Nekateri komentatorji menijo, da Američani grožnje s terorizmom jemljejo resneje kot tiste 'običajne pokole' zato, ker gre pri terorizmu na napad na demokracijo in za politično konotacijo, na kar pa je Amerika zelo občutljiva. Foto: EPA
Nekateri komentatorji menijo, da Američani grožnje s terorizmom jemljejo resneje kot tiste 'običajne pokole' zato, ker gre pri terorizmu na napad na demokracijo in za politično konotacijo, na kar pa je Amerika zelo občutljiva. Foto: EPA
Džohar Carnajev je veljal za dobro prilagojenega. V ZDA je živel že od otroštva, v zadnjih letih pa si je pridobil tudi ameriško državljanstvo. V napad ga je pritegnil njegov starejši, precej radikalnejši brat. Foto: EPA
Guardianov polemični članek o ameriških dvojnih merilih. Foto: Printscreen Guardian
Poulični pregon po Bostonu in njegovih predmestjih. Foto: EPA
Čoln, pod katerim se je skrival Džohar Carnajev. Foto: EPA
Na bostonskem maratonu so umrli trije ljudje, številni bodo ostali invalidi. Foto: EPA
Poklon pogumu Bostončanov. Foto: EPA
Islamski center, ki sta ga obiskovala brata Carnajev. Foto: EPA
Sorodniki Carnajevih se sprašujejo, kako je mogoče, da sta brata zakrivila tako grozljiv napad. Mnogi od njih trdijo, da so jima vse skupaj podtaknili. Foto: Reuters

CNN je 24 ur na dan spremljal dogajanje, posnetki Bostona kot mesta duhov in napeti policijski pregon bratov Carnajev pa so obkrožili svet in vzbujali občutek, da gre za neprecedenčni dogodek. Tudi slovenski mediji s(m)o dogajanje iz Bostona vsak dan spremljali in vestno zapisovali vsak korak oblasti in Carnajevih.

Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli nas je nato v svojem komentarju, objavljenem v ponedeljkovih Financah, okrcal, da ošabno žugamo s prstom proti ZDA.
Mussomeli je ob objavi na svojem Facebooku pripisal, da gre za odgovor na "vrsto nesmiselnih in žaljivih slovenskih uvodnikov", objavljenih na temo bostonskega maratona. "V svoji zgodovini so ZDA naredile kar nekaj napačnih potez in občasno povzročile škodo, a refleks medijev, da ZDA pripišejo krivdo za vse hudo na tem planetu, je zgrešen. Številni spregledajo tudi dejstvo, da smo Američani narod, ki stremi k samoozaveščanju in samokritiki. Z mešanico optimizma in iskrenosti si prizadevamo, da bi se izboljšali in v svetu, ki nas obdaja, pustili pozitiven pečat. Seveda imajo dobri nameni včasih slabe posledice, a Boston me je zopet spomnil na ameriško sposobnost samokritike - našo vlado, ekonomski sistem in našo družbo," je zapisal.
In nadaljeval: "Mojo pozornost pa je ta teden pritegnil tudi sicer majhen, a glasen del Slovenije, ki se očitno ne more upreti skušnjavi, da bi pohodil Ameriko, kadar koli je to mogoče, iz kakršnega koli razloga že. Po 11. septembru so se v številnih državah pojavila poročila o ljudeh, ki so od veselja dobesedno plesali po mizah; ti plesalci so privoščljivo sprejeli umor tri tisoč nedolžnih ljudi. No, v Sloveniji ni tako hudo. Se pa najde marsikateri škodoželjni komentator."
"Samozavestno zavit v plašč večvrednostne morale, neomadeževan od ponižnosti ali sočutja uvodnik za uvodnikom ošabno žuga s prstom proti ZDA, posredno namiguje, da so ZDA, konec koncev, odgovorne za ta kruta dejanja uperjena proti nedolžnim, vključno z majhnimi otroki. Poenostavljene predstave medijev, nezmožnih moralno razlikovati med nenamernim pobojem nedolžnih na vojnih področjih - sicer grozovita, a neizbežna posledica skoraj vsake vojne v zgodovini - in namernim pobojem med maratonom, bi se večina odraslih sramovala. Kot nekdo, ki Slovenijo ceni in občuduje, se sramujem plitkih 'analiz' in zarotniškega gneva, ki vse prepogosto preplavijo medije v tej državi."

Tamerlan Carnajev bil na terorističnem seznamu
Obamovi vladi veliko težav povzročajo zadnje navedbe, da je bil 26-letni Tamerlan Carnajev na podlagi opozorila iz Rusije že leto in pol na seznamu terorističnih osumljencev zvezne vlade, kar bo zagotovo sprožilo kongresne preiskave, zakaj ni nihče ukrepal, preden je lahko skupaj s svojim bratom Džoharjem izvedel bombni napad na bostonski maraton. Ob tem velja omeniti, da so se ZDA v sporu med Rusijo in Čečenijo postavile na stran zadnje.
Iz ruskega Dagestana naj bi danes v Boston prispeli starši osumljencev Anzar in Zubejdat Carnajev, ki bodo prevzeli Tamerlanovo truplo in ga pokopali v Rusiji.

Komentarji pod slovenskimi članki so bili pogosto neprimerni. Koliko pa so bili neprimerni članki sami, v katerih se je sem in tja kdo spraševal, ali ni popolno zaprtje Bostona pretirano, opozarjal, da 19-letnemu Džoharju Carnajevu odrekajo njegove temeljne pravice ameriškega državljana, in izpostavljal število smrti s strelskim orožjem v ZDA, pa je drugo vprašanje.

Predvsem pa že zelo površen pregled uvodnikov, komentarjev in kolumn v ameriških (t. i. mainstream, ne kakih skrajno levičarskih) časopisih kaže neko drugo sliko Amerike. Amerike, ki se sama sprašuje o vseh zgoraj omenjenih polemikah. In še več. Podobno polno kritičnih in polemičnih člankov je bilo tudi v britanskih medijih - pa Velika Britanija velja za veliko ameriško zaveznico.

Tako se je Guardianov ameriški dopisnik Michael Cohen v članku "Zakaj Amerika izgubi glavo zaradi 'terorizma', ignorira pa vsakodnevne smrti zaradi strelnega orožja?" spraševal, kako je mogoče, da je milijonski Boston spravil v šah 19-letni ubežnik, medtem ko druge države po svetu živijo z grožnjo terorizma vsak dan, pa zaradi tega ne zaprejo celega mesta ("Američani imajo tako malo izkušenj s terorizmom, zato so bolj nagnjeni, da se nanj odzovejo pretirano. Kot da bi bil v ameriški domišljiji vsak terorist ne le smrtonosna grožnja, ampak smrtonosna kombinacija Jasona Bourna in Jamesa Bonda.").
Ob tem poudarja, da to ni prvič, da je Ameriko ustrahoval kak pobegli morilec, pa v nobenem primeru ni bilo take histerije. "Ko je Boston dopustil, da en pobegli terorist zapre ameriško velemesto, se ni le uklonil iracionalnim strahovom, ampak je tudi poslal nevarno sporočilo vsakemu potencialnemu teroristu - če želite povzročiti kaos v ZDA, ustrahovati njeno prebivalstvo in zmotiti javni red, tu je vaša knjižica z navodili," je zapisal.
Cohen si ob tem želi, da bi se Američani enako odzvali takrat, ko gre za dejanske grožnje, ki obstajajo v njihovi državi - bostonski napad se je zgodil v istem tednu, ko je senat zavrnil preverjanje kriminalne preteklosti kupcev orožja, češ da bi šlo za kršenje temeljnih ameriških svoboščin. "Za tiste, ki sledite: zaprtje ameriškega mesta - ustrezen odziv na grožnjo enega terorista. Preverjanje preteklosti, da bi preprečili kriminalcem ali duševnim bolnikom nakup orožja - podel napad na državljanske pravice." In še: vsako leto zaradi strelnega orožja umre 30.000 Američanov, zaradi terorizma pa jih je lani 17.
New York Times je v komentarju Brucea MacHarta poudarjal, kako je Boston postal medijska zgodba številka 1, sočasno pa je v eksploziji v tovarni gnojil v Teksasu umrlo 12 ljudi, 200 pa je bilo ranjenih, a je bila to "zgodba" samo, ko še niso bili prepričani, če ne gre morda za teroristični napad. Ko se je izvedelo, da gre "samo" za nesrečo zaradi dotrajane in ne dovolj preverjene opreme, je bil Teksas pozabljen. Podobno je razmišljal tudi Mike Elk iz Washington Posta, ki ga je prijatelj vprašal: "Kako to, da ni nobenega divjega lova za lastnikom teksaške tovarne, ki je povzročila precej več škode kot bostonska bombaša?"
Prav tako v NY Timesu je Joe Nocera v svojem "strelskem poročilu" samo golo navajal številke, koliko Američanov je bilo v zadnjih dneh, ko je Boston objokoval svoje tri žrtve, ubitih s strelnim orožjem.
Poanto je ta ameriški časnik še podprl s karikaturo republikancev, od katerih eden v rokah drži ekonomlonec in opozarja: "Potrebujemo preverjanje kriminalne preteklosti teh orožij!" (Gre za parodijo na odziv številnih Američanov, ki so se po forumih po bostonskih napadih spraševali, kako je mogoče, da lahko "kar vsak kupi v trgovini ekonomlonec, ki je lahko tako smrtonosno orožje", op. a..)

O "dvojnih merilih" glede orožja in terorizma se je razpisal tudi Eugene Robinson v Washington Postu: "Ljudje so prejšnji teden ponovno dokazali, kako nepopustljivi so lahko, ko jim grozijo morilski teroristi - in kako nemočni, ko jim narekujejo arogantni lobiji oprožarske industrije."
Potem je bila tu še ena problematika, vezana na brata Carnajev: problem priseljenskih otrok in njihova vključitev v pogosto negostoljubno ameriško družbo in ali Američani zares storijo dovolj za uspešno vključitev teh otrok. O tem sta v članku v NY Timesu pisala Marcelo M. Suarez-Orozco in Carola Suarez-Orozco.
Michael Gerson je v Washington Postu
opozarjal na pasti enačenja islamskih vernikov s terorizmom in kako naglo zlasti ameriški republikanci delajo to povezavo.
Še zadnja od teh perečih, spornih tem, vezanih na brata Carnajev in bostonski napad, pa je bila, kako hitro si lahko ob svoje temeljne pravice, čeprav si ameriški državljan - Organizacije za varstvo državljanskih pravic namreč skrbi to, da so osumljenca, Džoharja Carnajeva, v bolnišnici zasliševali, še preden so ga seznanili s pravico, da lahko molči in s pravico do odvetnika. Nekaj zmede povzročajo tudi nasprotujoče si informacije o poteku aretacije. Policija je uvodoma trdila, da je osumljenec streljal, preden so ga prepričali k vdaji, ko se je skrival pod ponjavo čolna na dvorišču v predmestju Watertown. Na posnetkih, ki so prišli v javnost, je slišati točo strelov. Zadnja neuradna informacija pa je, da je bil Džohar neoborožen, kar sproža nekaj vprašanj glede obstreljevanja.
Washington Post je v enem zadnjih uvodnikov načenjal polemiko, ali gre pri Džoharju res za "enega od njih" in ne "enega od naših", kako je lahko ženevska konvencija kar tako pozabljena, ob tem pa ne pozabi tudi na ameriško črno piko - Guantanamo na Kubi, kamor bi nekateri republikanci radi spravili Džoharja kot "sovražnega borca".
Po komentarje, skeptične do dvojnih meril ameriške politike in dvomljive obravnave osumljenca, tako ni treba v Slovenijo. Med ameriškimi novinarji je kritičnih umov dovolj.