Poudarki
- Beda severnoameriških Indijancev
- Velike korporacije uničujejo rezervate
Severnoameriški Indijanci se trudijo zadržati svoje tradicije in običaje - kar ni lahka naloga ob tem, da kapitalizem vse okoli njih na plemena izvaja hud pritisk.
Alkoholizem, mamila, samomori in povezovanje v tolpe - temna stran ameriškega Indijanca. Foto: www.flickr.com
Tisti, ki še niso obupali, skušajo Washington prepričati, naj jim ne 'posili' njihovega naravnega okolja.
Lovilci sanj
Boji severnoameriških Indijancev danes
5. november 2009 ob 07:16
Billings/Pine Ridge - MMC RTV SLO
"Če si človek ne lasti svežine zraka in lesketa vode, kako jih lahko kupiš?" se je leta 1854 spraševal Poglavar Seattle. 155 let pozneje si Indijanci ZDA postavljajo isto vprašanje.
Mož, ki je izrekel zgornje besede, je bil poglavar plemen Suquamish in Duwamish, ki spadajo danes v zvezno državo Washington. Bele priseljence je z retoričnimi spretnosti in iskrenostjo ljudstva, še danes tesno povezanega z naravo, skušal prepričati o ekološki odgovornosti in spoštovanju do Indijancev. "Kako lahko kupiš ali prodaš nebo, toplino zemlje? Ta ideja je nam tuja."
V naslednjem stoletju in pol so avtohtoni prebivalci severnoameriške celine prehodili dolgo in težko pot. Bili so ponižani, strpani v rezervate, znova in znova izrabljani in skorajda iztrebljeni. Leta 1924 so dobili pravico do državljanstva, volilno pravico ponekod šele 40 let pozneje, leta 1975 pa neke vrste samoupravo.
Danes obstaja 562 zvezno priznanih plemenskih vlad. A zdi se, da se diskriminacija in izkoriščanje Indijancev pravzaprav nikdar nista prenehala. Razlika je le v stilu, vsebina pa ostaja ista.
Za lepo kuliso grda resnica
Na 317 indijanskih rezervatih, razpršenih po ZDA od rdeče puščave Arizone do vznožij ledenikov Aljaske, od rek Nove Anglije do prerij Montane, se avtohtoni Američani dan za dnem spoprijemajo s stiskami vsakdana in mnogi si na vse kriplje skušajo svojo zemljo ohraniti pred invazivnimi posegi belega človeka.
Čeprav so morda nekateri rezervati videti kot sanjske podobe iz nostalgičnih vesternov, pa kar 80 odstotkov severnoameriških Indijancev živi na območjih, ki jih ogrožajo strupeni odpadki, površinski kopi, naftne vrtine in radioaktivno onesnaževanje. To je ena najpomembnejših, a zamolčanih zgodb o človekovih pravicah v današnji Ameriki.
Indijanski otroci se igrajo blizu odlagališč jedrskih odpadkov, reke, ki so za Indijance vir hrane, so onesnažene, rezervati pa so obdani z rudniki in tovarnami s strupenimi izpusti. Velike korporacije plemenom brezsramno zastrupljajo reke, vrtajo za nafto na zaščitenih območjih in črpajo zemeljski plin na obronkih rezervatov in tako jih počasi spreminjajo v za življenje neprimerno puščavo.
Kar hoče Amerika pomesti pod preprogo
Indijancem ni več "politično korektno" reči "prerijski zamorci", ne snemajo več filmov, v katerih so prikazani kot morilski divjaki in šolski učbeniki jim priznavajo status edinih avtohtonih Američanov, a Amerika si še vedno zatiska oči pred njihovo bedo. Sredi te močne svetovne supersile, sredi razvitega Zahodnega sveta nadpovprečno zapiti, zasvojeni, depresivni, bolehni in v usodo vdani Indijanci živijo v barakah, ki pritičejo brazilskim favelam.
Pod mejo revščine živi okoli 26 odstotkov Indijancev - za primerjavo: ameriško povprečje je 11 odstotkov, če vzamemo le belce pa 8 odstotkov. Indijanci trpijo za celo vrsto enakih socialnih in ekonomskih problemov kot druge žrtve dolgoletnega zatiranja in diskrimnacije: revščina, slabe zdravstvene razmere, nepismenost, brezposelnost, visoka stopnja samomorov, alkoholizma, zasvojenosti z mamili in povezovanja v tolpe.
Povezanost človeka z naravo
Skupnosti s tankimi nitmi skupaj držijo ponosni posamezniki in neotipljivi ostanki koncepta velikega, ponosnega ljudstva. Mnogim je še predobro jasno, da skušajo korporacije pridobiti nadzor nad njihovo zemljo za črpanje naravnih virov, kakršna sta na zahodu premog in uran, na Aljaski pa nafta. Prodaja zemlje in vdaja velikemu dolarju pomeni izgubo identitete, saj so plemena še vedno močno vezana na naravo, na živalski in rastlinski svet, ki pa s človeškimi posegi naglo izginja, Indijanec pa s tem ne izgubi le vira prehranjevanja, temveč tudi duhovne povezave, ki ga že stoletja definirajo.
Ali, če zaključimo še z enim starim indijanskim pregovorom: "Ravnajte dobro z Zemljo: ni vam bila dana od vaših staršev, temveč vam je bila dana na posojo od vaših otrok. Zemlje ne podedujemo od naših prednikov, sposodimo si jo od naših otrok."
Konkretni primeri, ki vas težko pustijo hladnega, pa v spodnji fotozgodbi. Prve štiri med njimi smo povzeli po večkrat nagrajenem dokumentarnem filmu Domovina: Štiri podobe boja ameriških Indijancev (2005), ki smo ga lahko v ponedeljek gledali tudi na RTV.
Kaja Sajovic, Domovina: Štiri podobe boja ameriških Indijancev
Rezervat Penobscot, Maine: Pleme Penobscot se je nekoč razprostiralo po celotni zvezni državi Maine, danes pa živijo le še na otočkih reke Penobscot. Reka je za njih sveta, za tamkajšnjo industrijo pa le odtočni kanal do morja. Tamkajšnja papirnica brezsramno z dioksinom onesnažuje vodo, v kateri se Indijanci kopajo in v kateri lovijo ribe. Rezultat? Mehurji in izpuščaji na koži otrok ter dvakrat višja stopnja raka kot v Mainu. Ukrep zvezne vlade? Zgolj priporočilo plemenu, naj zmanjšajo količino zaužitih rib. 'Kako nam lahko rečejo to? Ribe so, kar smo mi - vsi smo povezani,' se sprašuje plemenski poglavar. Oblasti so v odgovor na pritožbe papirnici za spuščanje prepovedanih snovi v reko sicer naložile kazen - a ta znaša smešnih 3.000 dolarjev na leto. Maine že leta podpira svoje papirnice in si zatiska oči pred kolateralno škodo, ker so papirnice pač pomembne za tamkajšnje godpodarstvo.
Rezervat Severnih Čejenov, Lame Deer, Montana: V Lame Deeru v rezervatu Severnih Čejenov se Indijanci že leta borijo proti površinskim kopom. Tu je tudi največja termoelektrarna v Montani. Med predsednikovanjem Georgea W. Busha je njegov podpredsednik Dick Cheney v seriji tajnih sestankov oblikoval ameriško energijsko politiko. Načrt je zajemal tudi Lame Deer in Cheney je dolino reke Cheyenne odprl za masovni razvoj. Tukajšnje zlato je zemeljski plin, za predelavo tega pa so potrebne ogromne količine slane vode, ki jo nato odvržejo v okolje. Rezultat je sprijeta, izžeta in izropana zemlja, popolnoma neprimerna za kmetovanje. Nekoč zeleno domovino Čejenov spreminjajo v puščavo. Rezervat leži na 200 milijard dolarjev vrednih ležiščih premoga in pred 30 leti so tu potekale t. i. premogovne vojne. Indijanci so se postavili zase in proti vladi - čeprav so morali prenašati oznake kot denimo "prerijski zamorci", so Čejeni vložili tožbo na sodišču - in zmagali. Čeprav bi bili lahko milijonarji, so Čejeni ponudbe zavrnili in enoglasno glasovali proti prodaji zemljišča. Že 30 let glasujejo enako. Zdaj so spet na sodišču - a tokrat zaradi zgoraj omenjenega zemeljskega plina, ki ga na več tisoč vrtinah črpajo točno na mejah rezervata in Indijancem izsušujejo zemljo.
Rezervat Navajo, Nova Mehika: Po koncu hladne vojne so Navaje najeli za delo v tukajšnjih rudnikih urana - Indijanci, ki so sodelovali v več kot tisoč rudarskih operacijah, so delali nezaščiteni, na koncu dneva pa so bili prekriti z uranovim prahom in pogosto so celo spali kar v delovnih oblekah in radioaktivne delčke prenesli še na žene in otroke. 18 let pozneje je na rezervatu smrtnost dojenčkov za 100 odstotkov višja, rakavih obolenj pa petkrat več od povprečja. A kljub temu je jedrska komisija pred leti spet odobrila kopanje urana na tem področju - in to tik zraven šol in cerkev. Navaji so se uprli, a so jih korporacije zatrle. Rudarjenje bi uničilo edini vir pitne vode za 15.000 ljudi, in ker so se Navaji tega dobro zavedali, so se organizirali, podpisali peticijo in rekli 'ne' uranu. Z organiziranimi tožbami že 10 let blokirajo rudarjenje - kljub temu, da so Navaji ena najrevnejših skupnosti v ZDA, jim uspeva premagovati veliko industrijo. Foto: EPA
Arktični naravni rezervat, Aljaska: Gvičin Atabaski že 10.000 let živijo in lovijo karibuje na tem čudovitem območju na severu Aljaske, na koncu sveta, ki je bil leta 1960 razglašen za zaščiteno območje. Sedem let pozneje v zalivu Prudhoe odkrijejo nafto in takoj vpeljejo zakon, s katerim odvzamejo pravice Indijancev. Kongres brez razprave preprosto razglasi, da njihova zemlja ni več njihova. A Gvičini so se uprli in rekli ne. Ker so naftne družbe hotele vrtati tudi na tem zaščitenem območju karibujev, ki Atabaskom pomenijo vse, je pleme organiziralo veliki shod in se odločilo, da nikakor ne dajo soglasja naftni industriji. Zato so izvolili svoje politične predstavnike, ki so v Washingtonu leto za letom lobirali za zaščito svoje zemlje. Dolgo časa jim je uspevalo, a v svojem drugem predsedniškem mandatu je Bush mlajši vrtanje v arktičnem rezervatu postavil za del svoje energijske politike. Da so ZDA narod, odvisen od nafte, se nihče ne zaveda bolje od Atabaskov. Njihovo preživetje je odvisno od tega, ali se bo Amerika spremenila.
Rezervat Pine Ridge, Wounded Knee, Južna Dakota: Konflikti med zvezno vlado in Indijanci občasno prerastejo tudi v nasilje. Morda najbolj znan incident 20. stoletja je tisti iz Wounded Kneeja (Ranjeno koleno, op. a.) v Južni Dakoti. Aktivisti za pravice Indijancev (AIM) so protestirali v zvezi z vrsto problemov v rezervatu plemena Lakota (Sjuji) Pine Ridge. 27. februarja 1973 so oboroženi predstavniki zvezne policije in vojska obkrožili mesto. V spopadu sta bila ubita dva pripadnika AIM-ja, policijski poveljnik pa ranjen in paraliziran. Leonarda Peltiera, aktivista AIM-ja in vodjo dogodka so aretirali in obsodili na dosmrtno kazen. Dogodek je delno služil kot navdih za film Thunderheart z Valom Kilmerjem v glavni vlogi.
V nekaterih najbolj zloglasnih rezervatih, kakršni so denimo Pine Ridge (Južna Dakota), Yanton (Južna Dakota), Cocopah (Arizona), Browning, Cut Bank, Blackfeet, Babb (vsi Montana) in Inuit (Washington), je beda tako velika, da nihče ne poskrbi za bosonoge otroke, ki tekajo naokoli, saj se je srednja generacija dobesedno uničila z mamili, alkoholom, zaporom, hepatitisom in aidsom. Tej generaciji se je rodilo na tisoče otrok s posebnimi potrebami, motnje pri učenju pa pestijo 85 odstotkov te mlajše generacije. Ti ljudje se zaradi onesnaženosti vode ne morejo niti tuširati doma in plačujejo po 3 dolarje za 6 minut prhe v bližnjem avtokampu, ki pa je odprt le pol leta. Današnjo generacijo otrok vzgajajo stari starši, večina populacije na rezervatu pa je pozitivnih na tuberkulozo, hepatitis B in HIV - velik odstotek deli bolezen s svojimi otroki. Ljudje jedo vojaške obroke, ki ostanejo vladi, pozimi si v čevlje zatlačijo časopisni papir, da se ogrejejo, otroci pa delajo zvečer domače naloge ob kerozinskih lučeh, katerih izpušni plini polnijo njihova pljuča s strupeno paro. Služb razen redkih v indijanskih igralnicah ali manjših trgovinah tu praktično ni.
Rezervat Blackfeet, Montana: Bogata korporativna Amerika, ki bi se rada dokopala do nafte pod rezervatom Blackfeetov v Montani, plačuje po par tisoč dolarjev voljnim plemenskim poglavarjem za letne 'zakupne pogodbe'. Za 6.000 dolarjev na leto lahko živiš na zemlji, ki jo je ameriška vlada vzela Indijancem v 19. stoletju. Ko ti voljni registrirani plemenski posamezniki podnajemnine ne plačajo pravočasno, zemlja preneha biti indijanska in postane odprta vsakomur za zakup, Indijanci pa lahko le nemočno gledajo, kako se njihova dediščina spreminja v prah. Rezervati so videti kot šahovnice, bogate naftne družbe pa so med drugim zdaj novi lastniki dobičkonosnega zemljišča. Foto: EPA
Rezervat Blackfeet, Cut Bank, Montana: V rezervatu Blackfeetov v Cut Banku v Montani so se tamkajšnji Indijanci nedavno spoprijeli z bolečo izkušnjo, ki je žal postala že kar stalnica med avtohtonimi ljudstvi. Zemljo njihovih prednikov 20 kilometrov južno od kanadske meje s 4 generacijami družinskih pokopališč in starih posestev, kjer je bilo nekoč polno losov, medvedov, srnjadi in volkov, so razglasili za zemljo, odprto za nakup, in prodali eni od velikih naftnih družb, ki Indijancem ni pustila niti, da bi na zemljišču opravili svoje molitve za prednike.
Prijavi napako
niso podarili, bili so okradeni...
ne siri gluposti
@borutmaja:
Ti ljudje niso razstavni eksponati, da bi si belci hodili gledat njih, njihov način življenja in njihove obrede. Moram reči, da jih to precej moti. Tudi oni ne hodijo np. masovno s fotoaparati in kamerami v naše cerkve, npr.
So ljudje 21. stoletja in živijo življenje 21. stoletja, kot jim to seveda omogoča finančno stanje (sploh npr. v Pine Ridge in Rosebud rezervatih, kjer je najhujša revščina). Kljub temu pa, da so moderni ljudje, živijo mentaliteto, ki jo belci, ki prihajamo iz materialističnega okolja, ne razumemo. Tam materializma ni. Vse se deli. Dovolj pove že dejstvo, da Lakhota in sorodni jeziki ne pozna besede "jaz". In če te sprejmejo v družino, nisi več le gost, ampak si del družine. Ne le v besedah.
Je pa življenje v rezervatih tako težko, da si večina evropejcev tega niti predstavljati ne more. Pa vendar imajo več od življenja kot marsikateri belec.
Lp
ubijaj,ubijaj,ubijaj......,denar,denar,d
enar.......
Pa mi Slovenčki nismo nič boljši poglejte izjave prebivalcev Dolenjske kaj vse bi radi naredili z Cigani.
Ampak oni se zgovarjajo na to da pač Cigani niso avtothon narod - BOLNO
Ameriški domorodci so svoje bisere podarili svinjam.
Kanadska divjina ali pa aljaska ... To sta najlepši deželi na svetu. Samo sam ne smeš biti, kot si rekel. Ampak kdo še danes sam potuje?
Drugače pa je znano, da je Usa največji tiran na svetu, a hkrati nosilec demokracije-bolno!!!
In ob vsej tej manipulaciji mora biti človek diplomirani komunikolog, da zna razbrati kdo ga zavaja in kdo ne.
Spet žalostno, kako mainstream družba pokrade vse dobronamerno da bi s tem popravila svoj imiđ in ob tem še kdo kaj zaslužil.
Najbolje da se odselim v Mongolijo, tam me nebo nihče gnjavil in bom živel v miru brez elektrike!
Važno, da se denar zapravlja za predavanja 'izrednih' ljudi kova Clinton, Bush jr., Al Gore, Al Dolje,...
Sreča da je foter kupil 1Ha zemlje, kjer imamo tudi svoj izvir vode in rodovitno zemljo, ter da se parcela nahaja nekje na Goričkem, kjer bomo v primeru zloma sistema, lepo kmetovali po "indašnje" dokonca svojih dni. Če nam elita ob pomanjkanju hrane še tega ne vzame.
siva čaplja leti mimo
krila se sklenejo
z golimi vejami zimskih dreves
to jutro sekam les z bratovo sekiro
enkrat samkrat
ga razcepim in udarec
glasno pozvanjajoč čez plitvo mlako
v krogu izzveni
ko kasneje zlagam les
zrak napolni vonj po smoli
primaknem k ustom košček hrasta
žvečim sladko suho lesno jedro
obrnem proti vzhodu se
v nov dan v jutranji meglici
veter prosim naj mi podari
nekaj radostnega svetlega
kar bi mogel vzeti
in pustiti
Lance Henson Cheyen
Oren Lyons
Besedilo je del govora Lyonsa leta 1977 v Ženevi pred OZN
Mi pa slepi (da o brezposelnosti ne govorim)...manj očitno, a še vedno zgubljamo vojno z neumnostjo. Ja, produktivnost gospodarstva je X-krat večja kot 40 let nazaj. Dobrin je vedno več - torej z manj dela zaradi boljših proizvajalnih sredstev. No, imamo pa očitno BLAZNO SUPER prerazporeditev dobrin in ORGANIZACIJSKO MANTRO...da ovce kljub - napredku vedno več (namesto logično manj) časa preživimo za računalniki v pisarnah ipd. in se ob tem počutimo blazno pametne in pomembne. V resnici ni potrebe po tem. Ampak, mi pač raje gledamo bele stene zidov, smrad zaprtih prostorov, kot pa da bi se ozirali proti nebu in obenem stopali po NAŠI zemlji. Bedno in patetično, ampak smo pomembni, del pomembne organizacije življenja, z jasnimi cilji....eden od njih je očitno postopno uničenje planeta, pred tem pa seveda tudi uničenje osnov morale posameznika. Kako te bo namreč morale učil nekdo, ki sam grabi, kradi, sili v življenjski prostor drugih na sto kapitalističnih načinov? Ali pa vsaj sodeluje pri tem. Ja, delovni ljudje, starši, po službi nimajo časa za to...je pa dovolj časa že za premislek...in uporništvo & doslednost pri majhnih stvareh, skrbeh, odnosih. Pa BALAST idej, kao-dobrin in ostalih vsiljenih sranj mora pač vsak posameznik odje..t. Niso samo Indijanci reveži, NE.
članek je o indijancih ne o supermarketih................
saj po moje nihče tukaj ne misli, da so vsi Američani slabi, govora je kako se kao naj oh in sploh velesila obnaša do svojih državljanov.
Vsekakor pa se, po moje, povprečnemu američanu gladko jebe če vsi Indijanci gredo rakom žvižgat (skupaj z Iračani, Afganistanci, Pakistanci ipd.), sam da bo bencinn poceni
Iz te zgodbe se lahko tudi Slovenci kaj naučimo. V evropi smo mi tako nepomembni da nas lahko zlahka pogrešijo ... in po mmoje se bomo morali vedno bolj boriti za naš košček neba.
ZDA so pač Imerij in kot vsak mimperij delajo kar se jim zadi ... Vemp pa tiudi kako so vsi imperiji do sedaj končali. In ZDA ne bodso izjema. Mogoče bo takrat še kak indijanec živ in dodo lahko začeli znova.
Pravi indijanski narod, ki bi živel še tako, kot včasih vidimo v kavbojskih filmih, pa mislim, da več ni nikjer za videti po ZDA, bi pa si ga z veseljem pogledal ob naslednjem obisku.
Kako so nas že učili pri zgodovini? Evropeji so prinesli s sabo alkohol, ko so indijanci spili, so jim evropejci dali list paprija, ki so nevede podpisali ... da je zemlja prodana.
www.hiddenfromhistory.org
http://video.google.com/videoplay?docid=-6637396204037343133&ei=96TySseiHaGI2
wK0352RCg&q=unrepentant#
http://firstnationsnetwork.com
Ko sem bil še otrok.
sem bil veverica,modra šoja,lisica
Z njimisem govoril v njihovem jeziku,
plezal na drevesa,
kopal v njihove votline.
Poznalsem vsako travno bilko,
kamen,
vedel,zakajsije sonce,
razumelsporočilo noči.
Sedaj sem star,
delo in boj sta za mano,
Ni me sram,
sam hoditi v gozd,
zopet govoriti z veverico,s ptičem,z lisico,
poskusiti zemljo,
razumeti veter,
slišati sporočilo dežja,
Norman H Russell
na temeljih genocida, ki ga sami ne priznajo, ob istocasnem njihovem obsojanju
drugih genocidov v zgodovini.
Nevarni so,
ker danes uporabljajo podobno miselnost in metode, vendar druga orodja
po celem svetu. Zandarji, nadvladarji, izven norm veljavnih za druge ljudi, narode, dejanja.
Ali ni vse to tisto zaradi cesar zgodovina obsoja zle osebnosti 2. sv. vojne?
Zalostno.
KAKO VAM NAJ PRODAMO MODRINO NEBA
Priporočam knjigo za :Kako naj vam prodamo modrino neba.
OHIJESA, SANTI DAKOTA
Prvotni odnos ameriškega Indijanca do večnega, do Velike skrivnosti, ki nas obkroža in obdaja, je bil preprost in obenem vzvišen. Bila mu je najvišji pojem, ki s sabo prinaša polno mero radosti in zadovoljstva v življenju.
Veliko skrivnost je častil v tišini, v samoti, ne da bi pri tem mislil na samega sebe. V tišini, zato ker je govor vselej nujno slaboten in nepopoln; zato so se duše prednikov dvigale k Bogu v čaščenju brez besed. V samoti, ker so verovali, da nam je bližji na samem, noben duhovnik ni imel pravice stopiti med človeka in njegovega Stvarnika. Nihče ni mogle pridigati in spovedovati ali se kakorkoli vmešavati v versko življenje drugega. Pri nas so bili vsi ustvarjeni božji otroci in stali so pokonci, zavedajoč se svoje božanskosti. Naša vera se ni izražala v doktrinah, nismo je vsiljevali tistim, ki je niso bili voljni sprejeti; zato nismo imeli pridiganja , spreobračanja, preganjanja, pa tudi, porogljivcev in ateistov ne.
Razen narave nismo imeli nobenih tempeljev ali svetišč. Indijanec je bil človek narave in zato zelo poetičen. Bogoskrunsko bi se mu zdelo zgraditi hišo Zanj, s katerim se je iz oči v oči srečeval v skrivnostnih, senčnatih ladjah pragozda ali na s soncem obsijanih prsih prerije, na vrtoglavih vršacih in skalnatih vrhovih, na bisernem oboku nočnega neba! Kdor se odeva v prosojne tančice oblakov, na robu vidnega sveta, kjer si naš prapraded Sonce pod večer zaneti svoj taborni ogenj, kdor jaha na ostrem severnem vetru in vdihuje svoj dih v dišeče južne vetrove, čigar bojni kanu pluje po mogočnih rekah in velikih jezerih- temu ni treba manjših katedral.
MASSE HADŽO, DAKOTA
Pismo v obrambo plesa duhov. Vera, ki jo je navdihoval Vovoka, paiutski odrešenik, se je naglo širila med Indijanci plemena Dakota (Su), pri katerih je dobila bojevit prizvok. Belci, še celo tisti, ki so bili daleč od rezervatov, so se ustrašili upora in so zato pozivali vojsko, naj opravi z novo vero. Pismo je napisal Indijanec iz plemena Dakota, v odgovor na uredniški članek v časopisu Chicago Tribune leta 1890, manj kot mesec dni pred pobojem pri ranjenem kolenu.
Takole pravite:"Če bi vojska Združenih držav pobila kakšnih tisoč plesočih Indijancev, bi bilo nemira konec." Po vaših izrazih sodim, da ste "kristjan", pripravljen storiti vse, kar je v njegovi moči, da pomaga Kristusovi stvari. Nedvomno ste oboževalec Odrešenika belega človeka, ni vam pa prav, da bi tudi Indijanci imeli svojega Mesijo.
Indijanci niso nikdar z veseljem sprejemali krščanske vere, kakor jo pridigajo in žive belci. Pa veste zakaj ne? Zato, ker nam je dobri oče dal boljšo vero- vero, ki je je sam dobrota in nič slabega, vero, ki je v skladu z našimi potrebami. Pravite, če bomo dobri, če bomo spoštovali deset zapovedi in ne grešili nikdar več, bomo nazadnje lahko sedli na belo skalo in Bogu na vekomaj peli hvalo in se od tam ozirali na svoje poganske očete, matere, brate in sestre kako stočejo v peklu.
Ne bo tako. Moralna pravila, po katerih živi bela rasa, se ne skladajo z moralo indijancev. Mi ne plačujemo advokatov ali pridigarjev, pa vendar nimamo niti desetinke toliko zločinov kot vi. Če pride naš odrešenik, ga vam ne bomo vsiljevali. Nikdar ne bomo žgali nedolžnih žena na grmadi ali razčetverjali ljudi s konji, če se nam ne bodo hoteli pridružiti pri plesu duhov. Vi, beli ljudje, ste imeli odrešenika in če gre verjeti zgodovini, ga je imelo skorajda vsako ljudstvo. Imeli ste dvanajst apostolov; mi jih imamo le enajst, pa še od teh so nekateri že v vojaški jetnišnici. Imeli smo tudi Devico Marijo in tudi ona je v zaporu. Radi bi prijeli našega odrešenika, da bi ga vklenili v okove. To seveda lahko storite-pravzaprav ga lahko križate, kakor ste onega drugega, ne morete pa spreobrniti Indijancev v krščansko vero, dokler jih ne onesnažite s krvjo belega človeka. nebesa belega človeka so naravi Indijanca odvratna, če pa vam je pekel belega človeka prikladen, si ga kar obdržite zase. Zadosti je belih falotov, da ga napolnijo.
RDEČA SUKNJA- SAGOJEVATA, SENEKA
Bratje, če ste vi, beli ljudje, umorili sina Velikega duha, to nas, Indijancev, prav nič ne zadeva, mi nismo imeli nič pri tem. Če bi prišel med nas, ga ne bi umorili; lepo bi ravnali z njim; in beli ljudje, ki so ga ubili, naj bodo prekleti. Ta zločin plačajte kar sami.
OHIJESA, SANTI DAKOTA
Še celo pri tistih belih ljudeh, ki so učili vero, smo videli veliko neskladnega ravnanja. Na debelo so govorili o duhovnih rečeh, iskali pa le materialne. Kupovali in prodajali so vse: čas, delo, osebno neodvisnost, žensko ljubezen, celo služenje svoji sveti veri! Pohlep po denarju, moči in osvajanju, ki je tako značilen za anglosaksonsko raso, ni ušel moralni obsodbi nešolanega sodnika, ravno tako pa ta ni pozabil soočite te očitne značilnosti prevladujoče rase z duhom krotkega in ponižnega Jezusa.
POGLAVAR STOJEČI MEDVED, OGLALA SU
Zelo zgodaj se je otrok zavedel, da je modrost vsepovsod in v vsem in da se je treba naučiti mnogo stvari. Na svetu ni bilo nikjer praznine. Celo na nebu ni bilo praznih mest. Povsod je bilo življenje, vidno in nevidno, vsaka stvar pa je imela kaj, kar je bilo vredno imeti- celo kamni. To je vzbudilo pri otrocih veliko zanimanje za življenje. Celo brez človeške družbe nisi bil nikoli sam. V svetu je mrgolelo življenja in modrosti; za Dakota ni bilo nikjer popolne samote.
POGLAVAR STOJEČI MEDVED, OGLALA SU.
Spoznal sem, da um belca ne čuti do narave tako kot um Indijanca in menim, da je tako zaradi razločka v vzgoji v otroštvu. Pogostoma vidim bele dečke, kako se zbirajo na mestnih ulicah ali na cestah, se suvajo in neumno potiskajo sem in tja. Veliko časa zapravijo za brezciljno postopanje, ne da bi njihove naravne sposobnosti videle, slišale ali čutile raznovrstno življenje, ki jih obdaja. Nobenega zavedanja, nobene izostrenosti, nobenega posluha nimajo in ta topost daje poln razcvet grdemu vedenju; jemlje jim naravno ravnovesje in spodbudo. Nasprotno pa so indijanski dečki, ki so vzgajani naravno, pozorni do svoje okolice; njihovi čuti niso zoženi le na opazovanje drug drugega in ne morejo prebiti celih ur, ne da bi kaj videli, kaj slišali in kaj mislili. Opazovanje se je vselej bogato obrestovalo; zanimanje, čudenje, občudovanje se je razvijalo, zavedali so se dejstva, da življenje ni le človeški izraz; da se izraža v množici oblik. To zavedanje je bogatilo dakotsko življenje. Življenje je bilo živo in utripajoče; nič ni bilo nepomembnega ali vsakdanjega. Indijanec je živel- živel v pravem smislu- od prvega do zadnjega diha.
Kaja, priporočam Karla Maya.
Na CNN vsak dan poročajo o perečih problemih Indijancev...;)
Sicer pa sem gledal dokumentarec, je bil res eden boljših in o problematiki ki se jo malokdo zaveda, super.
Lej, zaradi tega cel svet propada.
pa bodi tako. bomo prej začeli od začetka.
Tega žal 90% populacije "razvitega" sveta ne kapira...