Val arabske pomladi je februarja 2011 pljusknil tudi v Libijo, kjer je do tedaj že 42 let vladal Gadafi. Da bi preprečil razvoj dogodkov, kot se je odvil v Tuniziji in Egiptu, je Gadafi svojim silam naročil, naj streljajo neposredno v množico, jo tako razkropijo in dajo lekcijo, kaj se bo zgodilo, če se bo upor nadaljeval.

Dober mesec pozneje, 19. marca 2011, se je mednarodna koalicija pod vodstvom zveze Nato (v njej so sodelovali ZDA, Francija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Kanada) odločila, da poseže v krvave dogodke in se postavi po robu vojaškim silam, ki jih je Gadafi poslal, da zavzamejo Bengazi.

Ta poteza vojaške koalicije je še danes eno spornejših vojaških posredovanj v očeh širše javnosti, saj prevladuje prepričanje, da so bile glavni razlog za posredovanje, znova, velike naftne zaloge in ne le trpljenje ljudi. Pri tem si je tedanja ameriška administracija, vodil jo je odhajajoči ameriški predsednik Barack Obama, kot ameriška državna sekretarka pa je služila trenutna kandidatka in favoritka za novo ameriško predsednico Hillary Clinton, še poslabšala ugled, ko je na plan prišel posnetek CBS-ovega intervjuja s Clintonovo. Med kadri do Clintonove namreč pride vest, da je Gadafi padel, Clintonova pa nato v šaljivem tonu izjavi: "Prišli smo, videli smo, umrl je." To pa pospremi še s prešernim smehom. Obama je sicer letos ob iztekanju mandata posredovanje obžaloval in ga tudi označil kot eno največjih napak njegove administracije.

Ni bilo nastavkov za delujočo demokracijo
Ko je Gadafi 20. oktobra 2011 umrl pred očmi svetovne javnosti, se je začelo polnjenje vakuuma, ki ga je pustil za seboj. A proces se je povsem izjalovil, saj v 42 letih niso bile vzpostavljene nobene družbenopolitične institucije - od političnih strank, neodvisnih sodišč, svobodnega poročanja …, za Al Džaziro piše Guma El Gamati, ki je bil med prevratom londonski odposlanec uporniške vlade.

Zaradi tega tudi ni bilo kulture političnega konsenza in z eksplozivno rastjo števila oboroženih borcev, ki jo je povzročila poteza prehodne vlade – plačevala je tistim, ki so sodelovali v uporu in bili člani oboroženih skupin, ki so zdaj delovale kot varnostne enote – se je položaj hitro poslabšal, te enote pa so še danes trn v peti procesa konsolidacije oblasti v Libiji.

Julija 2012 so v Libiji sicer izvedli prve demokratične volitve in takrat se je v Tripoliju oblikoval prehodni Splošni nacionalni kongres (SNK), ki naj bi ga na junijskih volitvah 2014 zamenjal Predstavniški dom, ki deluje v Tobruku. A predaje oblasti ni bilo in med obema stranema že od leta 2014 potekajo oboroženi spopadi, ki so za seboj pustili okoli 5.000 trupel, sesuto gospodarstvo in pol milijona ljudi brez doma.

Še težave z džihadisti
V vmesnem času je upokojeni general Kalifa Haftar dvakrat poskusil izvesti državni udar in tako skoraj dvakrat začel državljansko vojno, vendar so sprte strani, vključno z obema parlamentoma, pod sponzorstvom ZN-a lani v Maroku le podpisale sporazum, ki naj bi rodil vlado narodne enotnosti, čeprav na sporazum letijo očitki o mnogih slabostih. Na čelu nove vlade je trenutno Fajez Al Saradž, ki se mora poleg raztrgane države ukvarjati še z eno rastočo težavo.

Libiji se je medtem namreč zgodil še IS, ki je v razsuti državi našel zelo plodna tla za urjenje in rekrutiranje džihadistov. Težava se je tako razrasla, da je Libija tudi uradno zaprosila za pomoč ZDA, ki so avgusta letos izvedle niz zračnih napadov na položaje skrajne islamistične organizacije v strateškem pristanišču Sirta. Ob tem analitiki opozarjajo, da lahko tovrstne vojaške operacije brez enotne politične podpore povzročijo še več anarhije. Vmes pa nekaterim že popušča potrpljenje in Pentagon je na začetku letošnjega leta naznanil, da bodo v boju proti IS-ju poskušali sklepati zavezništva tudi z lokalnimi milicami. Poleg IS-ja se za vpliv v Libiji bojuje tudi Al Kaida, ki se je tam že dodobra ustalila.

"Ljudje so absolutno siti vojne, ne morejo več. Banke nimajo denarja, kruh je drag in ljudje so prestrašeni. Ogromno je negotovosti," je El Gamati povedal za spletni Guardian. Nekateri menijo, da je bilo bolje v Gadafijevih časih. Ne za študenta medicine, ki je za Guardian spregovoril pod pogojem anonimnosti. "Ne želim si iti nazaj. Želim si ven iz države," je dejal.