Vaša ocena: 
Ocena 4,8 od 17 glasov
Ocenite to novico!
Kanada se je uradno opravičila staroselcem za prisilno vključitev 150.000 njihovih otrok v šole, kjer so bili številni zlorabljeni.
"Kanadska vlada se iskreno opravičuje in prosi odpuščanja staroselce, ker jih je popolnoma zapustila. Žal nam je," je kanadski premier Stephen Harper dejal v parlamentu, kjer so bili poleg poslancev zbrani tudi predstavniki staroselskih ljudstev.
Ubijanje indijanske duše
Od leta 1870 do 1970 je bilo v šole prisilno vključenih okoli 150.000 staroselskih otrok, od katerih jih danes živi še okoli 87.000. Leta 1920 je šolanje postalo obvezno za vse otroke med šestim in 15 letom starosti, skupaj pa je bilo teh šol 130, vodile pa so jih anglikanska, katoliška in prezbiterijanska cerkev.
Šole naj bi bile namenjene izobraževanju otrok, vendar so kmalu postale le orodje za asimilacijo staroselskega prebivalstva in izkoreninjanje njihove kulture. "Hočem se znebiti indijanskega problema," je leta 1920 dejal vladni birokrat Duncan Campbell Scott in jasno povedal, da bo cilj izpolnjen, ko v Kanadi ne bo več indijanskega otroka, ki ne bo vključen v politično telo.
Po današnjih ocenah je v nekaterih šolah kar polovica otrok umrla zaradi tuberkoloze ali drugih bolezni, medtem ko so mnogi otroci pozneje pripovedovali o duševnih, fizičnih in celo spolnih zlorabah, ki so jih doživljali med šolanjem.
Beda staroselcev se nadaljuje
Leta 2006 je vlada v Ottawi s preživelimi staroselci sklenila dogovor o plačilu skoraj dveh milijard dolarjev odškodnine, ustanovljena pa je bila tudi komisija za spravo, ki je začela delovati 1. junija letos. Člani komisije bodo v prihodnjih petih letih potovali po državi in zbirali pričevanja preživelih.
Voditelji kanadskih staroselcev pričakujejo, da bo opravičilo vlade vodilo do sprave med Kanadčani in staroselci, od katerih jih mnogo še vedno živi v mizernih razmerah v odročnih rezervatih, kjer se spopadajo z revščino, brezposelnostjo in visoko stopnjo samomorilnosti. Staroselci za te težave v mnogočem krivijo prav prisilno šolanje njihovih otrok.
G. V.
opravičila kot pljunek v obraz.
Long before us
And long will it be after your pride brings you to your end"
Ali mislite, da lahko kupite neskončno modrino neba, nežni smehljaj zemlje, sveži zrak in bistrino vode? Kako boste kupili te stvari, ki so neločljivi del naše zemlje in katerih nismo ustvarili mi niti jih nikoli ne bi mogli? Vsaka ped naše zemlje je sveta meni in vsem nam. Tako je z vsakim drevesom, tako z vsakim zrnom peska na obalah, z vsako kapljico rose v gozdu, z vsakim ptičjim spevom...
Mi smo del zemlje kakor je tudi zemlja del nas. Vse na njej - drevesa ki se upogibajo v vetru, rože , ki dehtijo, konj , ki nosi jezdeca po višinah in dolinah, živina ki se pase po planjavah, orel, ki leti visoko po nebu - nam govori o naših prednikih.
Razgled, glasovi in vonjave ki dehtijo iz skalne in rodovitne zemlje, iz gozda in polja nam glasno govorijo da smo mi skupaj z drugimi ustvarjenimi bitji člani ene same velike družine.
Kristalna čistost naših potokovin jezer odseva kri naših prednikov. Žuborenje gorskih izvirov nas spominja nas spominja na starodavno slavo naše zemlje.
Rekam se približujemo z materinsko nežnostjo, ker tešijo našo žejo in na svojih hrbtih prenašajo naše kanuje ter nas nosijo v kraje dela, praznovanja in bogočastja. Naše sestre so, kot je zemlja naša mati in nebo naš brat.
Naše Življenje je popolnoma različno od življenja belega človeka. Čeprav živimo na isti zemlji kot beli človek, je naš odnos in naše čutenje do nje popolnoma drugačno od njegovega.
Beli človek ima zemljo za razkošje, ki ga lahko prodaš in kupiš, si ga prisvojiš in ga izkoriščaš. Zanj zemlja ni mati, ampak nasprotnik, ki ga lahko premagaš in podrediš.
Mesta belega človeka so polna hrupa strojev, prometne gneče, v njih ljudje živijo nenaravno. Tako ranijo oko in uho, pamet in razum rdečega človeka. Kje lahko v takem okolju beli človek prisluhne šelestenju listja dreves, pluskanju valov ob obalo, ptičjemu petju?
Videli smo, kako beli človek onečašča lepoto naše pokrajine z drogovi in žicami za elektriko in drugo napeljavo, ter videli, kako onesnažuje naše reke s strupi, ki jih spušča vanje.
Morda se zdimo belemu človeki neumni v našem razmišlanju, toda verjamemo in v globinah svojega srca čutimo, da je zemlja, na kateri stojimo, pomešana s pepelom naših prednikov. Prepričan smo, da je usoda naših otrok povezana z usodo naše Matere Zemlje, kajti prav tako je zemlja naša mati,kot je Bog oče nas vseh, ki daje, da vzhaja sonce in pošilja dež na vse stvari, na hribe in doline, na rodovitno in nerodovitno zemljo, na dobre in slabe ljudi.
Res je, da imamo mi in beli ljudje istega Boga, a beli ljudje živijo, kot da nimajo nikakršne potrebe po Bogu.
Božji glas, ki prihaja k nam v šepetu krošenj borovcev, s katerimi se igra veter, v žuborenju bistrih potokov in živih glasovih gozda v temni noči, je nežnejši kot hrup v mestih belega človeka in ropot njegovih strojev.
Če moramo prodari svojo zemljo, kaj bo storil beli človek, da bo spoštoval vrednote in izročila, našo navezanost in povezanost z zemljo, ki smo jo negovali dolga stoletja.
Kaj bodo storili belci, da bi obvarovali naš gozd, prostrana polja, naše verovanje, umetnost in kulturo, pripovedi in naše upodobitve v podobah ter naše navade ter običaje? Ali se moramo odreči miru in sožitju, nenarejenosti in pristnosti našega starega načina bivanja v zameno za dobrine "civiliziranega" življenja, ki nam ga ponuja beli človek?
Okoli leta 1000 so pripluli do obale Severne Amerike Vikingi in na severu Nove Fundlandije ustanovili majhno oporišče. Ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko pa so takratne kolonialne sile - Španija, Anglija in Francija začele tekmovati za prevlado na odkriti celini. V 15. stoletju je John Cabot prispel do vzhodne obale Nove Fundlandije in jo razglasil za last angleškega kralja Henrika VII. Konec 15. stoletja je francoski pomorščak Jacques Cartier raziskoval ustje Reke sv. Lovrenca in ustanovil prve francoske naselbine. Prva oporišča pa so nastala šele po letu 1600. Francozi so se tako ustalili ob Reki sv. Lovrenca. Angleži pa so se naselili najprej na vzhodni obali celine (Nova Anglija), hkrati pa so iskali severozahodni prehod skozi arktične vode. Henry Hudson je pri tem odkril zaliv, ki je pomenil pristop do neizmerno bogatih virov krzna na celini. Leta 1670 so ustanovili Družbo Hudsonovega zaliva. Proti koncu 17. stoletja je postalo tekmovanje med Anglijo in Francijo še bolj izrazito. Leta 1682 so se začeli spopadi med obema silama. Leta 1759 so britanske čete z zvijačo premagale Francoze in leta 1763 je bila v Parizu podpisana mirovna pogodba, s katero se je končalo obdobje francoske oblasti v Kanadi. S quebeškim aktom so Britanci zagotovili francoskemu prebivalstvo Nove Francije pravico do rimsko-katoliške vere, francoskih zakonov in drugih privilegijev. Tako so omogočili, da se je francoska kultura obdržala na celini. Med Ameriško revolucijo so Kanado preplavili britanski rojalisti, ki so morali zapustiti Novo Anglijo. Njim so v 19. stoletju sledili škotski in irski priseljenci.
Ustavno je Kanada začela obstajati leta 1791 ko se je angleška kolonija razdelila na Zgornjo Kanado, ki je bila britanska in Spodnjo Kanado, ki je bila francoska. Leta 1837 je prišlo v Zgornji in Spodnji Kanadi do vstaj zaradi družbene napetosti in naraščajočega razočaranja zaradi omejitev, ki jih je vsiljeval britanski sistem uprave. Britanska vlada je privolila v reforme in tako sta bili obe Kanadi združeni z aktom o združitvi v Kanadsko provinco, katere glavno mesto je bilo sprva Montreal nato pa Ottawa. Leta 1867 je Kanada z zakonom o britanski Severni Ameriki postala zvezna država, ki jo je sestavljalo 5 provinc. Prvi zvezni ministrski predsednik in tudi njen ustanovitelj je bil John A. Macdonald.
Leta 1858 je Nova Kaledonija postala britanska kolonija Britanska Kolumbija. Ko so ji obljubili, da bodo zgradili železnico, se je pridružila federaciji. Gradnja kanadske pacifiške železnice je odprla zahod in priseljenci iz Evrope so ustvarili družbeni mozaik, ki je značilen za zdajšnje prerijske province.
Starejša zgodovina: Prvi prebivalci Kanade so prišli pred več kot 20.000 leti iz Azije po kopnem čez ožino, ki jo danes poznamo kot Beringov preliv. Našli so nenaseljeno celino z naravnimi bogastvi, ki so lahko preživljala človeka in živali. Nomadske skupine so prišle do gozdov na vzhodnem delu dežele približno 1000 let pr. n. št. Francoski raziskovalci in misijonarji so v 16. stoletju naleteli najprej na Hurune, Algokine in Irokeze.
Že sredi 17. stoletja je prišlo do tekmovanj med Francijo in Anglijo za nova ozemlja. Nasprotja med Francijo in VB so med leti 1689 in 1763 pripeljala do štirih vojn med priseljenci v novem svetu, v katerih je Francija postopoma izgubila večino ozemelj. Veliki Britaniji je morala prepustiti Novo Fundlandijo, Novo Škotsko in ozemlje okrog Hudsonovega zaliva. Čeprav je Kanada postala del Britanskega imperija, je bil francoski vpliv vedno močan in mnogi Kanadčani še danes govorijo francosko.
Leta 1867 je Kanada z zakonom o britanski Severni Ameriki postala zvezna država, ki so jo sestavljale province Ontario, Quebec, Novi Brunswick in Nova Scotia. Imela je parlament po britanskem vzoru, državni poglavar pa je ostal britanski monarh, ki ga je zastopal generalni guverner.
Od leta 1905 dalje so se širile in nastajale nove province. Kanada se je od združitve uspešno politično uveljavljala navzven - med drugim je bila med ustanoviteljicami OZN in NATO - nikoli pa ji ni uspelo odpraviti notranjih nasprotij med angleško in francosko govorečima deloma prebivalstva v provinci Quebec.
Staroselci so bili prvotni prebivalci Kanade, kot vemo, je bila tudi njihova tudi zemlja, ki so jo poselili oz. nasilno osvojili belci! A sta vidva od včeraj, ali kaj?? Še OŠ nimata za seboj, kot je videti!
cigoti (pardon, romi) so prišli na naše ozemlje - niso avtohtono prebivalstvo, poleg tega pa tisti romi, ki nam grejo vsem na živce veselo krišjo zakone, hkrati pa uveljavljajo čisto vse pravice, ki jih lahko dobijo - drugače: izkoriščajo sistem; če jim ne bi bilo dovolj lepo tu, bi šli pa nazaj, magari v domovino;
ameriški staroselci so živeli na teh tleh tisočletja, nakar smo evropejci prišli in jim začeli prostor krasti, jih iztrebljati, izkoriščati itd. vse kar so oni želeli, je, da bi lahko živeli svoj mirni in izoliran način življenja.
lepo sicer, da se kanadčani počasi začenjajo tega zavedati, ampak dokler ne američani, španci in portugalci uradno ne opravičijo za genocid, ki so ga izvajali skoraj pol stoletja, ni bilo tu storjeno praktično nič
Očitno nisi dobro prebral. Opravilčilo in odškodnine se nanašajo na preteklo obdobje (pred 1970). Lepo piše: " Šole naj bi bile namenjene izobraževanju otrok, vendar so kmalu postale le orodje za asimilacijo staroselskega prebivalstva in izkoreninjanje njihove kulture." Anglikanska, katoliška in prezbiterijanska cerkev seveda niso imele namena ohranjati indijanske kulture, temveč jih karseda učinkovito inkorporirati v svoj sistem.
Lahko bi rekli hvala, ker so jih civilizirali.