"Zgodovina Italijanov v Istri in 'grozota fojb' sta poglavje kulture in zgodovine tako Italije kot Evrope, ki bi ga morali kot skupno dediščino priznati tudi Slovenija in Hrvaška," je v rimski palači Kvirnal dejal italijanski predsednik Giorgio Napolitano. Poudaril je: "Fojb in eksodusa se ne sme pozabiti." Nenavadna je bila Napolitanova pripomba, da si bo prizadeval za rešitev še odprtih vprašanj v odnosih "s slovenskimi in hrvaškimi institucijami in oblastmi".

Kako se bo odzval Mesićev naslednik?
Napolitano je v preteklih letih s svojimi govori ob dnevu spomina na fojbe in eksodus, v katerih je uporabljal tudi izraze, kot so slovanski ekspanzionizem in etnično čiščenje, sprožil ostre odzive hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, medtem ko so bili odzivi slovenskih predsednikov Janeza Drnovška in Danila Türka precej mili.

Bazovica stična točka optantov
Osrednja slovesnost ob dnevu spomina na fojbe in eksodus - povojne poboje in izgon italijanskih optantov z narodnostno mešanih območij v Istri, na Reki in v Dalmaciji - je bila danes v spominskem centru ob opuščenem rudniškem jašku pri Bazovici nedaleč od Trsta.

Izvor zla v fašizmu
Po II. svetovni vojni je Jugoslavija dobila Istro, Reko in Zadar, ki so bili med obema svetovnima vojnama del Kraljevine Italije. Ozemlje z večinsko slovenskim in hrvaškim prebivalstvom je bilo več kot dvajset let žrtev fašistične oblasti, ki je izvajala pospešeno italijanizacijo. Po napadu na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 je Italija okupirala tretjino jugoslovanskega ozemlja, kjer je izvajala trde okupacijske ukrepe. Vojaške ofenzive proti upornikom, streljanje talcev in internacija prebivalstva v koncentracijskih taboriščih so zaznamovali dvoletno nadoblast Italije.

Ideološki boj spremenili v nacionalnega
Po prevratu septembra 1943 je Italija prestopila na zavezniško stran, a na severu države so fašistične sile ohranile oblast in se skupaj z Nemci še naprej borile proti zahodnim zaveznikom in partizanom. Maja 1945 so jugoslovanske sile zavzele celo Trst, iz katerega pa so se morale po pritisku Zahoda umakniti. Ravno v tem času so nove začasne komunistične oblasti na omenjenem ozemlju izvajale poboje političnih nasprotnikov ("fojbe"), kar pa je italijanska politika v zadnjem desetletju "prevedla", da so Slovani etnično čistili Istro, Trst in Gorico, pri tem pa zanemarila, da so bili del nove oblasti tako italijanski komunisti kot da je bilo večina žrtev Slovencev in Hrvatov.

Odškodnina za optante v Luksemburgu
Začasna razdelitev je bila določena leta 1947, ko je prišlo do prvega vala "optantov" v Italijo, drugi pa je zgodil sedem let kasneje, ko je bil sklenjen londonski memorandum. Dokončno sta oz. naj bi državi razrešili vprašanje meje in optantov leta 1974 z osimskim sporazumom. Z rimskim sporazumom leta 1983 je bila določena denarna odškodnina za prebivalce, ki so se odločili (optirali) za Italijo, z ozemlja današnje Slovenije je odšlo okoli 27 tisoč ljudi. Slovenija je odškodnino v višini 57 milijonov dolarjev do leta 2002 v celoti nakazala na bančni račun v Luksemburgu, saj Italija ne želi prevzeti odškodnine. Italijanska vlada tudi še ni objavila poročila slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ki je obravnavala mednacionalne odnose na omenjenem območju.