Predsedujoči predsedstvu BiH-a Bakir Izetbegović in predsedniki Črne gore, Hrvaške ter Srbije, Filip Vujanović, Ivo Josipović in Tomislav Nikolić, so v Mostarju podpisali deklaracijo mednarodne komisije za pogrešane osebe.

Od 40 tisoč še vedno pogrešajo 12 tisoč ljudi
Države so se z njo zavezale, da bodo okrepile sodelovanje pri iskanju okoli še preostalih 12.000 pogrešanih v vojnah ob in po razpadu SFRJ-ja. V vojnah na območju nekdanje Jugoslavije med letoma 1990 in 1999 je skupno po oceni Mednarodne komisije za pogrešane (ICMP) sicer izginilo 40.000 ljudi, od tega največ, 30.000, v Bosni in Hercegovini. V dveh desetletjih po vojni v BiH-u (1991-1995) so sicer že našli 70 odstotkov pogrešanih, ki so bili praviloma ubiti v srbsko-hrvaško-muslimanskem spopadu.
Nikolić nekoč hujskaško, zdaj spravljivo
Pisana druščina navzočih ob podpisu deklaracije v Mostarju pravzaprav kaže, kako se razmere in politiki na Balkanu hitro spreminjajo. Najbolj očiten primer je predsednik Srbije Tomislav Nikolić, ki se je med vojnami na območju nekdanje Jugoslavije kot radikalec zavzemal za srbske meje od Karlobaga do Virovitice na Hrvaškem ter za uničenje bosanske države, ob podpisu deklaracije pa izjavil, da se morajo države v regiji rešiti moralnega bremena izginulih ljudi.

Krvava vojna, h kateri je s svojimi preteklimi izjavami pripomogel tudi Nikolić, je največ žrtev povzročila v BiH-u, kjer še vedno pogrešajo osem tisoč ljudi. Član predsedstva Bakir Izetbegović je zato v Mostarju opozoril: "Grozljiv zločin je prikrivanje ostankov žrtev, ki ne morejo biti dostojanstveno pokopane in dobiti označenega groba."

Pogrešani tudi na Hrvaškem, v Srbiji in na Kosovu
Gre za jasno opozorilo srbskim politikom tako v Republiki srbski kot Srbiji, da nehajo skrivati informacije o množičnih grobiščih. Oktobra lani je bilo na primer pri Prijedoru odkrito množično grobišče s trupli več kot 300 muslimanov.

Tudi na Hrvaškem trenutno pogrešajo še 1.600 ljudi. Hrvaški predsednik Ivo Josipović je opozoril, da vprašanje pogrešanih ljudi ovira za normalizacijo odnosov med Zagrebom in Beogradom ter po nepotrebnem obremenjuje odnose med državama.

S skupnimi močmi pojasniti usodo ljudi
Podpisu deklaracije so prisostvovala tudi združenja pogrešanih in ubitih iz različnih nacionalnih skupnosti. Bistvo predsedniške deklaracije je opredelitev vloge držav pri odkrivanju pogrešanih ljudi s skupnimi prizadevanji, izmenjavo informacij, vpogledom v arhive in skupne koordinacije z namenom, da se ugotovi status prav vseh pogrešanih iz vojn z območja nekdanje Jugoslavije.