Britanci ne prepoznajo, da je EU kljub svojim napakam največji trg na svetu in da druge države rade sodelujejo z EU-jem. Če se izločiš iz EU-ja, bodo novi trgovinski sporazumi, slej ko prej bodo sklenjeni z ZDA, Kitajsko, Japonsko, toda to bo bolj komplicirano. Nimamo več luksuza v obliki časa. Generacije otrok imamo, ki končujejo študij in ki potrebujejo službe zdaj. Podjetja, ki potrebujejo investicije zdaj. Brexit bo, to je očitno, na to vplival negativno, meni Matthew d'Ancona. Foto: MMC RTV Slovenija
Britanci ne prepoznajo, da je EU kljub svojim napakam največji trg na svetu in da druge države rade sodelujejo z EU-jem. Če se izločiš iz EU-ja, bodo novi trgovinski sporazumi, slej ko prej bodo sklenjeni z ZDA, Kitajsko, Japonsko, toda to bo bolj komplicirano. Nimamo več luksuza v obliki časa. Generacije otrok imamo, ki končujejo študij in ki potrebujejo službe zdaj. Podjetja, ki potrebujejo investicije zdaj. Brexit bo, to je očitno, na to vplival negativno, meni Matthew d'Ancona. Foto: MMC RTV Slovenija

Ne verjamem, da bi se Watergate kot zgodba danes lahko ponovil. Za zločin seveda ne dvomim (smeh), ta bi se gotovo lahko ponovil. Zakaj se ne bil ponovil? Takrat sta bila glavna akterja dva novinarja, ki nista bila politična novinarja, imela pa sta namig in vir. Imela pa sta tudi izjemnega urednika, ki je bil pripravljen na tveganje. A če preberete knjigo o tem, je to knjiga o neuspehu, ne uspehu. O tem, kako jima je šlo vse narobe, a sta vztrajala in na koncu bila nagrajena s Pulitzerjem. Danes bi bila v pisarni in bi pisala seznam 10 stvari, zakaj je pomembna Angelina Jolie. Vem, da zvenim cinično, ampak tako je.

Donald Trump
Zelo zanimivo je opazovati ljudi, kako se recimo odzivajo na Trumpa. Povlekel je že poteze, ki bi, če bi jih potegnili njegovi predhodniki, vodili do impičmenta, meni sogovornik. Tako pa večina samo skomigne in reče: ah, Trump. Foto: Reuters

Večina družbe nikoli ni bila tako pasivna, kot je zdaj. Vprašanje je, kako aktivirati ljudi. Spomniti jih je treba, da imajo izbiro. Demokracija je zastonj, toda to ne pomeni samo, da greš na volitve vsakih nekaj let, ampak moraš biti dejaven, če želiš preživeti. To je pravo vprašanje: ali ste državljan ali ste samo oseba, ki gre občasno na volitve? To ni eno in isto.

Matthew d'Ancona
Mislim tudi, da se tehnološki velikani počasi spopadajo s tem, da bodo morali razviti neko obliko urednikovanja. 10 let so se imeli odlično. Delali so lahko, kar so želeli. Toda postali so preveč vplivni, je prepričan kolumnist. Foto: MMC RTV Slovenija

Mislim, da se veliko ljudi počuti, kot da so pozabljeni. To ima veliko povezavo s splošnim gospodarskim sistemom in globalizacijo. Blaginja ni porazdeljena enakomerno. Da, res je, da je določen odstotek ljudi izjemno obogatel zaradi globalizacije. Je pa res tudi, da je globalizacija pripomogla k številnim novim službam. Gre za novodobne službe, tudi takšne, kjer ni klasičnega odhajanja v službo, kjer ni nobene gotovosti, ampak nenehna negotovost. In to je po mojem mnenju tista prava težava.

O tem, zakaj so ljudje jezni
Splet
Splet spodbuja čustva in daje manjšo težo dejstvom. Algoritmi, ki jih uporabljajo tehnološki velikani, so oblikovani tako, da nam "dostavljajo" vsebine, ki so pisane nam na kožo. To je novo, opozarja d'Ancona. Foto: RTV SLO
Theresa May
Do britanske premierke je zelo kritičen. Prepričan je, da bi morala po polomu na volitvah odstopiti. Foto: EPA

Njegova novinarska kariera je bila bliskovita: že kot študent je začel delati za The Times, kjer je hitro postal dopisnik za izobraževanje, že pri 26 pa je postal pomočnik urednika. Potem je bil 19 let politični kolumnist Sunday Telegrapha in postal odličen poznavalec britanske in svetovne politike, o čemer je potekal tudi najin pogovor, v katerem nisva mogla mimo prihodnosti novinarstva.

Zdaj je kolumnist Guardiana, London Evening Standarda, International New York Timesa in GQ-ja, napisal pa je tudi več knjig, med njimi tudi leposlovnih. Njegova zadnja knjiga nosi naslov Post-Truth: The New War on Truth and How to Fight Back, v njej pa med drugim razpravlja o lažeh in lažnih novicah v današnji politiki, predvsem pa osvetljuje vidik odziva javnosti na laži, ki sicer niso nič novega v politiki.

Kot je dejal v pogovoru ob robu Blejskega strateškega foruma, z žalostjo opazuje odhod Velike Britanije iz EU-ja, ki je po njegovem mnenju velika napaka. Več v spodnjem intervjuju.

Ko sem brala vašo biografijo, mi je v oči padlo, da ste eno leto študirali srednjeveško spoved, potem pa presedlali v novinarstvo, kjer se je vaša kariera razvila bliskovito in zelo uspešno. Kako je potekal ta prehod?
Ko sem bil akademik - uf, kako daleč je že od tega, zdaj se zavedam, kako star sem -, sem nekaj časa mislil, da bom postal zgodovinar. Za doktorat sem preučeval srednji vek, in čeprav nisem veren, me je zanimala predvsem religija srednjega veka. Osredotočil sem se na spoved, ker je to zelo zanimiv način odkrivanja, kako so se ljudje v tem obdobju dojemali, kakšna je bila njihova identiteta.

Toda potem sem, kot se pogosto zgodi, padel v novinarstvo. Sprva skozi knjižne ocene, ki sem jih pisal za časopise, potem pa sem se na neki točki odločil, da poskusim. Uporniško sem se odločil, da preneham akademsko delo in se poskusim poklicno posvetiti novinarstvu. K sreči se je zame dobro izteklo in od takrat se imam čudovito. Sem pa vseeno ves čas skušal ohraniti stik z akademskim svetom. Uživam, kadar grem nazaj na svojo univerzo, k sreči imam raziskovalno štipendijo na londonskem kolidžu Queen Mary. Sem eden tistih, ki trdno verjamejo v povezavo akademskega in medijskega sveta. Mislim, da imamo od te povezave oboji korist. Bolj ko gremo iz svojega mehurčka, bolje je. Oba svetova sta nagnjena k temu, da se zapreta vsak v svoj mehurček, in za oba je bolje, če sodelujeta.

Ko se je zaradi krize zmanjšala količina denarja v sistemu, tudi v novinarstvu, ko je bilo manj naložb, so se ljudje zaprli v svoje pisarne. Novinarji gredo manj na teren ali pa se pogovarjajo le s svojimi nadrejenimi, političnimi voditelji, odgovornimi v podjetju, manj pa se pogovarjajo z običajnimi ljudmi v skupnosti. Edina izjema so katastrofe ali izredne razmere. To je edinkrat, da vidijo ljudi zunaj svojega mehurčka. Kar je zanimivo, je, da tudi glavni mediji nimajo resursov, da bi si vzeli čas, da bi šli na teren in preverjali informacije.

Ko sem poslušala razpravo, se je na neki način zdelo, ko ste razpravljali o lažnih novicah, da se tudi na področju novinarstva, tako kot na splošno v družbi, vračamo k osnovam. Osnovno načelo novinarstva je: odhod na teren in pogovarjanje z ljudmi. To seveda je povezano tudi s financiranjem, ampak v osnovi se je v teh letih močno spremenil način delovanja novinarstva. Številni so se navadili, da delajo iz pisarne, na teren so pozabili.
Se strinjam, hkrati pa je treba opozoriti na še eno težavo. Ko je postalo jasno, da bo digitalna revolucija spremenila vse, je postalo jasno tudi, da se bodo morale redakcije prilagoditi, da ne bodo delale samo recimo dveh oddaj ali izdaj časopisa dnevno, ampak da je treba vsebino nenehno posodabljati. Zato so potrebni sodelavci v pisarni, ki nenehno počnejo samo to. Hkrati pa so se v teh novinarskih organizacijah drastično zmanjšale finance. Kdo so torej tisti ljudje, ki na terenu zbirajo informacije? Na koncu je tako, da vse manjša skupina ljudi pokriva vse več področij. Očitno je, da se bodo na neki točki zgolj borili za obstoj.

Mislim, da se ideali novinarstva niso niti malo spremenili. Ko se zdaj pogovarjam z novinarji v 20 letih, nimam občutka, da so se njihova načela spremenila, so pa bolje izučeni. A imajo veliko več dela. Radi bi šli na teren in se srečevali z ljudmi ter preverjali, da
imajo za svoje zgodbe dvojne vire, da so informacije zanesljive, da bi imeli čas, da bi bili raziskovalni novinarji.

Ne verjamem, da bi se Watergate kot zgodba danes lahko ponovil. Za zločin seveda ne dvomim (smeh), ta bi se gotovo lahko ponovil. Zakaj se ne bil ponovil? Takrat sta bila glavna akterja dva novinarja, ki nista bila politična novinarja, imela pa sta namig in vir. Imela pa sta tudi izjemnega urednika, ki je bil pripravljen na tveganje. A če preberete knjigo o tem, je to knjiga o neuspehu, ne uspehu. O tem, kako jima je šlo vse narobe, a sta vztrajala in na koncu bila nagrajena s Pulitzerjem. Danes bi bila v pisarni in bi pisala seznam 10 stvari, zakaj je pomembna Angelina Jolie. Vem, da zvenim cinično, ampak tako je. Medijske organizacije, ki nimajo neke oblike državne pomoči, in takih je velika večina na svetu, morajo svoje prihodke dobiti iz drugih virov. In v tem hipu velja pravilo, da ni pomembno, ali imaš prav, ampak da si prvi. Vse je gonja za tem, da si prvi. Ne gre zato, da ljudje zaupajo tvoji znamki, da je to, kar praviš, res, ampak je nenehno zaznati pritisk, da si prvi. Da prvi objaviš zgodbo. Seveda so mediji vedno tekmovali, kdo bo prvi, toda ključno je bilo, da si objavil točno informacijo. Zdaj je pomembno le, da si prvi. Tovrsten pritisk je lahko dober, lahko pa slab.

Če izpostavim konflikte. Vse več medijskih organizacij je pripravljenih objaviti že govorice. Recimo: vir z Bližnjega vzhoda poroča, da letijo rakete nad Tel Avivom. To je zelo nevarno, kajti takšna informacija, če jo začneš objavljati in širiti, ima lahko vpliv na javno mnenje in sam konflikt. To so odločitve, ki imajo potem posledice. Posledice so za demokracijo, za družbo. Naloga medijev je, da zagotavljajo zadosten pretok zanesljivih informacij v demokratični in svobodni družbi, da lahko ta še naprej ostane takšna.

Dvom o medijskih organizacijah je del splošnega dvoma o sistemu kot celoti. Kaj se bo zgodilo prej: se bo prej okrepilo zaupanje v sistem ali novinarstvo? Kaj je kokoš in kaj jajce?
Prisoten je splošen zlom zaupanja v institucije. Padec zaupanja v finančni sistem leta 2008 je bil zelo pomemben. To se je potem razširilo in velja tako za medije kot za vse drugo. Kaj narediti? Bral sem, kako se odzovejo komercialne znamke, ki imajo velike težave, kadar recimo obstaja strah pred s kemikalijami okuženo hrano. Kako so dobili stranke nazaj? Naprej morajo priznati, da so naredili napako. To je prvi korak. Enako velja za medije: priznati je treba gledalcem oz. uporabnikom. Česa se ljudje bojijo v tem hipu, ko berejo medije? Kar naprej se govori o mainstream medijih, toda o čem dejansko govorijo? Pravijo, da mislijo, da tisti, ki jih imenujejo mainstream mediji, ne odsevajo realnosti in ne naslavljajo njihovih skrbi. To pa ustvarja odgovornost pri novinarjih in treba je biti zelo previden, da razumemo, kaj skrbi ljudi, ne da bi se strinjali z njihovimi predsodki. Recimo: v Angliji je bilo zelo odmevno vprašanje priseljencev. Vem, da težave, s katerimi se spopada Velika Britanija zadnjih 25 let, niso posledica priseljevanja. Preprosto niso. Priseljevanje je, vsaj po mojem mnenju, naredilo Veliko Britanijo zanimivejšo za življenje. Če želi ostati velika gospodarska velesila, potem bo morala imeti zelo dobro urejeno svobodno gibanje. To je dejstvo. Če pogledate številke, potem vam je jasno, navedbe, da so priseljenci izrinili ljudi iz hiš, šol, preprosto niso resnične.

Kaj bomo naredili glede tega? Nadaljevati moramo izpodbijanje mitov o priseljevanju, toda na način, da bo to racionalno, mirno in jasno. Recimo primer, kako znova pridobiti zaupanje bralcev: "Vemo, da vas to in to skrbi, toda ni nujno, da so vaši pomisleki upravičeni. Tukaj pa so resnični razlogi za vaše skrbi."

Mislim, da se veliko ljudi počuti, kot da so pozabljeni. To ima veliko povezavo s splošnim gospodarskim sistemom in globalizacijo. Blaginja ni porazdeljena enakomerno. Da, res je, da je določen odstotek ljudi izjemno obogatel zaradi globalizacije. Je pa res tudi, da je globalizacija pripomogla k številnim novim službam. Gre za novodobne službe, tudi takšne, kjer ni klasičnega odhajanja v službo, kjer ni nobene gotovosti, ampak nenehna negotovost. In to je po mojem mnenju tista prava težava.

Nimam rešitev, toda če hočemo razumeti, zakaj so ljudje jezni, potem je treba razumeti, da so se v zadnjih 20 letih spopadli z izgubo stabilnosti, statusa. Mladih ljudi to toliko ne gane: da morajo menjavati službe ali živeti pri starših. Sam pa sem zdaj star 49 in je seveda položaj drugačen. Veliko ljudi se počuti, da je zadnjih 10, 20 let njihove kariere njihov položaj veliko bolj negotov. Služba nas novinarjev ni, da ustvarjamo svet, ampak pišemo o njem. Toda naša zgodba je, da pišemo o svetu, kakršen je. Gre pa za premikajočo se tarčo. Hitrost sprememb je tako velika, da je to res težka naloga. Mislim, da bo avtomatizacija v prihodnjih 10, 20 letih znova transformirala družbo: in ne spremenila le industrije, ampak tudi poklice, ki se bodo zaradi tega znašli na robu izumrtja, ker bodo stroji njihovo delo opravili bolje. Najti je treba čas za pogovor, najti je treba čas za branje, najti je treba čas za pogled naprej. To ni lahek poklic.

Vas skrbi za prihodnost novinarskega poklica? Zadnjih 10 let je bilo zelo zahtevnih, veliko zmanjšanje financ je številne medije postavilo v zelo zahteven položaj. Na drugi strani pa se zdi, da čeprav je veliko več novičarstva, hkrati raste potreba po novinarskih mnenjskih voditeljih, ki te novice postavijo v neki kontekst.
Presrečen sem, da ljudje berejo kolumne, a še vedno se imam za novinarja, ki je postal kolumnist. Če bi moral izbrati med tema dvema nazivoma, bi izbral novinarja. To je najpreprosteje rečeno. Kolumne so odlične, ker lahko bralci preberejo, kakšno je mnenje posameznika o posamezni temi. Toda najpomembneje, kar počnejo mediji, so novice, to je "kri", ki ohranja demokracijo.

Ali sem optimist? Da, sem. Zakaj? Želja ljudi, da izvedo dejanske, resnične informacije, je še vedno zelo velika, hkrati pa je velika tudi pripravljenost organizacij zunaj glavnih medijev, da jim pri tem pomagajo. Da ponazorim: poglejmo vzpon industrije preverjanja dejstev. To se je zgodilo skoraj samodejno. Povsod so organizacije in druge strukture, ki zagotavljajo podrobne analize trditev, ki se pojavljajo. In to počno nenehno, tako da lahko uporabniki takoj preverjajo, kaj se dogaja. To je fantastično. Od tega imajo korist tudi velike medijske hiše, recimo tudi BBC ima svojo storitev preverjanja dejstev, ki deluje odlično. Channel4 počne isto. Seveda bi moralo biti vse novinarstvo temeljiti na preverjanju dejstev, a dejstvo je, da to zdaj postaja bolj proaktiven proces, kar me navdaja z optimizmom.

Mislim tudi, da se tehnološki velikani počasi spopadajo s tem, da bodo morali razviti neko obliko urednikovanja. 10 let so se imeli odlično. Delali so lahko, kar so želeli. Toda postali so preveč vplivni. Sam sem zagovornik prostega trga, ne želim videti ostre regulacije, toda dosegli so točko, ko so vplivnejši kot nekatere manjše države. Njihov vpliv oz. nadzor nad informacijami je čezmeren. In ne želijo priznati, da so, če to želijo priznati ali ne, izdajatelji. Trdijo, da so platforme, toda to ni res. Če vzamem vsebino iz knjige in jo kopiram ter prodajam drugim, sem izdajatelj, ne platforma. Lahko se zgodi, da je njihov namen, da so popolnoma nevtralni, toda dejansko to ni res. Samoregulacija je vedno boljša kot regulacija. Če tehnološki velikani ne bodo prepoznali svoje odgovornosti, bodo to storile vlade ali pa recimo Evropska komisija.

Če govorimo o regulaciji v povezavi z vladami, potem bi lahko rekli, da je bila zadnjih 50 let naloga novinarjev, da so odkrivali napake. Recimo afera Nixon, ki je imela takojšnje posledice. Zdaj pa je tako, da čeprav se odkrivajo napake, se ne zgodi nič. Zdi se, da ni nobene samoregulacije na strani politikov, da bi iz moralnih nadzorov recimo odstopili. Je to zato, ker je tovrstnih odkritij preprosto preveč?
Izgubili smo zaupanje, da bo imelo razkritje slabega vedenja politikov dejanske posledice. Zelo zanimivo je opazovati ljudi, kako se recimo ljudje odzivajo na Trumpa. Povlekel je že poteze, ki bi, če bi jih potegnili njegovi predhodniki, vodili do impičmenta. Tako pa pravijo: ah, to je Trump. To je treba spremeniti: to mentaliteto, da nimamo moči, da ne moremo ničesar storiti, da so politiki nedotakljivi. To ni res. Če pogledamo ZDA: dva procesa sta, ki bi lahko vodila v njegov konec: preiskava domnevnega ruskega vmešavanja v ameriške volitve in obstajajo členi zakona, ki govorijo o impičmentu. Dokler imajo v kongresu večino republikanci, in to republikanci, ki nimajo hrbtenice, ne bo drugače.

Kar hočem reči, je, da obstajajo procesi, ki bi lahko vodili do tega, da bi Trump zapustil Belo hišo pred naslednjimi volitvami 2020. Vprašanje je, kaj bomo storili. Del težave, ki se je pojavila v zadnjih 20,30 letih, je, da smo kot državljani infantilizirani. Vedno pričakujemo, da bodo drugi ljudje vse storili namesto nas. Dobra novica je, da mislim, da se znova dviga državljanska zavest. Recimo v gibanju Occupy, v gibanju Black Lives Matter, Tea Party, v različnih spletnih organizacijah, ki se združujejo v nasprotovanju populistom.

Gibanja, ki ste jih omenili, so načeloma precej skrajna, čemur pa večina družbe običajno ne pritegne. Večina družbe je še vedno pasivna.
To je res. Vedno so bili aktivisti, ki so goreče zagovarjali svoja prepričanja. Večina družbe nikoli ni bila tako pasivna, kot je zdaj. Vprašanje je, kako aktivirati ljudi. Spomniti jih je treba, da imajo izbiro. Demokracija je zastonj, toda to ne pomeni samo, da greš na volitve vsakih nekaj let, ampak moraš biti dejaven, če želiš preživeti. To je pravo vprašanje: ali ste državljan ali ste samo oseba, ki gre občasno na volitve? To ni eno in isto.

Drugo vprašanje, na katerega bi morali biti ljudje bolj pozorni, je, da bi se zavedali, da to, o čemer berejo v medijih, vpliva na njihovo življenje. Izgubilo se je zavedanje, da je politična dejavnost povezana z razmerami, v katerih živimo. Ljudje na politiko gledajo kot na telenovelo. Ta je sicer dobra: zgodba o Trumpu je recimo izjemno zanimiva in strašljiva hkrati. Če seveda ne bi imeli jedrskega orožja, tako pa je preveč na kocki. Vloga medijev je zelo pomembna. Trump je zelo premeten, medije je označil za lažnivce, ti so na drugi strani nanj jezni, toda pomembno je, da se ne razjezimo, ampak nenehno opominjamo ljudi, kaj pomenijo določeni dogodki in poteze. Če imaš takega predsednika, se zna zgoditi konflikt na Korejskem polotoku, ker se eno jutro lahko zbudi slabe volje. Pomembno je naštevati njegove laži, toda ni dovolj, treba je pojasniti, zakaj je argument pomemben. Veliko pokrivanja o Trumpu gre v smer želje po zmagi v debati: mi smo pametni, oni neumni. Zelo pomembno je pojasniti okoliščine dogajanja, analizirati širše dogajanje. Analiza in polemika nista eno in isto. Analiza ne pomeni, da rečeš, ta oseba ima prav, ta pa ne, ampak da pojasniš, kaj se dogaja v ozadju. Vedno je potrebno, da strokovnjaki pojasnijo, kaj je v ozadju, zakaj je nekaj pomembno, zakaj je ali ni nekaj skrb vzbujajoče. Zato je treba za analizo v medijskem prostoru zagotoviti dovolj prostora. Zelo lahko je namreč izvedeti novico, in to je eden od paradoksov globalnega sveta. V vsakem hipu lahko izveš, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, hkrati pa se je treba zavedati, da družbena omrežja delujejo tako, da se na vaši časovnici pojavljajo novice o ljudeh, za katere že v osnovi kažete zanimanje. Vaš svet tako postaja po drugi strani zelo majhen in omejen.

Tehnologija je lahko dobra ali slaba, kakor jo mi naredimo, odvisno je od nas. Narobe je kriviti tehnologijo. Spomnim se, da sem pred leti večerjal z enim izmed izumiteljev medmrežja, ne spleta, ampak programske opreme. Rekel je: ni težava v tehnologiji, ampak v tem, kako jo uporabljaš.

Mislim, da se rešitve za težave, s katerimi se spopadamo zdaj, skrivajo v tehnologiji sami in v načinu, kako jo uporabljamo. V tem trenutku pa ne bodimo preveč depresivni. Dejansko je vse to novo: Facebook pred letom 2003 sploh ni obstajal. Na tem področju je dejansko Divji zahod, ne zavedamo se, kaj počnemo, smo v fazi zlate mrzlice. Vprašanje je, ali lahko nekorporativna telesa ukrepajo dovolj hitro in učinkovito, da se vse skupaj ne sprevrže v katastrofo. To je veliko vprašanje, ki si ga zastavljam.

O tem pišete tudi v svoji najnovejši knjigi Post-Truth: The New War on Truth and How to Fight Back. Ena izmed stvari, o kateri pišete, je, da niso pomembna dejstva, ki jih izrekajo politiki, ampak odzivi ljudi nanje.
Dejstvo je, da so ljudje od nekdaj lagali in vedno bodo. Laganje je bilo vedno del človekovega delovanja, kot nekakšna zaščita. To se torej ne bo spremenilo, da bi kar vsi postali govorniki univerzalne resnice. Kar je novo, je to, da je naša sokrivda, da pustimo, da čustva prevladajo nad dejstvi. Splet spodbuja čustva in daje manjšo težo dejstvom. Algoritmi, ki jih uporabljajo tehnološki velikani, so oblikovani tako, da nam "dostavljajo" vsebine, ki so pisane nam na kožo. To je novo. Seveda smo že od nekdaj brali recimo časopise, ki so bili politično usmerjeni v skladu z našim prepričanjem, to ni nič novega, ampak še vedno si bil izpostavljen različnim mnenjem.

Splet pa je oblikovan tako, da vam servira vsebine, ki bodo v skladu z vašimi prepričanji. Recimo, ne verjamete v podnebne spremembe. In na vašem zidu se bodo pojavljale vsebine, ki bodo v skladu s tem. Hranijo zver, če se lahko tako izrazim. V tem ni nič takega, kar bi podpiralo pluralizem, in to je zelo nevarno. Kajti svet postaja vse bolj raznolik, mi pa se bomo, če se bodo stvari nadaljevale v smer, kamor se zdaj obračajo, zbirali v majhne skupine z istim prepričanjem, ki bodo govorile: mi imamo prav. Izstopiti je treba iz takšnih mehurčkov. Pri tem igra zelo pomembno vlogo vzgoja otrok. Vsaka družba uči otroke pisati. Zakaj nimamo recimo zdaj ene ure na teden za digitalno pismenost? Ne dajemo jim orodij, da bi postali kritični uporabniki spleta. Poglejmo primer: v google vtipkate pojem holokavst in zelo hitro se vam med zadetki odpre vam kup vsebin, ki njegovo resničnost postavljajo pod vprašaj. To je novo, to je fenomen. Ko smo se v mojih časih učili o holokavstu, smo šli v knjižnico in tam je bil kup knjig o holokavstu, nikoli ni bilo dvoma, ali se je res zgodil. Če zdaj vprašate 12-letnika, ki se uči o holokavstu, bo ta vtipkal pojem v brskalnik in dobil množico zadetkov. Torej, popolnoma drugačno dojemanje. To je strašljivo. To se dogaja v času, ko se tisti, ki so preživeli holokavst, poslavljajo, le redki so še živi, fizični dokazi o holokavstu, recimo lasje, razpadajo. To je zelo tvegan trenutek. Ko dosežeš raven, ko so glavni vir podatkov brskalniki, je to čas krize civilne družbe. Ne moremo dopustiti, da generacije otrok dvomijo, ali se je holokavst sploh zgodil.

Vsaka generacija se mora na novo boriti za prepričanja, njihova kontinuiteta ni več samoumevna. Ena generacija prenaša na drugo kup osnovnih prepričanj. Primer: vprašanje ženskih pravic. Med 70. leti in zdaj so državljanske pravice v ZDA prenašali iz generacije na drugo, bile so nekaj osnovnega, na čemer je nova generacija gradila. Zdaj pa dobivamo opomin, da zgodovina nima smeri. Ni samoumevno, da bo prihodnja generacija gradila na teh prepričanjih, da bo progresivna.

Deklina zgodba je odlična serija, ki temelji na romanu Margaret Atwood. Na kratko: gre za zgodbo, v kateri v ZDA v bližnji prihodnosti oblast prevzamejo zelo religiozni moški, ki ukinejo demokracijo in ženske reducirajo na svoje sužnje. Ko je v 80. izšla knjiga Atwoodove, je prejela odlične kritike, veljalo pa je, da gre za znanstveno fikcijo, češ to se nikoli ne bi moglo zgoditi. Zdaj pa, ko gledamo izjemno serijo, človeka prešine: še vedno si ni mogoče predstavljati, da bi se to uresničilo, toda ni pa (več) nemogoče. Stvari so tako spremenljive, da dejansko ni nemogoče, da bi velika zahodna država, ki so jo stoletja obvladovali demokrati, nenadoma padla v teokratičen totalitarizem. Mogoče je. In to je fascinantno.

Če upoštevava vse, o čemer sva govorila, in se vrneva v vašo domovino. V svojih besedilih ste zelo kritični do premierke in torijcev. Te ste v eni izmed svojih kolumn opisali kot zombije. Kot ste rekli na začetku, zunaj domovine imate drugačen pogled nanjo. Kako gledate na brexit? Veliko se je govorilo o odstopu Mayeve, kar se še ni zgodilo? Ostaja na položaju, da bi proces brexita potekal s čim manj zapleti?
Velika Britanija se bliža zelo slabemu položaju, če ne bo previdna. Ostro nasprotujem brexitu, kar je precej nenavadno, saj sem bil vedno evroskeptičen, vedno sem imel dvome o EU-ju, toda izhajal sem iz tega, da bomo vedno člani EU-ja, to se mi je zdelo samoumevno.

Medijsko poročanje o referendumu je bilo po mojem mnenju nezadostno, ker smo preveč zaupali javnomnenjskim raziskavam in ker nismo sprevideli, da je kampanja za izstop temeljila na lažeh. Kot je recimo ta, da bo, če zapustimo EU, v domači blagajni 350 milijonov funtov več za zdravstvo. To je laž. Toda razširila se je, ljudje so jo pograbili. Zagovorniki pa se niso dovolj hitro odzvali na te laži.

Kar se dogaja v tem trenutku, je, da imamo zombijevsko vlado. Na začetku sem imel upanje v Thereso May, da bo imela pametne stvari povedati. Toda ko je konec, je konec. Enako kot v športu. Ko narediš to, kar je naredila - tvegala je z razpisom volitev, misleč, da bo povečala večino, in jo izgubila -, je igre konec. Pika. Nobene možnosti ni, da bi se lahko stvari zanjo izboljšale, lahko se zgolj poslabšajo. In slabše ko je zanjo, slabše je za državo. To je pomembno, ker Velika Britanija v tem trenutku vodi najpomembnejša pogajanja po 2. svetovni vojni. Za vlado, ki nima zaupanja javnosti in dejanske moči, je to, da vodi pogajanja, katastrofa.

EU zapuščamo marca 2019, mogoče je, da se bo zombijevska vlada obdržala to takrat, kar je grozno in nepatriotsko. Zelo sem zaskrbljen, kajti to bo zaznamovalo pot, ki jo bomo ubrali kot država. Treba je sprejeti zelo pomembne odločitve, ki bodo vplivale na generacijo mojih otrok. To niso majhna vprašanja, ampak zelo velika. Velika Britanija je recimo igrala zelo pomembno vlogo pri oblikovanju enotnega trga, zdaj pa ni jasno, ali bo sploh imela dostop do njega. Ko sem prihajal sem, sem se spraševal, ali bom čez pet let moral pri vstopu v Slovenijo izpolniti goro papirjev? To je bil zelo sebičen vidik večje težave.

Velika Britanija je izgubila svoj imperij, iz druge svetovne vojne izšla kot prva zaveznica ZDA in ekonomsko okrevala v 80. letih, pri čemer je plačala velik davek. Zdi se, da bi radi vse to zavrgli zaradi enega referenduma. To je neumno. Generacije so potrebne, da država pridobi mesto na svetovnem zemljevidu, da pridobi gospodarsko moč, politično, varnostno, okoljsko moč. Te stvari zahtevajo zelo veliko časa, zdaj pa to vse postavljamo na kocko. To je v bistvu zelo nebritansko. Britanci načeloma potrebujejo stoletja, da storijo kar koli, oni niso za revolucije. (smeh)

Ne verjamem, da bi se Watergate kot zgodba danes lahko ponovil. Za zločin seveda ne dvomim (smeh), ta bi se gotovo lahko ponovil. Zakaj se ne bil ponovil? Takrat sta bila glavna akterja dva novinarja, ki nista bila politična novinarja, imela pa sta namig in vir. Imela pa sta tudi izjemnega urednika, ki je bil pripravljen na tveganje. A če preberete knjigo o tem, je to knjiga o neuspehu, ne uspehu. O tem, kako jima je šlo vse narobe, a sta vztrajala in na koncu bila nagrajena s Pulitzerjem. Danes bi bila v pisarni in bi pisala seznam 10 stvari, zakaj je pomembna Angelina Jolie. Vem, da zvenim cinično, ampak tako je.

Večina družbe nikoli ni bila tako pasivna, kot je zdaj. Vprašanje je, kako aktivirati ljudi. Spomniti jih je treba, da imajo izbiro. Demokracija je zastonj, toda to ne pomeni samo, da greš na volitve vsakih nekaj let, ampak moraš biti dejaven, če želiš preživeti. To je pravo vprašanje: ali ste državljan ali ste samo oseba, ki gre občasno na volitve? To ni eno in isto.

Mislim, da se veliko ljudi počuti, kot da so pozabljeni. To ima veliko povezavo s splošnim gospodarskim sistemom in globalizacijo. Blaginja ni porazdeljena enakomerno. Da, res je, da je določen odstotek ljudi izjemno obogatel zaradi globalizacije. Je pa res tudi, da je globalizacija pripomogla k številnim novim službam. Gre za novodobne službe, tudi takšne, kjer ni klasičnega odhajanja v službo, kjer ni nobene gotovosti, ampak nenehna negotovost. In to je po mojem mnenju tista prava težava.

O tem, zakaj so ljudje jezni