Zaradi krize v Ukrajini je zavezništvo pospešilo izbiranje novega generalnega sekretarja, ki je bil dokončno izbran na dopoldanskem "konklavu" veleposlanikov pri Natu, potem ko je Italija umaknila kandidaturo svojega nekdanjega zunanjega ministra in evropskega komisarja za pravosodje Franca Frattinija.

Slovenija je zadovoljna z izbiro, čeprav je najprej načelno podprla Frattinija, s čimer si je prislužila pohvalo Italije, a tudi Norveške z opredelitvijo Stoltenberga kot odličnega kandidata in s podporo končnemu konsenzu.

Ključna je bila podpora ZDA in Nemčije, v sredo pa je nekdanjemu norveškemu premierju prikimala tudi Velika Britanija.

Pri slovenskem predstavništvu na zavezništvu so zadovoljni tako kot s postopkom kot z izbiro, saj italijanska in norveška stališča znotraj zavezništva sovpadajo s slovenskimi.

Izkušnje v pogovorih z Rusijo
Stoltenberg velja za učinkovitega menedžerja, ki se je znal spoprijeti s terorističnim napadom na Norveškem leta 2011, v tem trenutku pa utegnejo zavezništvu koristiti tudi njegove izkušnje v pogajanjih z Rusijo.

Septembra 2010 je bil namreč predsednik norveške vlade, ko sta Norveška in Rusija v Murmansku podpisali pomemben sporazum o opredelitvi meje in sodelovanju v Barentsovem morju.

Položaj generalnega sekretarja tradicionalno pripada Evropejcu, medtem ko ključne vojaške položaje v zavezništvu zasedajo Američani. Stoltenberg bo svoj štiriletni mandat začel 1. oktobra z možnostjo podaljšanja za eno leto.

Čeprav je bil za nekatere Nato ostanek hladne vojne, pa je znova utrdil svoj pomen med trenutno krizo v Ukrajini in ob stopnjevanju napetosti v odnosih Rusije z Zahodom.