Med Nizozemci vlada jeza zaradi zategovanja pasu, ki ga prinaša varčevanje, in finančne podpore zadolženim članicam evroskupine. Foto: Reuters
Med Nizozemci vlada jeza zaradi zategovanja pasu, ki ga prinaša varčevanje, in finančne podpore zadolženim članicam evroskupine. Foto: Reuters

Ruttejeva stranka naj bi tako v 150-članskem drugem domu nizozemskega parlamenta dobila 41 mandatov, PvdA Diederika Samsona pa 40. Stranka desničarskega populista Geerta Wildersa, Stranka svobode (PVV), je dobila bistveno manj glasov kot na prejšnjih volitvah.

Volilna udeležba je bila okoli 73-odstotna, kar je nekoliko manj kot pred dvema letoma, ko je bila 75-odstotna.

Za 13 milijonov nizozemskih volivcev so bila volišča na voljo tudi v veleblagovnicah in celo v nekem lokalu na plaži. To je že drugič v zadnjih dveh letih in petič v zadnjem desetletju, da so se Nizozemci odpravili na volitve.

Tokrat je razlog za predčasne volitve padec manjšinske vlade vodje liberalcev in premierja Rutteja, potem ko mu je aprila skrajno desna Stranka svobode populističnega politika Wildersa odrekla podporo v parlamentu za sprejetje varčevalnih ukrepov, ki so bili pozneje sicer vseeno potrjeni.

Volitve v znamenju krize
Predvolilno kampanjo je najbolj zaznamovala evropska dolžniška kriza in gospodarska negotovost, ki jo prinaša s seboj. Čeprav sta obe vodilni stranki proevropsko usmerjeni, pa tega med kampanjo nista izpostavljali zaradi vse bolj protievropskega razpoloženja med volivci v petem največjem gospodarstvu evrskega območja.

Negotovost in evroskepiticizem med volivci je izkoristil Wilders, ki si tokrat za prvega sovražnika države ni izbral islama kot pred preteklimi volitvami, ampak je svoje puščice usmeril v Evropsko unijo in se zavzel za izstop Nizozemske iz povezave, območja evra in schengna, polega tega pa tudi prenehanje financiranja zadolženih evropskih držav z juga celine.

Liberalci in laburisti se v svoji proevropski drži razlikujejo glede načinov reševanja najhujše krize območja skupne evropske valute. Medtem ko prvi zagovarjajo varčevanje in obljubljajo znižanje javnofinančnega primanjkljaja, pa drugi dajejo večji poudarek spodbujanju gospodarske rasti in dajejo zmanjševanje primanjkljaja v drugi plan.