Ne le zaradi epohalnih dogodkov druge svetovne vojne na ruskih tleh, tudi sicer je Rusija oziroma takratna Sovjetska zveza Gustinčiča osebno in profesionalno zaznamovala za vedno. 90-letni novinar, analitik in nekdanji dopisnik je bil gost sinočnjega Globusa.
"Rusija se je v zadnjih letih zelo spremenila, tega ne občutimo vedno, kajti časopisje na Zahodu, pa tudi delno pri nas, preveč poudarja tisto, kar je v Rusiji ostalo nedemokratičnega in o tem največ pišejo," razlaga Gustinčič. "Jaz gledam moskovsko televizijo redno in moram reči, da seveda je to čisto drugače, kot je bilo v Stalinovih časih. Danes o preostalem svetu, predvsem o Zahodu, Rusi govorijo svobodno in z zanimanjem."
Kolega Gustinčič, čeprav se zdi morda zanimivo, da je Slovenija najbolj zahodna država slovanskega sveta, so imeli odnosi med Slovenijo in Rusijo in Sovjetsko zvezo zagotovo svoje vzpone in padce?
Veste, tukaj je eno čudno protislovje. Če vzamemo samo oba jezika, ruščino in slovenščino, sta si izredno podobna po svoji metodologiji. To sem jaz občutil, ko sem študiral rusko zgodvino v Moskvi in sem moral brati ruske cerkvene letopise 16. stoletja in sem to veliko bolje razumel kot moji ruski prijatelji, ker sem znal tudi slovensko. To je pa samo ena plat, druga pa je, da smo se mi razvijali v srednji Evropi, močno povezani z Zahodom in da do zelo intimnega prijateljstva med nami in Rusi ali vsaj toliko intimnega, kot je, recimo, med Srbi in Rusi ali Bolgari in Rusi, nikoli ni prišlo. Tako, da je to ena čudna situacija. Smo si blizu in smo si daleč.

Kljub skupnim slovanskim koreninam, ko je razpadala Jugoslavija, smo videli, da je Rusija nemudoma podprla Srbijo, Slovenija pa, kot smo videli, je paktirala z germanskim oz. zahodnoevropskim svetom?
No, to je, površinsko gledano, res tako, čeprav, ko govorimo o odnosih med Rusi in Srbi, ni bilo vse zlato v preteklosti; Rusija je nekolikokrat Srbe tudi izdala v 19. stoletju, ampak pustimo to pri miru. V resnici je bila res naša povezanost z Zahodom takšna, da so bili Rusi ob osamosvojitvi Slovenije previdni. Vendarle moram reči, da je ruski veleposlanik, prvi veleposlanik, ki je prišel v samostojno Slovenijo, gospod Nikiforof, naredil nekaj popolnoma nepričakovanega, on se je naučil in precej dobro naučil slovensko, tako da je na neki predstavitvi v društvu slovensko-ruskega prijeteljstva svoj govor, svoj nagovor, imel v slovenščini.
Spomnimo se obiska Mihaela Gorbačova, očeta prerestrojke, daljnega leta 1988 v Ljubljani, Gorbačov je čutil posebno potrebo, da se ob obisku Jugoslavije oglasi prav v Ljubljani?
Ja zanimivo je to, to vemo iz ozadja tega njegovega obiska, da je moral pritisniti na organizatorje obiska v Beogradu, da so mu dali tudi Slovenijo. In je prišel, bil je en dan v Ljubljani. Niso hoteli. Njega je pa Slovenija najbolj zanimala oz. skoraj bi lahko rekel, da ga je samo Slovenija zanimala, in to ni imelo spet nič opraviti s slovanskimi občutki, ampak s tem, da je on vedel ali slišal, da Slovenci najbolj eksperimentirajo s svojo državo, in ga je to zanimalo.
Spomnimo se odpovedi sestanka takratnega premierja Janše s predsednikom Putinom v Peterburgu, takrat se je to morda zdelo pogumno, pokončno dejanje, zdaj , ko se srečujemo s Putinom ponovno, pa najbrž ne preveč modro?
Pogumno to dejanje prav gotovo ni bilo. Mislim, da je bila to ena zelo pomembna diplomatska napaka, na katero so Rusi odgovorili z molkom, seveda, čakajoč, da se nam bodo že maščevali, kadar jim bo pač to potrebno. Moramo pa pri takšnih stvareh paziti, kajti če ne, se bo ustvaril vtis, da kaj takšnega mi lahko napravimo samo Rusiji, prav gotovo pa tega ne bi naredili Američanom.