Edini 'dokaz' o Georgeevi krivdi je bil ta, da se je na dan umora pogovarjal z deklicama, ki sta ogovorili njega in njegovo sestro. Foto: Wikipedia
Edini 'dokaz' o Georgeevi krivdi je bil ta, da se je na dan umora pogovarjal z deklicama, ki sta ogovorili njega in njegovo sestro. Foto: Wikipedia
Kaj dosti dokumentov s prvotnega sojenja ni ostalo. Foto: Wikipedia
Primer je bil podlaga za nagrajeni roman Davida Stouta Carolina Skeletons (Okostnjaki iz Karoline, 1988), po katerem so leta 1991 posneli tudi film. Foto: Youtube
Stinneyjev brat Charles še vedno išče pravico za brata. Foto: YouTube

Sojenje je trajalo le dve uri in pol, obramba je bila brez prič, tožilstvo je imelo tri - moškega, ki je trupli odkril, in dva zdravnika, ki sta opravila obdukcijo. In porota, v celoti sestavljena iz belopoltih porotnikov, je potrebovala le 10 minut, da je Georgea Stinneyja obsodila zaradi umora 11-letne Betty June Binnicker in osemletne Mary Emme Thames v segregiranem delavskem južnjaškem mestecu Alcolu, v katerem so železniški tiri ločevali belce od temnopoltih.

Stinneyja so usmrtili le 84 dni po njegovem domnevnem zločinu, s tem pa je štirinajstletnik postal najmlajša oseba, usmrčena v ZDA v 20. stoletju.

Zmaga bi bilo že spraviti primer na sodišče
Steve McKenzie, odvetnik, ki zastopa Stinneyjevo družino, v prošnji za ponovitev sojenja trdi, da je Georgeeva obsodba temeljila na izsiljenem priznanju krivde (pri tem, da pisnih dokazov o priznanju sploh bilo ni) v rasno razdeljeni skupnosti, ki so hlepeli po maščevanju in krvi. Analitiki menijo, da je prošnja simbolične narave in da nima kaj dosti možnosti za uspeh zaradi strogih pravil Južne Karoline, ki prepovedujejo predstavitev novih dokazov po koncu sojenja.

A Georgeevi svojci pravijo, da bo zanje zmaga že spraviti primer po sedmih desetletjih nazaj na sodišče, piše Guardian. "Njegovi družini gre dobro, a njegova duša še vedno ne počiva," je povedala Irene Hill, Stinneyjeva sestrična v drugem kolenu. "69 let je že minilo, pravice pa še kar ni. Ni bilo pravice za Georgea, ne za ti dve deklici, ker vemo, da je nedolžen."

Brez pravih dokazov
Trupli malih Betty June in Mary Emme so našli v potoku 25. marca 1944, potem ko so ju starši pogrešili prejšnji dan, ko sta šli nabirat travniško cvetje. Obe sta bili zabodeni s klinom za pritrditev tračnic, po glavi pa sta imeli hude poškodbe. Domačin je povedal, da je videl Stinneyja, ki se je igral zunaj s svojo mlajšo sestro, kako se je z deklicama pogovarjal - ti sta njega in njegovo sestro Katherine vprašali, ali vesta, kje bi našli pasijonke. Fanta so aretirali in mu sodili mesec dni pozneje, Georgea pa je branil davčni odvetnik, ki mu ga je določilo sodišče in ki ni poklical niti ene priče.

McKenziejeva prošnja med drugim zajema zaprisežene izjave njegove sestre in brata, ki sta povedala, da je bil George z njima ves dan, ko sta žrtvi izginili. Charles Stinney, ki je bil takrat star 12 let, je tudi šele zdaj razložil, zakaj njegova družina po umorih ni sodelovala s preiskovalci: "Georgeeva obsodba in usmrtitev je bila nekaj, kar je moja družina verjela, da se lahko zgodi kateremu koli od nas. Zato smo se zaradi varnosti družine odločili, da stvari pustimo, kot so."

Po Georgeevi aretaciji so Stinneyjevega očeta odpustili, družini pa dali možnost, da ali zapusti mesto ali pa jih bodo linčali. Družina je bila tako prisiljena pobegniti in zapustiti 14-letnika brez vsake podpore med njegovim bivanjem v ječi in med sojenjem.

Georgea Stinneyja so usmrtili 16. junija 1944 ob 19.30. Fant je v sobo za usmrtitev stopil z Biblijo v roki, ki jo je pozneje uporabil kot podlago za sedenje na električnem stolu. Ker je bil visok le 157 centimetrov, tehtal pa le 40 kilogramov, so mu le stežka namestili ogrodje za elektrode, tudi maska mu je bila prevelika. Ob prvem elektrošoku mu je maska padla dol in razkrila široko odprte, solzne oči, iz ust pa mu je tekla slina. Po še dveh elektrošokih, štiri minute pozneje, je bil mrtev.

Malo možnosti za uspeh
V prošnji za ponovitev sojenja je navedeno tudi, da Stinney s svojo težo fizično ne bi mogel zagrešiti zločina. Velik del zapiskov in dokumentov iz prvotnega sojenja, vključno s Stinneyjevim domnevnim priznanjem in prepisom primera, se je izgubilo, ostalo je le nekaj strani težko čitljivih zapiskov.

V Južni Karolini sicer obstajajo primeri, ko so usmrčene obsojence posthumno oprostili, da pa bi komu od usmrčenih odobrili novo sojenje, pa se še ni zgodilo.

Stinneyjev primer strokovnjaki sicer že leta kritizirajo kot "v najboljšem primeru sumljivega, v najslabšem pa velika nepravična sodba", in ga dajejo kot primer številnih krivic, ki so doletele temnopolte Američane na sodiščih v prvi polovici 20. stoletja.