Slovenski aktivist Tomo Križnar je prepričan, da se bo še vrnil v Južni Sudan. Foto: BoBo
Slovenski aktivist Tomo Križnar je prepričan, da se bo še vrnil v Južni Sudan. Foto: BoBo

"Imam to srečo, da sem med vami, tistih pol milijona ljudi tam pa ne"

Tomo Križnar
false
Tomo Križnar je prepričan, da se bo še vrnil v Južni Sudan. Foto: MMC RTV SLO/Tomo Križnar
Tomo Križnar
Tomo Križnar je iz Slovenije odšel 7. aprila in pristal v glavnem mestu Južnega Sudana, v Jubi. Nubskih gor ni dosegel, saj so ga prej zajele tamkajšnje oblasti. in ga obtožile, da nima pravih dokumentov za premikanje po državi ter za snemanje. Foto: BoBo
Križnar je znova doma

Na vprašanje novinarke RTV Slovenija Mirjam Muženič, kako so z njim ravnali, je dejal: "Tako kot z Nubami. Pili smo vodo iz Nila, ki je smrdela po crknjenih ribah. Vsak dan smo jedli isti pošo, to je neke vrste močnik s fižolom. Bil sem priča bičanju, to vas bo verjetno zanimalo. Z nikomer nisem smel komunicirati in dva nesrečnika, ki so ju zalotili, da sta prve tri dni z mano spregovorila besedo, so prebičali pred mojimi očmi," je dejal in dodal, "imam to srečo, da sem med vami, tistih pol milijona ljudi tam pa ne".


Kot je še poročala Mirjam Muženič za Drugo jutranjo kroniko, je Križnar iskal pot čez naftna polja, po kateri bi lahko v Nubske gore pripeljal 175 tisoč evrov vredno napravo za iskanje vode. Oblasti v Južnem Sudanu so ga aretirale 19. maja, ker ni imel pravega dokumenta. Ob aretaciji so mu zaplenili kamero, pozneje pa še telefonsko kartico. Konec tedna so ga po posredovanju slovenskega zunanjega ministrstva izpustili iz zapora.

61-letni aktivist in humanitarni delavec je bil že večkrat zaprt v tujini. Leta 2006 je bil zaprt v Sudanu, kjer je v zaporu v kraju El Fašir preživel približno mesec dni. Policija ga je aretirala, ko je želel nezakonito vstopiti v državo, saj ni imel vizuma. Po diplomatskem posredovanju Slovenije ga je sudanski predsednik Omar Al Bašir pomilostil. Leta 2003 je bil zaprt tudi v zaporu v Etiopiji. Tamkajšnja policija ga je aretirala na območju omejenega gibanja, saj naj bi bil tam brez potrebnega dovoljenja.


Pogovor s Tomom Križnarjem v Prvem Dnevniku:

Zakaj so vas zaprli, česa so vas obtoževali?
Obtoževali so me vohunjenja na naftnih poljih, nad katerimi ležijo Nubske gore. Sumili so, da sem iskal stik z uporniki iz različnih vojsk, ki se od tam borijo proti prestolnici v Jubi. Bali so se, da sem z dronom iz zraka posnel vso infrastrukturo, ki so si jo stolkli pripadniki ljudstev Dinka in Nuer, dveh prevladujočih afriških plemen med seboj. Videl sem stvari, ki jih ne bi smel videti, slišal sem stvari, ki jih ne bi smel slišati. Tako kot vsaka država, sploh pa tiste v razvoju, v katerih nacionalne službe za varnost pridobivajo vedno večjo moč, so se odločili, da me bodo ustrašili in prestrašili, da se ne bi več vrnil nazaj. Mene zanimajo Nubske gore, ne zanima me toliko Južni Sudan, ampak indigeni, staroselski ljudje, ki živijo onkraj meje. Ko sem jim to na koncu dopovedal, so me tudi izpustili. A ne brez diplomatske akcije, seveda, in ne brez moje žene, ki je organizirala velik politični pritisk.

Kako so v zaporu ravnali z vami in kako z vašimi sojetniki?
(Ha ha ha ha) Vsakemu privoščim, je fajn, je fajn, da enkrat začnete ceniti dober zrak, ki ga imamo tu v hribih. Tam ni bilo ne zraka ne čistoče prostora. Ni bilo seveda nobenih pravic, nihče te ne obišče. Kdor je bolan, lahko tam umre. Niso nam dovolili mrež proti komarjem, zato je bilo veliko malarije. Tam je bil neki zdravnik, pa politični zaporniki, tisti, ki so tam po dve ali tri leta. In ti so mi povedali strašne zgodbe, recimo, o duhovniku, ki je med zadnjo vojno leta 2013 odprl vrata svoje cerkve za žrtve, otroke, ženske in civiliste. Zdaj ga tam mučijo že tri leta, da je kriv podpiranja upornikov. Pa novinarji, radijski poročevalci, tisti, ki kar koli povedo, razgalijo, vsi nastradajo. Ne govorim čisto nič novega, saj veste, da je to Afrika.

Kako so se spremenile razmere v Nubskih gorah in ali se še nameravate vrniti v Južni Sudan, potem kar ste doživeli?
Seveda, razmere se spreminjajo na slabše. Indigeni ljudje morajo pomreti ali izginiti. Vedno več je nadzora ali kontrole iz sveta in zaradi tega tudi neodvisnih ne spuščajo več zraven. Ampak mi bomo šlo in ravno s to preizkušnjo z nacionalno varnostjo smo pridobili vedenje in znanja, kako pripeljati to vrtalno napravo. Zdaj imamo tudi zveze z vsemi, ki so me zasliševali, do generalnega direktorja in verjamem, da nam bodo pomagali izpeljati tisto, kar je bilo videti nemogoče.

"Imam to srečo, da sem med vami, tistih pol milijona ljudi tam pa ne"

Tomo Križnar
Križnar je znova doma