Nikaragva, ki leži okoli 220 km zahodno od omenjenih dveh karibskih otočkov, je že več kot 80 let izpodbijala nadzor Kolumbije nad otokoma in s tem nad obsežnim predelom Karibskega morja. Celinski del Kolumbije je od arhipelaga San Andres oddaljen kar 775 km!

Spor je skozi desetletja prehajal različne stopnje, leta 2002 pa sta se državi, ki ju loči skoraj tisoč km morja, odločili, da o lastništvu nad otokoma in posledično o poteku pomorske meje odloči Meddržavno sodišče OZN-a v Haagu (ICJ).

Samosvoji piratski otoki
Po desetletnem procesu so sodniki ICJ-ja razsodili, da otoka San Andres in Providencia ostajata v posesti Kolumbije, ki s tem ohranja tudi lastništvo nad obsežnim predelom jugozahodnega Karibskega morja.

Same otoke so že v 17. stoletju naselili angleški puritanci, pozneje pa je postal magnet za pobegle sužnje in predvsem raj za pirate. Na otočju San Andres se je skozi stoletja oblikovala posebna kultura in tudi etnična skupina, poimenovana Raizali oz. angleški kreoli.

Stoletje formalne vladavine Kolumbije
Večinoma temnopolto prebivalstvo je še danes vzgojeno v angleškem duhu, materni jezik je angleščina, versko pa so protestanti. Samosvoji otoki niso bili formalno nikoli del nobenega izmed kolonialnih imperijev, ob revoluciji v Latinski Ameriki pa so otočke pridružili novonastali Veliki Kolumbiji. Z razpadom te bolivarske tvorbe so otoki ostali pod zastavo Kolumbije, ki pa je oblast nad pozabljenimi rajskimi otoki začela izvajati šele leta 1912.

Špansko govoreči priseljenci že v večini
Nikaragva je začela vse glasneje zahtevati oblast nad otoki, v odgovor pa je kolumbijska vojaška diktatura v 60. letih sprožila proces priseljevanja. Zdaj na prenaseljenem otočju živi okoli 100 tisoč ljudi, pri čemer pa so angleško govoreči Raizali postali manjšina v svoji domovini. Prvotno in priseljensko prebivalstvo je odločno nasprotovalo priključitvi Nikaragvi, medtem ko so se med Raizali okrepile separatistične želje, ki pa zdaj zaradi številčne podrejenosti niso več realne.