Po nedeljskih volitvah je jasno, da leve in desne ideologije v Italiji ni več. Foto: EPA
Po nedeljskih volitvah je jasno, da leve in desne ideologije v Italiji ni več. Foto: EPA
Mojca Širok
Mojca Širok je bila dolgoletna dopisnica RTV Slovenije iz Rima in je odlična poznavalka dogajanja na Apeninskem polotoku. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Uspeh Gibanja petih zvezd je bil še večji od pričakovanega; razlog zanj je nezadovoljstvo ljudi nad politiko, ki se po njihovem mnenju ukvarja sama s sabo, medtem ko država tone v javnem dolgu, brezposelnosti in vse nižji življenjski ravni. Tretje najmočnejše gospodarstvo v območju evra ustvari bogastvo, ki pa ga v življenju velike večine ljudi ni videti. Jug in sever Italije se zdita, kot bi bila na različnih planetih. Med letoma 2008 in 2014 se je po raziskavi, ki jo je opravil neapeljski dnevnik Il Mattino, na jugu države bruto družbeni proizvod zmanjšal za 47,7 milijard evrov, vrata je zaprlo 32.000 podjetij, izgubljenih je bilo 600.000 delovnih mest. Medtem ko so gospodarski kazalci na severu in v osrednjem delu države dosegli in presegli predkrizno stanje, na jugu okrevanja gospodarstva ni videti. V ospredju predvolilne kampanje zato tam nista bili, kot na severu, temi prisljevanja in varnosti, pač pa korupcija, klientelizem in nesposobni politiki.

Ljudje na jugu Italije so volili Gibanje petih zvezd, za njihov predlog univerzalnega temeljnega dohodka, za njihovo socialno politiko in oblike državne pomoči. Tako so se že tretjič po vojni v bloku zaupali enemu »rešitelju«, ki jih bi obdržal pri državnih jaslih. Najprej je bila to Krščanska demokracija, po njenem propadu v korupcijskih škandalih stranka Naprej, Italija Silvia Berlusconija, zdaj gibanje nekdanjega kabaretista, ki ne pozna leve in desne ideologije, rešitve, ki jih ponuja, predvsem na socialnem področju, pa pritegnejo nekdanje volilce levice in desnice.

Leve in desne ideologije v Italiji ni več. Levica, ki ni v državi sama sicer nikoli imela večine, danes ne obstaja več, nadomestile so jo stranke salonskih intelektualcev, ki se med sabo mrcvarijo za položaje in prestiž in ki so izgubile stik s svojim volilnim telesom. Najprej jim ga je načela Severna liga, zdaj se je vanj zažrlo še Gibanje petih zvezd. Italijansko volilno telo je v večini tradicionalno sredinsko, bliže desnici kot levici, a v duhu stare Krščanske demokracije, stran od obeh skrajnosti. Silvio Berlusconi, ki je uspešno zasedel izpraznjeni prostor po propadu Krščanskih demokratov, je danes, potem ko ni mogel v njegovi senci zrasti noben dedič, žrtev Mattea Salvinija, človeka in politika, ki ga ni nikoli jemal resno.

Salvini je morda – ne glede na številke – še večji zmagovalec teh volitev od Gibanja petih zvezd. Uspelo mu je to, kar ni petindvajset let nobenemu drugemu italijanskemu politiku, ne levemu, ne desnemu, ne sredinskemu. Da je sam s svojo stranko premagal Silvia Berlusconija, ki so ga skoraj tako uspešno kot njegovi nasprotniki večkrat poskušali strmoglaviti tudi njegovi zavezniki. Liga Mattea Salvinija je dobila glasove ljudi, ki so brez glasu, ker jih politika, mediji in družbene elite ne slišijo in ne poslušajo. In ki se ob zadušljivem birokratskem ustroju znajdejo vsak po svoje.

Italijani po ocenah Banke Italije na leto utajijo 120 milijard evrov, 30 milijard samo pri davku na dodano vrednost. Po ocenah finančne policije nadzoru vsako leto uide za 300 milijard evrov prihodka, zaradi česar je državna blagajna skupno prikrajšana za davek v višini od 100 do 120 milijard evrov. Več, kot Italija vsako leto plača samo za obresti na svoj orjaški javni dolg.

Kaj je bilo prej, slaba politika ali nevestni državljani?