Ernest Boakai je Liberijec, ki živi v Lenartu. Vsako leto nekajkrat potuje med Slovenijo in Afriko. Izbruh ebole sicer ne polni več naslovnic svetovnega tiska, a še zmeraj zahteva življenja njegovih rojakov. Prav tako povzroča velikansko škodo gospodarstvu in blaginji prizadetih držav. Prodajalci v liberijski prestolnici Monrovii se pritožujejo, da posli, odkar je izbruhnila ebolane, ne gredo več kaj prida, da so tudi letalski prevozniki dvignili cene vozovnic in so ljudje nehali potovati. Obsedeli so na mestu, naveličani življenja.

Za Ernesta Boakaia in njegovo slovensko družino je bil letos poleti pravcati izziv, kako zapustiti Liberijo. "Skoraj nemogoče je bilo odpotovati iz države, saj so letalski prevozniki odpovedovali polete in cene vozovnic so se vrtoglavo dvignile. Na voljo sta bila samo dva poleta iz Liberije in zgolj eden je bil namenjen v Evropo. Težko je bilo dobiti sedeže na letalu, a smo imeli srečo. V Slovenijo smo se vrnili prek Bruslja."

Pred odhodom so si morali potniki na letališču v Monrovii razkužiti roke, izmerili so jim telesno temperaturo, izpolniti so morali tudi vprašalnike. Ko pa so končno prispeli v Bruselj, tam ni bilo nikakršnih testov, niti temperature jim niso izmerili.

Ernest pravi, da so ljudje prestrašeni. "Tudi jaz sem se bal okužbe, saj sem človek, ki je rad med ljudmi. Bil sem zelo previden in tudi mojo ženo je bilo zelo strah," dodaja Ernest. Nihče ne ve natančno, koliko življenj je zahteval virus ebole. Če se človek prehladi, dobi angino ali morda celo umre zaradi driske ali visokega pritiska, nihče ne ve zagotovo, ali je bil okužen ali ne. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je število žrtev v Zahodni Afriki, ki jo je epidemija najhuje prizadela, naraslo skoraj na 8.000.

Ernest pravi, da države ne potrebujejo finančnih sredstev, temveč strokovnjake, zdravstveno osebje, opremo, objekte, rešilna vozila in podobno. Prav zato je Ernest začel pobudo, s katero poziva slovenske zdravnike in zdravstvene delavce, ki so specializirani za nalezljive bolezni, naj pomagajo ljudem v Liberiji in s tem tudi pridobijo dragocene izkušnje.

"Države v Zahodni Afriki nimajo logistike, infrastrukture ali izurjenega osebja, ki bi lahko ukrepalo ob tolikšnem prilivu okuženih. Veliko zdravstvenih delavcev se je ob začetku epidemije okužilo in umrlo, kar je med prebivalstvom ustvarilo strah in nezaupanje v zdravstveni sistem in vlado. Ljudje so se začeli skrivati in zanikati, da so bolni."

Tudi vladni ukrepi so med prebivalstvom zasejali paniko
"Ljudje niso razumeli ukrepov, kot so 'Ne jej ali prodajaj divjačine' ali 'Ne rokuj se' ali 'Ne dotikaj se obolelih'. Le zakaj ne? To so običaji, ki so v navadi že od pamtiveka. Divjačina – naši predniki že stoletja jedo divjad, saj je lov za preživetje še zmeraj razširjen v ruralnih predelih Liberije. Rokovanje – kako naj se vendar ne rokujem, ko pa je to del naše kulture. In ko zboli ljubljena oseba, se je moraš vendar dotakniti in ji pomagati."

Ernest pravi, da so ga ob vrnitvi v Slovenijo ljudje dobro sprejeli, nihče ni kazal znakov nelagodja pred okužbo. "Vsi so želeli iz prve roke izvedeti več o razmerah. Ne morem reči, da so se bali, da jih bomo okužili z virusom ebole. Zato sem tudi začel kampanjo, da bi Slovence razsvetlil glede tega, kako lahko preprečimo širjenje virusa in ukrepamo v primeru ebole, če bi se v Sloveniji pojavila."

Za več informacij o tem, kako lahko pomagate, lahko stopite v stik z Ernestom Boakaijem na njegovi spletni strani.

Žrtvam epidemije lahko pomagate tudi tako, da obiščete spletno stran Inštituta Ceres, ki ga je ustanovil Dr. Walter Chingwaru, Zimbabvejec, ki živi v Sloveniji. Inštitut v sklopu projekta EbolaWAR prireja dobrodelno prodajo umetnin.

Korab Jorgacieski