le sloves popolnega borca proti korupcijskemu zlu. Pripeljale so ga osebne povezave – fakultetne klopi, ki jih je drgnil nedaleč od zdajšnjega predsednika Porošenka na kijevski univerzi ter botrstvo nekdanjega predsednika Viktorja Juščenka Sakašvilijevemu sinu Nikolozu. V Ukrajini je zaželen zaradi popolne podpore oranžni revoluciji pred dobrim desetletjem in Majdanu pred letom in pol. Pripeljala ga je protiruska politika, njegovo zavzemanje za približevanje EU-ju in predvsem zvezi Nato. In seveda iskanje zavetja zaradi pregona doma, kjer po letu 2013, ko je zapustil predsedniški urad, tako ni imel več pravega dela.

A vse to več kot o Mihailu Sakašviliju pravzaprav pove o ukrajinski politiki in njenih težavah. Analitiki opozarjajo, da je imenovanje Sakašvilija na čelo odeške oblasti odgovor Porošenka "vsemogočnemu" Igorju Kolomojskemu, saj je Sakašvilijev predhodnik Igor Palica veljal za človeka dnepropetrovskega oligarha. Nekateri to razumejo tudi kot namig premierju Arseniju Jacenjuku, da se bo moral na naslednjih volitvah še posebej potruditi zaradi močne konkurence. Te pa ne bo imel Porošenko, vsaj v podobi Sakašvilija ne. Novopečeni Ukrajinec – mimogrede, v nasprotju z marsikaterim ukrajinskim politikom naj bi Sakašvili govoril ukrajinsko – se na predsedniških volitvah lahko pojavi šele po petih letih po prejemu potnega lista.

Resno razpravljanje o državniških ambicijah nekdanjega predsednika ene države v drugi pa na Ukrajino meče, milo rečeno, nenavadno senco. Takšnim potezam botrujejo kadrovske zagate, globoko nezaupanje in očitna razhajanja v vrstah novih oblasti. 46-milijonski narod torej ne premore zanesljivih uradnikov, politike tukaj za trenutek pustimo ob strani, ki bi se lahko vsaj približno soočili s težavami. Ali kako? Pomislek je toliko bolj umesten, ker gre v Sakašvilijevem primeru za Odeso.

Kot regija je trenutno menda stabilna, a njeno istoimensko središče je bilo obenem prizorišče spopadov med Rusiji naklonjenimi državljani in privrženci ukrajinske enotnosti s tragično kulminacijo v Domu sindikatov 2. maja lani. Pričakovati je, da bo imel Sakašvili zdaj še več težav, kot bi jih imel sicer, kajti v Moskvi, kjer so njegovo imenovanje sprejeli z nezadovoljstvom, prezirom in posmehom, zagotovo ne bodo stali križemrok. Naivno bi bilo misliti, da Rusija lahko vpliva samo na ukrajinski Vzhod. A Miša, kot Sakašviliju pravijo v Gruziji oz. Miho v Ukrajini, je hiter in – hiter. Ne le, da se bliskovito vzpenja v ukrajinski hierarhiji. Beseda "hitrost", z naglasnim mestom na –i, namreč obstaja tudi v ruskem slovarju. Pomeni pa zvitost, prekanjenost.

Nekateri to razumejo tudi kot namig premierju Arseniju Jacenjuku, da se bo moral na naslednjih volitvah še posebej potruditi zaradi močne konkurence. Te pa ne bo imel Porošenko, vsaj v podobi Sakašvilija ne. Novopečeni Ukrajinec – mimogrede, v nasprotju z marsikaterim ukrajinskim politikom naj bi Sakašvili govoril ukrajinsko – se na predsedniških volitvah lahko pojavi šele po petih letih po prejemu potnega lista.