Napis v Monrovii, ki opozarja domačine na ustrezne ukrepe v boju proti eboli. Foto: Osebni arhiv Nine Goričar
Napis v Monrovii, ki opozarja domačine na ustrezne ukrepe v boju proti eboli. Foto: Osebni arhiv Nine Goričar
Nina Goričar
Nina Goričar je ogorčena nad tem, da jo je slovensko ministrstvo za zunanje zadeve pozvalo, naj zapusti krizna žarišča in se vrne domov. Foto: Osebni arhiv Nine Goričar

Ebola je neviden sovražnik. Vsakdo je potencialni prenašalec. Vsak kraj je nenevaren - do takrat, ko je okužen in postane nevaren. Ljudje se bojijo zdravstvenih ustanov in veliko ljudi umira zaradi bolezni, ki niso povezane z ebolo. Neuradne informacije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kažejo na to, da za vsako smrt, ki jo povzroči ebola, obstaja 3,8 smrti, ki niso povezane z ebolo.

Ebola
V popolni zaščitni obleki je izredno vroče, zato jih zdravstveni delavci nosijo le nekaj ur na dan. Foto: Osebni arhiv Nine Goričar

Izbruh se je začel v majhnem kraju v južni Gvineji, ki pa ni tako izoliran, kot so bili kraji vseh prejšnjih izbruhov. Resda je ta kraj zelo oddaljen od prestolnice Conakry, je pa blizu meje z Liberijo in Sierro Leone. V tem predelu je čezmejno trgovanje zelo razgibano, ljudje imajo družine in prijatelje v čezmejnih območjih, zato je bilo veliko čezmejnega prometa.

Ebola
Liberijska zdravstvena zbornica je v ponedeljek zdravstvene delavce pozvala k stavki, a njihovega poziva večina ni upoštevala. Zbornica je zahtevala dodatno plačilo zaradi tveganj pri oskrbi pacientov z ebolo in boljšo zaščitno opremo. Kot je opozoril njihov predstavnik, številni delavci sploh ne dobivajo polne redne plače, kaj šele, da bi dobili dodatke, o katerih so se sicer predtem že dogovorili z vlado, a je zdravstveno ministrstvo nato sporočilo, da si zaradi razsežnosti epidemije ebole tega trenutno ne morejo privoščiti. Ebola je vzela življenja že skoraj 100 zdravstvenih delavcev v državi. Foto: Reuters

Sama lahko zapustim Liberijo. Dve komercialni letalski liniji še vedno obratujeta z rednimi poleti (Brussels Air in Air Maroc). Zahteva karantene je določena od posameznih držav, torej je odvisno, kam človek potuje. Države Evropske unije za zdaj ne predpisujejo karantene in to tudi ni v skladu s priporočili WHO-ja. Obstajajo države, ki ne dovoljujejo vstopa nikomur, ki prihaja s prizadetih območij, pa tudi države, ki predpisujejo karanteno. Sama sem bila pred kratkim v Belgiji in na Nizozemskem, kjer nisem imela nikakršnih težav z vstopom ali z bivanjem tam.

Ebola
Nina Goričar je dodala: 'Bolniki z ebolo niso v bolnišnicah, vzpostavljene so posebne enote za ebolo. Nekatere so na krajih, kjer so tudi bolnišnice, druge so samostoječe. Težava z bolnišnicami je, da nimajo funkcionalnih protokolov za triažo in preventivnih ukrepov, da bolniki z ebolo ne bi prišli v bolnišnico. Ker ljudje z ebolo naj ne bi prišli v navadne bolnišnice, osebje tam ni dobro opremljeno za sprejem takih bolnikov. Tako se okužijo zdravstveni delavci in celotni objekti zdravstvenih ustanov. Zaradi te pomanjkljivosti je težava pri oskrbi bolnikov, ki nimajo ebole. Dodatna težava je ta, da so začetni simptomi zelo nespecifični in podobni celi vrsti drugih bolezni, vključno z malarijo. Zato so vsi bolniki z dvema simptomoma ebole obravnavani kot okuženi z ebolo.' Foto: Reuters

Pri vstopu v EU ne dajo potnikom s prizadetih območij nikakršnih informacij o tem, kaj storiti v primeru, če razvijejo simptome med svojim bivanjem. Nekateri si seveda merimo telesno temperaturo in vemo, da - če je povišana - ne moremo kar vkorakati v prvo zdravstveno ustanovo, ampak ne verjamem, da so vsi potniki dovolj dobro ozaveščeni.

Letališče
Na nekaterih letališčih potnikom že merijo telesno temperaturo. Foto: Reuters

Sprva so samo Zdravniki brez meja opozarjali na to, da je narava izbruha tokrat drugačna in da zajezitev ne bo tako hitra, še posebej ne s tako zanemarljivim odzivom. Žal pa jih takrat nihče ni poslušal. WHO je celo trdil, da Zdravniki brez meja pretiravajo in da izbruh ni tako resen. Vlada tudi ni postopala pravilno, ukrepi so bili minimalni.

Riž
Že pred izbruhom ebole je bilo 85 odstotkov Liberijcev brez dela, brezposelnost je še posebej visoka med mladimi. Kar polovica ljudi živi v skrajni revščini, z manj kot pol ameriškega dolarja na dan. Številni so odvisni od svojih majhnih kmetij, a ebola je prizadela tudi živilski sektor. Foto: Reuters

Mislim, da bi se vsak izmed nas ustrašil nenadnega prihoda neznanih ljudi v popolni zaščitni obleki, kakršna se uporablja pri tako visoko infekcijskih boleznih. Še danes obstajajo skupnosti, kjer ljudje zbežijo v gozd, če vidijo reševalna vozila. Med drugim je bilo ljudem rečeno, da zdravilo ne obstaja, se pravi, da je ebola obsodba na smrt. Če je tako, zakaj bi potem šel človek v enote za ebolo, so se spraševali. Ker so ljudje prihajali v enote za ebolo, ko so bili res že zelo bolni, jih veliko ni preživelo. To je druge prepričalo o tem, da, ko enkrat vstopiš v enoto za ebolo, ne prideš več ven.

Ebola
V Nemčiji je v torek umrl bolnik, sodelavec Združenih narodov, ki je bil okužen z ebolo in se je zdravil v tej državi. Še en človek se zdravi v Frankfurtu, drugega pa so po petih tednih zdravljenja zdravega odpustili iz klinike v Hamburgu. Foto: Reuters

Res je, da ima Slovenija cel kup notranjepolitičnih in gospodarskih težav, ampak takšen neaktiven odnos do te krize nas bo lahko v daljšem roku stal več, kot bi nas stal zdaj.

V ZDA potrdili drugo okužbo z ebolo
Globus o nevarni Eboli

Nina Goričar živi v Afriki od leta 2005. Sprva je delala v Zimbabveju, nato kot humanitarna delavka v Burundiju, aprila leta 2012 pa se je preselila v prestolnico Liberije, Monrovio, kjer je koordinatorica več mednarodnih in lokalnih partnerskih organizacij v sklopu nizozemske nevladne organizacije Dutch Consortium for Rehabilitation.

Od marca liberijski vsakdan pretresa izbruh ebole oziroma virusa hemoragične mrzlice, ki je do danes zahtevala že skoraj 4.000 življenj, največ prav v Liberiji, v jedru epidemije pa sta tudi Gvineja in Sierra Leone. Virus se ne prenaša po zraku, temveč se posameznik z njim okuži, če pride v stik s telesno tekočino okuženega (znoj, kri, slina). Simptomi okužbe so visoka temperatura, krvavitve in poškodbe osrednjega živčevja. Zdravila ali cepiva proti eboli še ni, lahko se le blažijo simptomi, tako da okuženega hidrirajo in mu zbijajo vročino.

Nina kljub tej nevarnosti ostaja v Liberiji, še bolj odločena, da bo pomagala tistim, ki njeno pomoč potrebujejo. O tem, kakšno je življenje v času izbruha ebole, zakaj je sploh izbruhnila takšna epidemija ter o (ne)ukrepih mednarodne skupnosti, pa tudi Slovenije, je spregovorila za MMC.

Liberija je ob Gvineji in Sierri Leone država, v kateri je ebola najbolj razširjena, ta smrtonosni virus je samo v Liberiji zahteval več kot 2.000 življenj. Vas je strah?
Najbrž bi bilo čudno, če me ne bi bilo vsaj malo strah. Sama sicer nisem na bojni fronti, tako kot nekateri izmed mojih kolegov, kar pomeni, da za zdaj, čeprav možnost okužbe obstaja, še ni zelo visoka. Je pa res, da ebola prihaja vedno bliže, saj se število primerov še vedno zvišuje. Strah nas je predvsem možnosti, da izbruh ne bo ustavljen pravočasno in njegovih posledic, kar bi lahko bil potencial globalnih razsežnosti.

Živite v prestolnici Monrovia, kjer delate za nizozemsko nevladno organizacijo, ki pomaga pri omejevanju tega virusa. Kako zelo se je spremenilo življenje v Liberiji od izbruha epidemije? Na kaj vse morate paziti, kakšne ukrepe vsak dan izvajate, da ostanete varni?
Spremenil se je čisto vsak del življenja. Vse se vrti okoli ebole. Najbolj vsakodnevne rutine se vežejo na preventivo pred okužbo, na primer pot v pisarno, samo delo, nakupovanje ... Vsakodnevni ukrepi so povezani predvsem s higieno. Neštetokrat na dan si umivamo roke, tudi takrat, ko morda ni res potrebno. Pred vstopom v vsak poslovni objekt si je obvezno umiti roke z mešanico vode in belila. S seboj nosimo dezinfekcijska razkužila. Temperaturo si merimo vsaj dvakrat na dan in pred vsakim vstopom v poslovne objekte, kar lahko pomeni tudi desetkrat na dan. Vsem zaposlenim je prepovedano priti v službo, če imajo povišano temperaturo. Ne dotikamo se nikogar. V pozdrav si pomahamo. Sadje in zelenjavo razkužujemo z vodo in mešanico belila. Drug drugega opazujemo za vidne znake kakršne koli bolezni. Držimo določeno razdaljo med seboj, vključno s prijatelji in kolegi.

Virus se ne prenaša, če ljudje nosijo zaščitne obleke, rokavice, maske, očala, gumijaste škornje in si umivajo roke z razkužilom. A dostop do tako popolne zaščitne opreme imajo verjetno le redki. Kako je poskrbljeno za te pripomočke, jih je dovolj?
Zaščitna oprema se uporablja pri operacijah, pri katerih je možnost okužbe največja, se pravi v kliničnih enotah za ebolo, pri odstranjevanju trupel in pogrebih, pri razkuževanju prebivališč in odstranjevanju kužnih odpadkov. Trenutno je dobava v državo dosledna, bolj problematična je distribucija znotraj države.

V vsakodnevnem življenju se takšna oprema seveda ne uporablja. Treba je vedeti, da je v popolni zaščitni opremi več kot 40 stopinj Celzija in tudi tisti, ki opravljajo visoko infekcijska dela, ne morejo biti v takšni opremi več kot nekaj ur skupaj. Takšna zaščitna oprema ali že bolj preprosta oprema, kot so na primer kirurške rokavice, je lahko tudi zelo nevarna, če je ljudje ne znajo pravilno uporabljati. To je tudi razlog, zakaj uporabo rokavic v vsakodnevnem življenju odsvetujejo in je kot taka neprimerna. Pomembnejše je dosledno izvajanje preventivnih in higienskih ukrepov.

Ali so šole, banke in druge javne ustanove odprte ali se ljudje v strahu pred ebolo bolj kot ne zadržujejo med štirimi stenami? Obstajajo kraji, za katere mislite, da ste varni pred okužbo?
Vse izobraževalne ustanove ostajajo zaprte do nadaljnjega, večina drugih ustanov je odprtih. Nekatere so se zaprle v različnih obdobjih zaradi okužbe objektov, vendar se jih je večina po dezinfekciji in karanteni zaposlenih odprla. Izjema so bolnišnice in druge zdravstvene ustanove, ki se še vedno bojujejo z okužbami objektov. Zelo malo jih ostaja odprtih v najbolj prizadetih območjih, vključno s prestolnico, medtem ko je večina ujeta v začaran krog odpiranja, okužb in zapiranja.

Ljudje po večini ne ostajajo med štirimi stenami. Morajo preživeti, delati in se oskrbeti. Vedno več ljudi se izogiba javnemu prevozu, s katerim so na začetku izbruha množično prevažali kužne bolnike in so tako postali kužni objekti in prenašalci ebole. Ljudje se izogibajo tudi medsebojnega obiskovanja, zabaviščnih središč in drugih množičnih zbiranj in dogodkov. Ebola je neviden sovražnik. Vsakdo je potencialni prenašalec. Vsak kraj je nenevaren - do takrat, ko je okužen in postane nevaren. Vsak kraj ima možnost, da se okuži. Najbolj problematične so zdravstvene ustanove, saj še vedno nimajo zadostnih meril za preventivo pred okužbo. Ljudje se bojijo zdravstvenih ustanov in veliko ljudi umira zaradi bolezni, ki niso povezane z ebolo. Neuradne informacije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kažejo na to, da za vsako smrt, ki jo povzroči ebola, obstaja 3,8 smrti, ki niso povezane z ebolo.

Zdravstveni delavci so med najbolj ogroženimi, saj najpogosteje prihajajo v stik z okuženimi, zato so številne bolnišnice in druge zdravstvene ustanove zaprle svoja vrata. Koliko domačih - tako javnih kot zasebnih - bolnišnic sploh deluje - ali za obolele v večini skrbijo tuji zdravstveni delavci? Kje lahko oboleli sploh poiščejo in tudi dobijo pomoč?
Trenutno je v državi šest enot za ebolo, od tega štiri v prestolnici, in nekaj dodatnih izolacijskih centrov. Nove enote in izolacijski centri so v gradnji oziroma načrtovani za gradnjo po različnih območjih v državi. V Liberiji je zdaj manj kot 40 liberijskih zdravnikov, med katerimi so nekateri umrli zaradi ebole. Večino zdravniške oskrbe nudijo drugi zdravstveni delavci, kot so medicinske sestre in medicinski tehniki. Tako je bilo že pred izbruhom. Seveda so ob izbruhu epidemije prišli na pomoč tuji zdravstveni delavci, ampak še vedno je več lokalnih zdravstvenih delavcev kot tujih.

Kot že omenjeno, dostop do zdravstvene oskrbe ni lahek. Nekatera območja so zelo izolirana, zato je že sam fizični dostop omejen. Med drugim je zaradi ebole celotni zdravstveni sistem pod hudim pritiskom in skoraj pred propadom. Večina zdravstvenih ustanov v najbolj prizadetih območjih je zaprtih, ker so se sami objekti in zdravstveni delavci okužili z ebolo. V takšni situaciji se ljudje bojijo iskati zdravstveno pomoč. Ogromno ljudi umira zaradi tega. Nosečnice, bolniki s povišanim krvnim tlakom, malarijo ...

Države v Zahodni Afriki so zaradi strahu pred širjenjem ebole zaprle svoje meje. Ali ta ukrep še velja? Bi vi lahko zapustili Liberijo, letalske povezave z Monrovio obstajajo? Če da, bi morali v tem primeru za 21 dni v karanteno, kolikor je tudi inkubacijskega doba virusa?
Meje sosednjih držav ostajajo zaprte. Treba pa je vedeti, da so to gosto gozdnati predeli in da ljudje lahko prečkajo mejo na neuradnih prehodih. Te poti poznajo, saj so jih uporabljali kot begunci med državljansko vojno. Sama lahko zapustim Liberijo. Dve komercialni letalski liniji še vedno obratujeta z rednimi poleti (Brussels Air in Air Maroc). Med drugim so ZN in ZDA vzpostavili "zračni most" s Senegalom in Gano za prihod in odhod humanitarnih delavcev ter za dostavo potrebne opreme in materialov. Zahteva karantene je določena od posameznih držav, torej je odvisno, kam človek potuje. Države Evropske unije za zdaj ne predpisujejo karantene in to tudi ni v skladu s priporočili WHO-ja. Obstajajo države, ki ne dovoljujejo vstopa nikomur, ki prihaja s prizadetih območij, pa tudi države, ki predpisujejo karanteno. Sama sem bila pred kratkim v Belgiji in na Nizozemskem, kjer nisem imela nikakršnih težav z vstopom ali z bivanjem tam.

Kar pa je presenetljivo, je, da pri vstopu v EU ne dajo potnikom s prizadetih območij nikakršnih informacij o tem, kaj storiti v primeru, če razvijejo simptome med svojim bivanjem. Nekateri si seveda merimo telesno temperaturo in vemo, da - če je povišana - ne moremo kar vkorakati v prvo zdravstveno ustanovo, ampak ne verjamem, da so vsi potniki dovolj dobro ozaveščeni. Seveda tudi če to veš, še vedno potrebuješ informacije o pristojnih organih, ki jih je treba obvestiti v takem primeru, še posebej, če si v tuji državi. Morda se bo to zdaj spremenilo zaradi primera človeka iz Liberije, ki je prek Bruslja potoval v ZDA, tam zbolel in pred kratkim tudi umrl. Zadnje novice iz nekaterih držav EU-ja prihajajo o ukrepih na letališčih, ampak večinoma so vezane na merjenje telesne temperature, kar je bolj politična blamaža kot zdravstveni ukrep, saj je inkubacijska doba 2-21 dni in tako ni nujno, da se bo povišana telesna temperatura pojavila ravno ob prihodu na letališče.

Liberijska predsednica Ellen Johnson-Sirleaf je pred kratkim izjavila, da je država zaradi ebole pred popolnim gospodarskim propadom in zlomom infrastrukture. "V najhujšem primeru bo več kot 100.000 državljanov umrlo zaradi bolezni, ki je niso sprožili in niso razumeli," je dejala. Kako zaprte meje, omejen promet, odhodi tujih podjetij, številne zaprte ustanove škodijo gospodarstvu Liberije, ki se po koncu krvave državljanske vojne še vedno postavlja na noge? Kateri sektorji so najbolj prizadeti, so izdelane že kakšne ocene, kako veliko gospodarsko škodo bo povzročila epidemija?
Liberijsko gospodarstvo je od leta 2005 naprej raslo z osmimi odstotki letno. Svetovna banka trenutno ocenjuje, da bi lahko gospodarstvo izgubilo do 8,9 odstotka BDP-ja. Najbolj prizadet je živilski sektor z visokim dvigom cen manioka in riža, ki sodita med osnovne živilske proizvode, in z zelo mogočim znižanjem produktivnosti sektorja. Celotna regija ima zaradi splošne negotovosti in bega kapitala inflacijo. Prizadeti so tudi drugi sektorji v večjih industrijah, kot sta rudarstvo in komercialno kmetijstvo, na primer plantaže kavčuka in palmovega olja.

Škoda za celotno gospodarstvo je obsežna in bo zagotovo imela dolgoročne negativne vplive. Dejanski obseg gospodarske škode pa bo znan šele po zajezitvi epidemije.

Kako ocenjujete ukrepanje liberijske vlade pa tudi tujih organizacij in drugih držav pri spopadanju z ebolo in omejevanju virusa? Kakšno pomoč države in njeni prebivalci najbolj potrebujejo in kako hitra, učinkovita ter usklajena je?
Ko se je epidemija začela, se vlada in mednarodne organizacije niso dovolj hitro in primerno odzvale. Vlogo pri tem je igralo tudi dejstvo, da so se vsi prejšnji primeri izbruhov precej hitro zajezili. Žal pa so pri tej epidemiji obstajali dejavniki, ki so okužbi nudili možnost hitre širitve. Sprva so samo Zdravniki brez meja opozarjali na to, da je narava izbruha tokrat drugačna in da zajezitev ne bo tako hitra, še posebej ne s tako zanemarljivim odzivom. Žal pa jih takrat nihče ni poslušal. WHO je celo trdil, da Zdravniki brez meja pretiravajo in da izbruh ni tako resen. Vlada tudi ni postopala pravilno, ukrepi so bili minimalni.

Trenutno se vlada ukvarja samo z zajezitvijo izbruha. Treba pa je vedeti, da Liberija sodi v kategorijo nestabilnih in najmanj razvitih držav. Položaj je tako katastrofalen, da vlada nima zmogljivosti, da bi se lahko spopadala z izbruhom. Odziv mednarodne skupnosti je bil hudo prepozen in do zdaj še vedno ni primeren. Čeprav je v zadnjih mesecih videti veliko več dejavnosti na terenu in se v določenih primerih stvari zelo izboljšujejo, ima ebola še vedno veliko prednost. Tako bo potrebnega še veliko dela, finančnih, materialnih in človeških sredstev, preden se izbruh ustavi.

Situacija se hitro razvija v kompleksno humanitarno krizo, kar pomeni, da ni težava samo v samem širjenju virusa, temveč so težave večstranske, kot na primer vedno krhkejša politična stabilnost, negotova preskrba s hrano, upadajoče gospodarstvo s povišano brezposelnostjo, skorajšnji propad zdravstvenega sistema, nedelujoči izobraževalni sektor, težave pri dostopu do čiste in varne vode, naraščajoča problematika sirot ebole, psihološke travme, vsesplošno nezaupanje in erozija družbene kohezije. Skupni učinek teh različnih dejavnikov bo imel dolgotrajne posledice za stabilnost, varnost in razvoj države tudi po tem, ko se izbruh epidemije ustavi.

WHO ocenjuje, da je trenutno z virusom ebole skupno okuženih okoli 7.500 ljudi, več kot 3.000 jih je umrlo. Obstajajo tudi ocene, da bo že novembra z ebolo okuženih 20.000 ljudi, predstavnik WHO-ja je dejal, da je prepričan, da bo ebola pereča tema tudi še leta 2015. Zakaj se je po vašem mnenju prav zdaj pojavila najhujša epidemija te bolezni, saj so vse prejšnje izbruhe precej hitreje obvladali? Je mednarodna skupnost podcenila nevarnost ebole, morda tudi zato, ker ljudje zaradi nje umirajo "tam daleč", v Afriki?
Veliko dejavnikov je igralo vlogo pri tem, da je ta izbruh potekal drugače kot vsi prejšnji. Izbruh se je začel v majhnem kraju v južni Gvineji, ki pa ni tako izoliran, kot so bili kraji vseh prejšnjih izbruhov. Resda je ta kraj zelo oddaljen od prestolnice Conakry, je pa blizu meje z Liberijo in Sierro Leone. V tem predelu je čezmejno trgovanje zelo razgibano, ljudje imajo družine in prijatelje v čezmejnih območjih, zato je bilo veliko čezmejnega prometa. V tem predelu pa so ljudje tudi precej mobilni in imajo možnosti gibanja vse do prestolnic.

Očitno je tudi to, da ob izbruhu ljudje niso bili dobro obveščeni o eboli, kako se prenaša, o preventivi in o zanje še pomembnejših informacijah, ki se navezujejo na stvari, ki ljudi prestrašijo oziroma niso v skladu z njihovimi običaji. Mislim, da bi se vsak izmed nas ustrašil nenadnega prihoda neznanih ljudi v popolni zaščitni obleki, kakršna se uporablja pri tako visoko infekcijskih boleznih. Še danes obstajajo skupnosti, kjer ljudje zbežijo v gozd, če vidijo reševalna vozila. Med drugim je bilo ljudem rečeno, da zdravilo ne obstaja, se pravi, da je ebola obsodba na smrt. Če je tako, zakaj bi potem šel človek v enote za ebolo, so se spraševali. Ker so ljudje prihajali v enote za ebolo, ko so bili res že zelo bolni, jih veliko ni preživelo. To je druge prepričalo o tem, da, ko enkrat vstopiš v enoto za ebolo, ne prideš več ven. Poleg tega imajo ljudje v teh predelih zelo posebne pogrebne običaje, zdaj pa so jim rekli, da trupel pokojnih svojcev ne morejo več dobiti nazaj in jih pokopati. Vse to poteka v okolju, kjer je raven izobrazbe nizka. Ključna je pravilna komunikacija. Skupek teh dejavnikov je povzročil paniko. V Gvineji še vedno napadajo zdravstvene delavce, nekateri so se končali celo s smrtjo.

Bolni ljudje se po navadi vrnejo domov, kjer naj bi zanje poskrbeli svojci, ali pa se napotijo v večja mesta, kjer mislijo, da bodo dobili boljšo oskrbo. Tam jih pričakajo ljudje, tako svojci kot zdravstveni delavci, ki ne vejo nič ali pa zelo malo o eboli. Tako se je epidemija razširila. Neznanje in nepripravljenost sta pripomogla k temu. Težko je ljudem tudi dopovedati, naj se ne dotikajo bolnih. Kako se mama ne bo dotaknila svojega bolnega otroka in ga ne oskrbela? Včasih rešilni avtomobil in pogrebne ekipe ne pridejo več dni. Kako ne bi ljudje zato sami pokopali svojcev?

To, da je bil odziv vlad prizadetih držav in mednarodne skupnosti neprimeren, je tudi pripomoglo k širjenju ebole. Zdravstvene ustanove in zdravstveni delavci niso bili pripravljeni in ljudje niso vedeli, s čim se spopadajo. Tudi zdaj, ko je ozaveščenost veliko boljša, je odvoz bolnikov in trupel problematičen. Prevoz enega samega bolnika zaradi varnostnih protokolov, ki morajo biti upoštevani, traja več ur. Govorimo o krajih, kjer je cestna infrastruktura revna, ali pa celo o krajih, ki z rešilnim avtomobilom niso dostopni. Če so enote za ebolo polne, mora bolnik nazaj domov, kjer se ebola širi naprej. Celotni zdravstveni sistem ni bil pripravljen na tako epidemijo, kar je dovolilo eboli, da se je tako razširila. Potem je bilo prepozno. Zdaj se skuša rešiti položaj in vzpostaviti celotna veriga intervencij - od ozaveščanja, odvoza bolnikov in trupel, varnih pogrebov do izolacijskih centrov, enot za ebolo in laboratorijskih testov. Šibkost enega samega člena v tej verigi povzroča nadaljevanje širjenja okužbe.

Ko je ebola prizadela prestolnice, se je celotna zadeva za nameček še politizirala. Cel kup govoric in teorij zarot obstaja in veliko ljudi še vedno ne verjame v obstoj ebole. To kaže tudi na nezaupanje v vlado in državni sistem. En sam človek lahko povzroči takšno epidemijo. En sam okužen človek jo je povzročil. Zdaj smo v boju proti času. Ebola je v prednosti.

V svojem blogu ste pred kratkim izrazili jezo nad potezo slovenske vlade, ki vas je obvestila, da razmislite o svojem nadaljnjem bivanju v Liberiji, saj vam slovenska država ne more pomagati pri vaši morebitni evakuaciji zaradi ebole. Besni ste bili zato, ker Ljubljana ne podpira svojih humanitarnih delavcev, ki ste v teh kriznih časih dovolj pogumni, da ostajate v jedru izbruha. Ljubljano pa ste kritizirali tudi zato, ker je za pomoč pri omejevanju ebole WHO-ju prispevala 30.000 evrov, češ da je samo vaša organizacija od nizozemskih državljanov zbrala petkrat več denarja. Se vam zdi takšna poteza hinavska?
V prvi vrsti se mi zdi skrajno neprimerno, da se humanitarnim delavcem svetuje, da zapustijo krizna območja. WHO, Svetovna banka in podobne organizacije niso izvajalci intervencij; nudijo finančna sredstva in tehnično znanje. Humanitarni delavci nevladnih organizacij smo tisti, ki izvajamo intervencije za zajezitev izbruha epidemije. Samo denar in tehnično znanje nista dovolj, predvsem so nujni človeški viri na terenu. Ne podcenjujem donacije Slovenije, ampak moram reči, da se mi ne zdi dobro premišljena poteza. Nekaj denarja WHO-ju žal ne bo rešilo težave. Očitno svet še vedno spi in ni dojel, kakšne globalne posledice ima lahko ta izbruh. Morda je to zdaj očitneje, ko so ljudje ugotovili, da lahko virus potuje in se lahko z njim okužijo ljudje na drugem koncu sveta (ZDA, Španija).

Res je, da ima Slovenija cel kup notranjepolitičnih in gospodarskih težav, ampak takšen neaktiven odnos do te krize nas bo lahko v daljšem roku stal več, kot bi nas stal zdaj. Poleg tega mislim, da ne glede na to, kakšne težave imamo na državni ravni, nam gre še vedno bolje kot Kubi, ki se je odzvala veliko bolje kot marsikatera razvita država. Posebni odposlanec ZN-a za ebolo David Nabarro je pred kratkim opozoril, da - če se ne ukrepa zdaj - obstaja možnost, da bomo z ebolo morali kar živeti, saj ima virus možnost prilagoditve, ki je nam še neznana.

Slovenija se očitno ne zaveda, da bo potrebno veliko več časa in finančnih sredstev, če se okužba pojavi doma, kot bi bilo potrebnih zdaj, za zajezitev izbruha v Zahodni Afriki. Slovenska vlada pač raje zapravlja čas in denar z brezpredmetnimi razpravami o usodi mandata kazensko obsojenega politika in o tem, kdo bo tisti ali tista frajer(-ka), ki bo posedal(-a) v Bruslju. Sami lahko presodite, ali je takšna poteza hinavska ali ne.

Ebola je neviden sovražnik. Vsakdo je potencialni prenašalec. Vsak kraj je nenevaren - do takrat, ko je okužen in postane nevaren. Ljudje se bojijo zdravstvenih ustanov in veliko ljudi umira zaradi bolezni, ki niso povezane z ebolo. Neuradne informacije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kažejo na to, da za vsako smrt, ki jo povzroči ebola, obstaja 3,8 smrti, ki niso povezane z ebolo.

Izbruh se je začel v majhnem kraju v južni Gvineji, ki pa ni tako izoliran, kot so bili kraji vseh prejšnjih izbruhov. Resda je ta kraj zelo oddaljen od prestolnice Conakry, je pa blizu meje z Liberijo in Sierro Leone. V tem predelu je čezmejno trgovanje zelo razgibano, ljudje imajo družine in prijatelje v čezmejnih območjih, zato je bilo veliko čezmejnega prometa.

Sama lahko zapustim Liberijo. Dve komercialni letalski liniji še vedno obratujeta z rednimi poleti (Brussels Air in Air Maroc). Zahteva karantene je določena od posameznih držav, torej je odvisno, kam človek potuje. Države Evropske unije za zdaj ne predpisujejo karantene in to tudi ni v skladu s priporočili WHO-ja. Obstajajo države, ki ne dovoljujejo vstopa nikomur, ki prihaja s prizadetih območij, pa tudi države, ki predpisujejo karanteno. Sama sem bila pred kratkim v Belgiji in na Nizozemskem, kjer nisem imela nikakršnih težav z vstopom ali z bivanjem tam.

Pri vstopu v EU ne dajo potnikom s prizadetih območij nikakršnih informacij o tem, kaj storiti v primeru, če razvijejo simptome med svojim bivanjem. Nekateri si seveda merimo telesno temperaturo in vemo, da - če je povišana - ne moremo kar vkorakati v prvo zdravstveno ustanovo, ampak ne verjamem, da so vsi potniki dovolj dobro ozaveščeni.

Sprva so samo Zdravniki brez meja opozarjali na to, da je narava izbruha tokrat drugačna in da zajezitev ne bo tako hitra, še posebej ne s tako zanemarljivim odzivom. Žal pa jih takrat nihče ni poslušal. WHO je celo trdil, da Zdravniki brez meja pretiravajo in da izbruh ni tako resen. Vlada tudi ni postopala pravilno, ukrepi so bili minimalni.

Mislim, da bi se vsak izmed nas ustrašil nenadnega prihoda neznanih ljudi v popolni zaščitni obleki, kakršna se uporablja pri tako visoko infekcijskih boleznih. Še danes obstajajo skupnosti, kjer ljudje zbežijo v gozd, če vidijo reševalna vozila. Med drugim je bilo ljudem rečeno, da zdravilo ne obstaja, se pravi, da je ebola obsodba na smrt. Če je tako, zakaj bi potem šel človek v enote za ebolo, so se spraševali. Ker so ljudje prihajali v enote za ebolo, ko so bili res že zelo bolni, jih veliko ni preživelo. To je druge prepričalo o tem, da, ko enkrat vstopiš v enoto za ebolo, ne prideš več ven.

Res je, da ima Slovenija cel kup notranjepolitičnih in gospodarskih težav, ampak takšen neaktiven odnos do te krize nas bo lahko v daljšem roku stal več, kot bi nas stal zdaj.

V ZDA potrdili drugo okužbo z ebolo
Globus o nevarni Eboli