Iz ruševin do izobilja - vse najboljše, Nemčija!

Mineva 60 let od ustanovitve Zvezne republike Nemčije, ki se je rodila iz uničenja druge svetovne vojne, kljub temu pa je kmalu zacvetela. In Nemčija cveti še danes.

Nastanek demokratične države v osrčju Evrope, ki je zrasla na temelju strahot, materialnih in duševnih ruševin naroda ter spomina na grozote holokavsta, je pomenil velik prelom tako za samo Nemčijo kot širše, za svet. Berlin in druga velika mesta so počasi okrevala od uničenja, ki so ga morala preživeti zaradi dejanj nacističnega diktatorja Adolfa Hitlerja, po bombardiranju zavezniških sil je več milijonov prebivalcev ostalo brez strehe nad glavo, narod pa se je moral spopasti tudi z bremenom in krivdo pretekle vojne.

A komaj štiri leta po kapitulaciji Nemčije je država dobila priložnost za nov, svež začetek. Osnova zanj je bila nova ustava oziroma "temeljni zakon", na temelju katerega je bila 23. maja leta 1949 ustanovljena Zvezna republika Nemčija. "Temeljni zakon", ki ščiti državljanske pravice in svoboščine, opominja pa tudi na socialno varnost, je bil sprva mišljen kot začasna ustava, ki ne bi vplivala na odločitve poznejše združene Nemčije, a postal je mnogo trajnejši. Skozi leta se je (Zvezna republika) Nemčija razvila v eno najbolj spoštovanih in uspešnih držav, steber Evropske unije in eno najvidnejših članic mednarodnih organizacij. A pojdimo po vrsti.

Iz zavezniških con ZRN, iz sovjetske NDR
Zvezna republika Nemčija (ZRN), ki se je je prijelo tudi ime Zahodna Nemčija, v

nasprotju z Vzhodno Nemčijo, je bila, kot rečeno, ustanovljena maja leta 1949, iz treh zahodnih ali zavezniških con, ki so jih nadzorovale ZDA, Francija in Velika Britanija, kot je bilo dogovorjeno na Jaltski konferenci. Iz četrte cone, ki je bila v rokah Sovjetske zveze, je nastala Nemška demokratična republika (NDR), ki se je oktobra leta 1990 razpustila, pristopila k ZRN-ju in tako omogočila, da so Nemci po 41 letih razdelitve spet zaživeli v skupni državi. Prestolnica ZRN-ja je postalo mesto Bonn, medtem ko je bil sedež NDR-ja Vzhodni Berlin, ki ga je ločeval Berlinski zid.

Razvoj in hitro obnovo omogočil Marshallov načrt
Temelj za tako silovit razvoj in vlogo Zvezne republike Nemčije, kot jo ima danes, leži v "gospodarskem čudežu" (Wirtschaftswunder) v 50. letih 20. stoletja, ko se je ZRN-ju uspelo iz ruševin prebiti na tretje mesto največjih gospodarstev na svetu. Pot k okrevanju je omogočila zamenjava valute, saj so v okviru obsežne monetarne reforme Zahodni Nemci začeli plačevati z nemško marko (Deutsche Mark in ne več Reichsmark). Velike spremembe in njihovo financiranje je omogočil znani Marshallov načrt, imenovan po ameriškem državnem sekretarju Georgeu Marshallu, ki je namenil obsežne vsote denarja v obnovo porušenega ZRN-ja. Država je tako začela obnavljati svojo industrijsko proizvodnjo, najprej za domači trg, nato pa je začela tudi izvažati. Pri tem pa se je pojavila težava - povpraševanje po nemških proizvodih je postalo tako veliko, da ni bilo več dovolj domače delovne sile. Zato so začeli najemati tuje delavce - "gastarbeiterje". Prvi val je v 50. letih prišel iz Italije, sledili so Portugalci, Španci, Turki in tudi Jugoslovani.

Medtem ko je ZRN doživljala velik gospodarski razvoj, pa vzhodnemu delu, NDR-ju, ni šlo tako dobro. Ogromno Vzhodnih Nemcev je zato v želji po boljšem življenju skušalo ali dejansko prebegnilo v zahodni del.

Od Ostpolitik Willyja Brandta do enotnosti Helumta Kohla
Prvi kancler ZRN-ja Konrad Adenauer se je odločil za tesno navezavo na zahodne sile, raje kot za status nevtralnosti. Državo je popeljal tudi v zvezo Nato (leta 1955) in bil med pobudniki dogovorov, ki so pripeljali do ustanovitve današnje Evropske unije.

Po štiriletnem obdobju Ludwiga Erharda je kancler leta 1969 postal Willy Brandt, ki se je odločil za dialog z Varšavskim paktom oziroma državami Vzhodne Evrope. V tem času sta ZRN in NDR tudi priznali obstoj druga druge. Ta Brandtova prizadevanja za ublažitev napetosti z Vzhodom in približevanje k njemu so znana kot Ostpolitik. Zanje je bil leta 1971 nagrajen tudi z Nobelovo nagrado za mir, tri leta pozneje pa ga je na kanclerskem stolčku zamenjal Helmut Schmidt, čigar ena glavnih težav je bila vzpon levičarskega gverilskega gibanja Stranka Rdeče Armade (RAF), ki je bila odgovorna za 34 umorov, vzeli so tudi življenja pomembnih poslovnežev in javnih oseb. Schmidta je nasledil Helmut Kohl, konzervativec, ki se je usmeril k zbliževanju ZRN-ja z evropskimi državami, predvsem Francijo, in bil eden glavnih arhitektov Evropske unije. Kohl je kanclerski mandat nadaljeval tudi v združeni, enotni Nemčiji, zato si je prislužil naziv "kancler nemške enotnosti".

Berlin postal prestolnica združene Nemčije
Uradna slovesnost ob združitvi obeh Nemčije je v parlamentu - Reichstagu potekala tretjega oktobra leta 1990. Takratni predsednik Zahodne Nemčije Richard von Weizsäcker je postal predsednik združene Nemčije, ki je ohranila ime Zvezna republika Nemčija (Bundesrepublik Deutschland), kancler pa je ostal Helmut Kohl. Dan pozneje se je prvič sestal novi, enotni parlament. Po dolgih in žgočih debatah so šele junija naslednje leto odločili, da se tako parlament kot sedež vlade iz Bonna preselita v Berlin.

Danes večina zadovoljna s svojo državo
Nemci so ob 60. rojstnem dnevu Zvezne republike Nemčije pripravili več praznovanj, izvedli pa so tudi anketo o zadovoljstvu Nemcev z življenjem v svoji državi. Izsledki so razveseljivi: kar 90 odstotkov vprašanih meni, da je Nemčija zgodba o uspehu, večina pa tudi, da so zadovoljni s svojo državo in ponosni nanjo. Želeli bi si le večjo socialno varnost, sploh, če vzamemo v ozir trenutno gospodarsko krizo. Takšno zadovoljstvo je presenetilo celo državni vrh. Zgodba o nastanku sodobne Nemčije je tako brez dvoma zgodba o uspehu, saj si brez Nemčije, njene vloge, pobud in potez ne moremo predstavljati današnjih mednarodnih odnosov.

A. P.

Prijavi napako