Mnogi prebivalci Kitajske se tudi po odpravi politike enega otroka ne odločajo za več otrok. Foto: EPA
Mnogi prebivalci Kitajske se tudi po odpravi politike enega otroka ne odločajo za več otrok. Foto: EPA
Bo petčlanska družinica, kot namigujejo nove znamke ob prihajajočem vstopu v leto prašiča, kmalu stvarnost? Foto: Reuters
Politika dveh otrok je pred dvema letoma nadomestila vse od leta 1979 trajajoče zloglasno pravilo enega otroka na družino. Foto: EPA
Mnogi Kitajci se pritožujejo, da je življenje na Kitajskem drago, zato bi težko skrbeli za več otrok. Foto: EPA
Med starši obstaja hudo rivalstvo, kateri otrok bo uspešnejši, kar je lahko za starše veliko breme. Foto: EPA
Kitajsko prebivalstvo se stara hitreje, kot se rojevajo nove generacije, kar kitajsko gospodarstvo razume predvsem kot - manj delovne sile. Foto: EPA
Če bi na Kitajskem res uvedli zahtevo po tem, da bi morale ženske roditi več otrok, bi to pomenilo, da bi se posledično njihov položaj v družbi lahko poslabšal, saj bi imele manj časa za izobraževanje, prav tako pa bi bile manj zaposljiv kader. Foto: EPA
Zaradi zaželenosti moškega spola, je na Kitajskem približno 34 milijonov več moških kot žensk. Foto: EPA

družbi je zato vlada strah, da jih bo država "silila" k rojstvu več otrok.

Vse se je začelo z znamko. Kitajska bo naslednje leto vstopila v leto prašiča, zato se je direktor kitajske pošte Liu Aili pomudil in s tehnologijo obsedeni družbi že poleti predstavil novi znamki, ki bosta zaznamovali za Kitajce tako pomembno praznovanje in vstop v kitajsko novo leto. Znamki, ki ju je oblikoval priznani kitajski umetnik Han Meilin, med drugim je oblikoval tudi maskoto Fuva za olimpijske igre v Pekingu (2008), na prvi različici prikazuje poskočnega pujsa, ki nasmejan teče k boljšemu življenju naproti, na drugi pa smehljajočo se petčlansko družino prašičkov; očeta, mamo in tri otroke.

Nemalo kdo na Kitajskem je zastrigel z ušesi ob pomenljivi podobi znamke in prikritem sporočilu oblasti, ki po odpravi politike 'enega otroka' in uvedbi politike največ dveh otrok pred dvema letoma zdaj poziva državljane k snovanju družin z več otroki. Da se resnično nekaj kuha, je postalo jasno že marca letos, ko je državna komisija za zdravje iz svojega uradnega imena umaknila besedno zvezo 'načrtovanje družin'. Pred nekaj tedni je ista komisija ukinila tri urade, pristojne za izvedbo družinskega načrtovanja, med njimi urad za "nadzor populacije in razvoj družin". Omenjene urade bo zamenjal nov urad, pristojen za, kako pomenljivo, 'izboljšanje politike rodnosti'. Ob tem ne smemo spregledati tudi novega osnutka civilnega zakonika, o katerem bodo poslanci v ljudskem kongresu še razpravljali (sprejet naj bi bil do leta 2020), v katerem ni nikjer več navedena besedna zveza načrtovanje družin.

Prisilne poroke in prepoved splava
V družbi je prisoten strah, da bo Kitajska po strogi politiki enega otroka, zadnji dve leti je sicer veljavna politika največ dveh otrok, zdaj krenila na drugo pot, na pot prisiljevanja ljudi oziroma predvsem žensk k rojstvu več otrok. "Mar ni to, da siliš ljudi k rojstvu drugega otroka tudi neka oblika 'družinskega načrtovanja'," se sprašujejo uporabniki družbenih omrežij. Kitajska sociologinja in pisateljica Leta Hong Finčer z zanimanjem opazuje, kako bo kitajska vlada vpeljala nove spremembe. Ker se želje vlade po višji rodnosti ne uresničujejo, bi lahko začeli izvajati ukrepe, kot je prisila žensk k porokam in prepovedi splava. "Kakršno koli politiko bodo že uvedli, bodo še naprej nadzorovali žensko reproduktivno pravico," opozarja.

Kitajska je začela po desetletja dolgi politiki dveh otrok med letoma 1979 in 2016 uvajati t. i. politiko enega otroka, predvsem zaradi hitro naraščajoče populacij; od približno 540 milijonov prebivalcev leta 1949 do 940 milijonov leta 1976. Kitajska vlada je takrat prisluhnila opozorilom organizacij, da bi lahko prišlo do svojevrstne katastrofe zaradi prevelike poseljenosti, kar je bil tudi ključni razlog za uvedbo že omenjene politike enega otroka. Ukrep so pristojne oblasti še posebej strogo izvajale v mestnih središčih, na podeželju je bilo odvisno od same poseljenosti.

Učinek bumeranga
Kitajsko prebivalstvo se stara hitreje, kot se rojevajo nove generacije, kar kitajsko gospodarstvo razume predvsem kot – manj delovne sile. Številke pravijo takole: v lani objavljeni napovedi kitajskega državnega sveta bo do leta 2030 četrtina populacije starejša od 60 let, še leta 2010 je bilo starejših od 60 let 13 odstotkov populacije. Podatki kitajskega državnega biroja za statistiko kažejo padajoči trend rojstev: konec osemdesetih let se je na leto v povprečju rodilo 28 milijonov ljudi, konec devetdesetih let 18 milijonov, lani pa 'le' 17,2 milijona ljudi. Kitajske oblasti vidijo pred očmi rdeči alarm tudi zato, ker se po ukinitvi politike enega otroka leta 2016 stanje ni prav nič izboljšalo.

Ljudje se namreč ne odločajo za rojstvo 'dodatnega' otroka, kaj šele dveh otrok, kot od njih pričakujejo statistični napovedniki rodnosti v v Pekingu. Predvideno število rojstev v državi z 1,4 milijarde prebivalcev je bilo namreč za leto 2017 20 milijonov (precej več od zgoraj navedenih 17,2 milijona).

Poseben sklad za družine z več otroki?
K takšnemu stanju je zagotovo prispevalo to, da je bilo v letih politike enega otroka na milijone prisilnih splavov in sterilizacij žensk, številni Kitajci pa se danes vsak dan spopadajo z visokimi stroški šolanja otroka in vodenjem gospodinjstva, ki je, seveda, prilagojeno enemu otroku. "Že sami se težko preživljamo, kaj šele, da bi morali oskrbovati še eno življenje," je za Guardian dejala 28 let stara Ven Ši, ki dela v marketingu. Ravno prejšnji mesec sta kitajsko javnost razburila priznana akademika, ki sta predlagala, da bi vsi delovno aktivni prebivalci, stari do 40 let, prispevali denar v poseben sklad, ki bi bil namenjen financiranju družin z več otroki.

Liu Ven, mati enega sina, zaposlena v javni upravi, je v pogovoru z novinarko Guardiana v Pekingu Lili Kuo, pojasnila, zakaj je povsem zadovoljna z le enim otrokom: "Od dneva, ko se je rodil najin sin, smo začeli tekmovati z drugimi starši, kdo uporablja katero mleko v prahu, katero glasbilo se bo otrok učil, v kateri vrtec bo hodil, katera šola je najboljša, kateri inštruktor je najboljši. Od vsega tega tekmovanja se nam že meša." Vedno več mladih žensk si tako želi le enega otroka ali pa sploh nobenega, piše novinarka Lily Kuo, ki je navedla zanimivo zgodbo 34 let starega Ninga, bankirja v Hangdžova, ki je plastičen prikaz vrojenega strahu pred dodatnim otrokom v kitajski družbi. Ko je njegova mati leta 1989 drugič zanosila, kar je bilo v tistem času seveda kaznivo, se je skrila v bližnjo vas, da je sosedi ne bi izdali oblastem in bi morala prisilno splaviti. Mati, z družino so živeli na podeželju, se je po rojstvu njegove sestre vrnila domov, z očetom pa sta morala plačati kazen 100 dolarjev, kar so bili takrat vsi njuni življenjski prihranki.

Ning se je leta 2015 s soprogo znašel v podobnem položaju. Ko je bila žena noseča z drugim otrokom, sta vedela, da morata otroka splaviti, hkrati pa sta že slišala, da se pripravlja neka nova zakonodaja na področju družin. Zato sta počakala. Le nekaj mesecem pred rokom poroda, ko sta že skoraj oddala vlogo za oprostitev plačila kazni, je Kitajska ukinila politiko enega otroka. "Res sva imela srečo," je dejal Ning. Na vprašanje, ali bi imela tretjega otroka, kot namiguje država z novo poštno znamko, je dejal: "Dva sta dovolj."

(Še) slabši položaj žensk v družbi
Profesorica političnih ved na univerzi v Michiganu Mary Gallagher opozarja, da bi kitajske oblasti lahko "s pronatalno politiko delovale tako agresivno, kot so s protinatalno. Negativni učinki te odločitve bi lahko imeli posledice tako na položaj žensk v družbi, na trgu dela kot tudi na samo družino."

Zaradi javne skrivnosti nezaželenosti ženskega spola ima Kitajska veliko težavo tudi s tem, da je v družbi več moških kot žensk. Kitajska ima približno 34 milijonov več moških, v povprečju se na 118 fantov rodi 100 deklet, svetovno povprečje je 103 proti 107. Osnutek novega civilnega zakona, o katerem bodo razpravljali poslanci, ravno zato predvideva tudi jasna pravila glede vse pogostejšega spolnega nadlegovanja žensk (na Kitajskem je zelo močno gibanje #Metoo). Kot zanimivost, v primeru ločitev predlagajo uvedbo t. i. meseca umirjanja, v katerem bi poskušal par zgladiti spore in umakniti ločitveni postopek.

Razveljavitev politike enega otroka lahko za ženske pomeni slabši položaj v družbi. V času politike enega otroka so, recimo, dobivale denarne dodatke, sicer večinoma le za rojstvo dečka. Ker so imele več časa, so se lahko izobraževale. Konec devetdesetih let je bilo na univerzah 40 odstotkov študentk, leta 2008 jih je bilo celo več kot študentov. Že zdaj pa nekateri direktorji podjetij v zasebnem sektorju vedno bolj zavračajo prošnje ženskih kandidatk za delovno mesto, poroča Guardian, ob tem da, če že morajo, pa raje zaposlijo žensko z enim otrokom. "Če kitajska vlada ne bo vsilila protekcionizma na zaposlene ženske, bodo imela podjetja razlog več, da bodo zavrnila kandidatko," pa opozarja profesorica Emily Dženg študij popularne kulture na univerzi v Pekingu.

Kitajsko novo leto, s katerim bomo vstopili v leto prašiča, bo 5. februarja 2019.