"Streli nedaleč od cerkve Vasilija Blaženega so Borisa Nemcova oropali apolitične smrti," piše Andrej Stopar. Foto: Reuters
Boris Nemcov
Nemcov je bil eden najvidnejših predstavnikov opozicije v Rusiji. Foto: Reuters
Andrej Stopar
Andrej Stopar je sodelavec Radia Slovenija in je osem let preživel kot RTV-jev dopisnik iz Moskve. Foto: Osebni arhiv

Za Borisa Nemcova (1959–2015) je sprva kazalo, da bo sodil med prve, ampak se očitno uvršča med slednje. Streli nedaleč od cerkve Vasilija Blaženega so ga oropali apolitične smrti. "Čudežnemu otroku jelcinovske politike", ki je v devetdesetih letih postal najprej gubernator Nižnjega Novgoroda, nato podpredsednik vlade, je usoda v Putinovi Rusiji namenila opozicijsko kariero. Očarljivi Nemcov je bil vidni, ampak še zmeraj tipični predstavnik krogov, ki so bili nekoč na vrhu, nato pa so ustanavljali stranko za stranko, a po letu 2003 vedno znova pristali pred vrati državne dume. Morda je kdo sedel v poslanski sedež kakšnega regionalnega parlamenta (Nemcov je bil kot član RPR-Parnas poslanec jaroslavske dume), ali morda gubernatorja, kot je to uspelo kolegu Nemcova iz pokojne stranke SPS Nikiti Belihu. Vrata v visoko politiko in na vplivne uradniške položaje v centru pa so jim bila zaprta. Kot še en vidni soborec, nekdanji premier Mihail Kasjanov, je bil Nemcov ljubljenec predvsem tujih medijev, ker ga, razen peščice opozicijskih doma, ruski niso upoštevali, njegov forum pa je postal tudi ulica. Protesti. V tretjem Putinovem mandatu sicer redkejši pojav, zato pa v letih 2011–12 toliko opaznejši.

Znana opozicijska novinarka in političarka Olga Romanova je položaj ruske zunajparlamentarne opozicije primerjala s kokonom. Kremelj je te ljudi izoliral, jih prepustil notorični kritiki Putina, zaradi katere je bilo videti, da drugih ciljev, kot je odstranitev predsednika, sploh nimajo. Oblasti so jim odvzele javni prostor in dosegle, da so govorili sami sebi in prepričevali prepričane. Pa je to res? Brezzobih politikov ne ubijajo za streljaj od kremeljskega obzidja. Umor Borisa Nemcova je bil provokacija. Vprašanje, kdo je koga s tem provociral, pa seveda ostaja. Zdi se, da Kremlju umor znanega politika ne koristi. Napovedani nedeljski opozicijski shod bo zdaj namenjen spominu Borisa Nemcova in bo pritegnil neprimerno večjo pozornost. Postavlja pa se tudi vprašanje, kako trden je režim, ki ni sposoben poskrbeti za varnost v neposredni bližini samega središča oblasti. Putin je svojo podobo stabilnosti gradil predvsem kot popolno nasprotje mafijskemu kaosu devetdesetih. Zdaj pa tole. Razen ...

Ključno v zgodbi Nemcova je naslednje: Boris Jefimovič je bil predstavnik v Rusiji zgodovinsko izpričanega idejno-političnega toka "liberalcev", "zapadnikov", "inteligence". Vsako obdobje je tem ljudem prilepilo svojo, v širši javnosti pretežno negativno etiketo. Neučinkoviti blebetači v poznem monarhičnem, disidenti v sovjetskem, grobarji SZ in ruskega gospodarstva v devetdesetih letih ter petokolonaši v Putinovi Rusiji. Precej stvar okusa, bi rekel, ampak njihove ideje imajo močno stalnico: Rusija je evropska država in bi tudi morala živeti tako, z razvitimi državnimi, civilnimi, demokratičnimi institucijami in v sožitju z Zahodom. Ne le z njim, seveda, ampak prav gotovo ne v sporu z Zahodom. V zadnjem času je ruska politika ubrala popolnoma nasprotno smer. Čeprav je mitologija o "posebni ruski poti", "duhovnih vezeh in vrednotah ruskega sveta" in "pravoslavni civilizaciji" v ruskem javnem prostoru danes prevladala, so predstavniki domnevno poražene skupine še zmeraj tarče sovražnih izbruhov. Očitno ne le verbalnih. Paradoks, ampak le na videz, kajti za rusko družbo in njeno blagostanje so "liberalci" dolgoročno gledano bistvenega pomena.

Kar navadili smo se, da konflikt na vzhodu Ukrajine, pred tem krimski primer, in ves njun kontekst razlagamo v mednarodnopolitičnem, geostrateškem ključu. Seveda. Pa vendar mislim, da je treba izhajati iz notranjepolitičnih motivov in posebnosti, ki jih v Rusiji ne manjka. Zgodba Nemcova je v tem primeru presek obojega. Boris Nemcov ni bil le kritik Putinove politike in korupcije v Rusiji, ampak je bil zelo povezan tudi z Ukrajino, odločno je nasprotoval ruski politiki do sosede in je celo pripravljal poročilo o vpletenosti Rusije v konflikt v Donbasu. Gotovo ni naključje, da so se takoj pojavile govorice, da naj bi v ruskem zaporu umrla ukrajinska pilotka Nadežda Savčenko, ki gladovno stavka, a so se na srečo informacije izkazale za lažne. Nič nenavadnega ni, da je ukrajinski predsednik Petro Porošenko uboj Nemcova primerjal z rušenjem mostička med Ukrajino in Rusijo. Kot ni nič presenetljivega, da se je takoj oglasil Barack Obama. In pričakovano je bilo, da je Vladimir Putin preiskavo uboja "vzel pod osebni nadzor".

Dela bo imel veliko. Rusija se panično boji "barvne revolucije", Majdana, ki ga bo zmeraj v prvi vrsti (in ne brez razloga) interpretirala kot vmešavanje od zunaj, nikoli pa ne kot zahteve po reformi družbe in političnega sistema. Ampak v tem trenutku bi jo moralo skrbeti nekaj drugega. Iz Ukrajine v Rusijo ne polzi Majdan. Domov se vrača Donbas.