Japonska naj bi imela po zdajšnjih projekcijah do leta 2060 kar tretjino prebivalstva manj kot danes. Foto: Reuters
Japonska naj bi imela po zdajšnjih projekcijah do leta 2060 kar tretjino prebivalstva manj kot danes. Foto: Reuters
Japonska
Japonska družba ceni vse, kar je kičasto, srčkasto in deviško. Foto: Reuters
Japonska
Zakonsko dovoljeno število nadur za japonskega delavca je sto. Foto: Reuters
Japonska
Pornoindustrija cveti, saj Japonci vse bolj izgubljajo željo po osebnem stiku in pravem ljubezenskem odnosu. Foto: Reuters
Japonska
Poročene zaposlene Japonke z otroki imajo vzdevek "hudičeve ženske". Foto: Reuters
Japonska
Oglas za nočni klub v Tokiu, v katerem na stranke čakajo takšni žigoli. Foto: Reuters
Japonska
Japonska ima eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu. Foto: Reuters
Japonska
Število otrok je bilo lani rekordno nizko, število stoletnikov pa rekordno visoko. Foto: Reuters
Japonska
Spremljevalke, hostese, fetišklubi, trgovine s spolnimi pripomočki, javne hiše, animeji s pornografsko vsebino, mange, masažni saloni ... Japonci imajo ogromno izbiro, kam zaviti po službi, da potešijo svoje spolne potrebe. Foto: AP

Gre za težavo, ki je za vse Nejaponce težko predstavljiva – mladi Japonci vse manj hodijo na zmenke, vse manj je zvez, porok in otrok, kar se že močno pozna pri demografski piramidi. Na Japonskem živi nekaj več kot 127 milijonov ljudi, država pa ima že zdaj eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu. Število prebivalstva se v zadnjem desetletju opazno zmanjšuje – lani se je zmanjšalo za kar 403.000. Tudi napovedi niso nič kaj rožnate – ob trenutnih gibanjih bi lahko Japonska do leta 2060 imela že tretjino prebivalcev manj.

"Sindrom celibata"
Avstralska televizija SBS je pred kratkim predvajala dokumentarec oddaje The Feed z naslovom "Samski mladi Japonci nimajo več spolnih odnosov, kar lahko postane usodno", v katerem so na kraju samem preverili, kaj se dogaja. Statistika govori sama zase: skoraj polovica mladih samskih žensk in moških, starih do 40 let, je devičnikov. Skoraj 70 odstotkov tistih, rojenih po letu 2000, ni v partnerski zvezi in si tudi ne želi biti. 61 odstotkov neporočenih moških in 49 odstotkov neporočenih žensk v starostnem obdobju od 18 do 34 let ni v nobenih obliki zveze. 30 odstotkov moških v 30. letih in prav toliko žensk, starih med 20 in 30 leti, nima nikakršnih izkušenj s partnerskim odnosom. Številke za istospolne partnerske zveze sploh ne obstajajo.

Ti podatki kažejo na to, da mladi Japonci spolnosti in partnerstva ne dojemajo več kot eno izmed svojih potreb, kar so strokovnjaki poimenovali "sindrom celibata". Obstaja veliko razlag, zakaj je japonska družba prišla do tega stanja. Vzrokov je več – od visokih cen stanovanj in stroškov vzdrževanja otrok do razmaha spletnih aplikacij za virtualno spolnost, robotov za spolnost in pornografskih klubov.

"Prilepljeni" na svojega vodilnega
A glavni vzrok je en sam – fanatična usmerjenost Japoncev v delo od jutra do večera. Preprosto – mladi so preveč zaposleni s službo, da bi iskali že priložnostne partnerje za skok med rjuhe, kaj šele, da bi začenjali in negovali romantično zvezo. The Feed je intervjuval 26-letnega prodajalca Taia Hašimota, ki je dejal, da mu 15-urni delavnik preprečuje, da bi v življenju počel kar koli drugega kot hodil v službo in preživljal čas s sodelavci. "Delo naj bi končal ob 19.00, a v bistvu vsak dan delam nadure. Če gre vodja na pijačo, moram tudi jaz in v lokalu moram ostati, dokler ga ne zapusti on, tako da običajno lovim zadnji vlak za domov. To se od mene pričakuje. Služba je tako naporna, da številni, kot sem jaz, preprosto nimajo interesa, da bi si našli dekle. Zato ostajamo samski," je dejal.

Kot posledica takšnega stanja se je, logično, razvila razvejena, več milijard dolarjev vredna spolna industrija, ki izčrpanim samskim Japoncem ponuja zabavo in potešitev potreb, ne da bi morali paziti na to, kaj bodo rekli partnerici oziroma partnerju, in se spraševali, ali se bodo spomnili na vsako obletnico. Spremljevalke, hostese, fetiš klubi, trgovine s spolnimi pripomočki, javne hiše, animeji s pornografsko vsebino, mange, masažni saloni ... Popolnoma običajno je, da družba sodelavcev po službi v večernih urah zavije v te prostore. "Tega med seboj ne skrivamo, te ženske v družbi še komentiramo. To je del zabave. Zakaj bi se sploh trudil dobiti dekle za partnersko zvezo? Več kot delamo, manj časa imamo zase," je dodal Hašimoto.

Ai Aojama, nekdanja prodajalka ljubezni, ki se zdaj ukvarja s terapijo za pare, je pojasnila: "Moški lahko najdejo mnogo tovrstne zabave. Poleg tega pa je življenje mladih popolnoma prepleteno z virtualnim svetom, v katerem lahko spoznajo veliko čednih deklet, z resničnimi ženskami pa imajo vse manj stikov. Ženske iz mesa in krvi jim poganjajo strah v kosti, saj imajo lahko svoje mnenje in jih ne ubogajo popolnoma." Sama predlaga nenavadno rešitev – uzakonitev poligamije. "Pri poligamiji potrebujemo le enega zdravega, dobrega 'žrebca', ki lahko oplodi več žensk."

Vse več služb za določen ali skrajšan delovni čas
A če zanemarimo družbena in kulturna vprašanja, ki se porajajo ob poligamiji, je dejstvo, da ta "žrebec" nikakor ne bi mogel finančno vzdrževati svojega "harema". Prav plača, iskanje stanovanja in vzpenjanje po hierarhični lestvici v podjetju so glavni zadržki Japoncev, ko se odločajo za poroko. V državi namreč obstaja neposredna povezava med napredovanjem v službi in poroko, kar velja za oba spola.

Kako zgodaj se moški poroči namreč neposredno vpliva na njegov položaj na delovnem mestu. Mnoge japonske raziskave kažejo na to, da si poročni prstan pogosteje nataknejo tisti, ki imajo redno zaposlitev za poln delovni čas, a takšnih služb je v državi vse manj; namesto teh se vse večkrat pojavlja zaposlitev za določen ali skrajšan delovni čas. Danes ima tako že več kot polovica mladih Japoncev, starih med 18 in 34 let, začasno zaposlitev, zato želijo v tem času pokazati vse, kar znajo, kar v praksi pomeni delo od jutra do večera in obilico nadur. V japonski družbi obstaja celo izraz za heteroseksualne moške, ki jim niso pomembne zveze in spolnost – rastlinojedci (sošoku danši).

A japonska nevladna organizacija POSSE opozarja, da se je odnos do nadur v zadnjem času spremenil. Nadure ostajajo stalnica japonske družbe in nekaj popolnoma običajnega, a nekdaj so prinašale pogodbo za nedoločen čas, povišico in druge ugodnosti, danes pa ostajajo samo – nadure. "Zakaj neki bi mlad uslužbenec imel otroke in družino, če se mu kljub trdemu delu ne obeta višja plača? Sploh ne vedo, ali bodo čez mesec dni še imeli službo," je dejal predstavnik POSSE-ja Makoto Ivahaši.

To pojasni "karoši" – japonsko besedo za smrt zaradi izčrpanosti na delovnem mestu. Lani je kar 190 ljudi umrlo ali poskusilo narediti samomor zaradi popolne iztrošenosti za pisalno mizo. Na božični večer leta 2015 si je 24-letnica vzela življenje, potem ko je imela vsak mesec kar 100 nadur. Po njeni smrti pa se ni spremenilo prav nič – njeno podjetje je bilo kaznovano z nekaj tisoč evri kazni, a kazensko niso preganjali nikogar.

Vlada je zato julija letos sprejela zakonodajo, s katero je želela izboljšati razmerje med službo in prostim časom. Sprejeli so pravilo enakega plačila za enako delo ne glede na vrsto zaposlitve in določili zgornjo mejo dovoljenih nadur – 100 ur mesečno, a kritiki opozarjajo, da je to 20 ur več od meje, ki jo je ista vlada postavila za tveganje, ki lahko privede do karošija.

"Japonska se sooča z begom od človeške intimnosti in oblast nosi za to veliko krivde," je prepričana Aojama. "Tako moški kot ženske govorijo o tem, da v ljubezni ne vidijo nikakršnega smisla. Zveze so postale pretežke, preveč zahtevne."

Pri starših živi 13 milijonov odraslih Japoncev
Poroka na Japonskem prav tako prinese vrsto neželenih posledic. Kot je zapisal Guardian, japonski moški zaradi že omenjenih sprememb na trgu dela postajajo vse slabše finančno preskrbljeni, ženske pa po drugi strani postajajo vse bolj neodvisne in ambiciozne. Japonska kruta korporativna kultura ženski tako rekoč preprečuje usklajevanje službe in materinstva, a vzdrževanje otrok je po drugi strani skoraj nemogoče, če nista zaposlena oba starša. Zunajzakonskim zvezam pa država javno nasprotuje, saj uradi takšnim parom sploh ne izdajo dovoljenja za skupno življenje.

"Moški in ženske, sploh v velikih mestih, se vse bolj oddaljujejo drug od drugega, zato se zatekajo k 'instantnim' zvezam – priložnostnemu seksu, spletni pornografiji, erotičnim stripom," je dodala Ai Aojama. Nekateri pa so iz svojega življenja izbrisali tudi tovrstne poti za zadovoljevanje potreb in ljubezen in spolnost popolnoma črtali iz življenja. Med te sodijo "piflarji" (otaku), odmaknjenci (hikikomori) in "parazitski samci" (parasaito šingurus), ki tudi po 30. letu še živijo doma. Mimogrede, izmed 13 milijonov neporočenih Japoncev, ki še živijo s starši, jih je tri milijone starejših od 35 let.

"Vse več ljudi se sploh ne more ali ne zna več telesno povezati z nasprotnim spolom. Kar zadrgetajo, če se jih dotaknem. Večinoma gre za moške, a prihaja tudi vse več žensk," je dejala. Imela je tudi že primer moškega, ki ga je vzburil le ženski robot iz neke računalniške igre.

"Služba mi pomeni več kot zaročenec"
Zavestna odločitev, da ostanejo vse življenje samske, se zdi sploh za Japonke logična odločitev. "Poroka ženski skoplje grob," pravi japonski pregovor, kar v današnjem času pomeni, da se s poroko končajo vsi upi na bleščeči karieri – ne glede na to, da je prej vrsto let trdo delala, da je prišla do odlične izobrazbe. Guardian tako predstavlja zgodbo 32-letne Eri Tomita, ki je dejala, da se izogiba romanc, saj se želi osredotočiti na delo. "Fant me je pred tremi leti zasnubil, a sem ga zavrnila, saj sem dojela, da mi več pomeni služba kot on. Takrat sem tudi izgubila zanimanje za zmenkarije." Dodala je, da se priložnosti za žensko na delovnem mestu močno zmanjšajo, ko se poroči. "Vodilni takoj pomisli, da bo kmalu zanosila. Ko pa ima ženska otroka, postane dolg fleksibilen delavnik nemogoč. Takrat številne dajo odpoved in končajo kot gospodinje brez lastnih dohodkov. Ta možnost pa zame ne pride v poštev," je dejala. "Raje se družim s prijateljicami, s katerimi obiskujemo lepe lokale. Kupujem si moderna oblačila, hodim na počitnice. Obožujem svojo neodvisnost."

Njene besede imajo smisel – kar 70 odstotkov vseh Japonk pusti službo, ko dobijo prvorojenca. Nič čudnega, da Svetovni gospodarski forum Japonsko uvršča med države z najslabšo enakostjo spolov na delovnem mestu. Poročene zaposlene Japonke imajo celo vzdevek "hudičeve ženske" (onijome).

Zaradi vsega povedanega se je na Japonskem izoblikovalo okolje, ki je idealno za vse samske, saj v mestih kar mrgoli ponudb, prilagojenih za enega človeka – od miz za samske, hotelskih sob za enega do pakirane hrane za eno porcijo in spodnjega perila za enkratno uporabo. Vse več je tudi kavarn izključno za ženske, obstajajo celo cela hotelska nadstropja in stanovanjski bloki le za ženske. Varnost je na izjemni ravni, stopnja kriminala je zelo nizka.

Nekateri strokovnjaki menijo, da "beg" pred poroko ne predstavlja le zavrnitve zastarelih navad in tradicionalne delitve spolov, pač pa bi se lahko spremenil v dolgoročno stanje. "Včasih je to, da je človek ostal samski, predstavljalo največji neuspeh v življenju, danes pa samskost postaja nova realnost," je dejal profesor antrolopologije na ameriški Univerzi v Montani Tomomi Yamaguchi.

Odsotnost verske avtoritete
Ali Japonska postavlja nove temelje družbenih navad tudi za preostali razviti svet? Tudi v ZDA, Kanadi in nekaterih evropskih državah se pari namreč poročajo vse kasneje, če sploh, stopnje rodnosti upadajo, enostarševskih gospodinjstev pa je vse več. A demograf Nicholas Eberstadt je prepričan, da teh smernic ni mogoče enačiti z dogajanjem na Japonskem, saj za njimi stojijo drugačni vzroki. Trdi, da je na Japonskem opazna odsotnost verske avtoritete, ki pridiga o svetosti zakonske zveze in naraščaju.

Po projekcijah japonske vlade se vsaj vsaka četrta Japonka, ki je zdaj v svojih dvajsetih letih, ne bo poročila, vsaj 40 odstotkov med njimi pa nikoli ne bo postalo mama. A to je za večino njihova izbira. "Ne pogrešam fanta, ne pogrešam spolnosti. Držanje za roke mi gre na živce." Tak je odgovor številnih med njimi na vprašanje, zakaj ostajajo samske. Dodajo, da se jim ni v mladosti ali odraščanju zgodilo nič posebnega, da zavračajo telesni stik. Preprosto si ga ne želijo.