Zahodni svet je prepričan, da te rakete prihajajo v Gazo skozi predore pod Rafo. To je le delno res. Skozi tunele prihajajo – recimo jim – prototipi, na podlagi katerih se v Gazi izdelujejo njihovi duplikati. Foto: Matic Zorman
Zahodni svet je prepričan, da te rakete prihajajo v Gazo skozi predore pod Rafo. To je le delno res. Skozi tunele prihajajo – recimo jim – prototipi, na podlagi katerih se v Gazi izdelujejo njihovi duplikati. Foto: Matic Zorman
Gaza
V Gazi je še vedno moč čutiti posledice novembrske vojne, v kateri je izraelska vojska s kopnega, morja in iz zraka en teden obstreljevala Gazo ter pri tem uničila ali poškodovala čez 800 javnih poslopij in domov. Foto: Matic Zorman
Gaza
Logično je, da v zadnjem času Hamas (Harakat al Makauma al Islamija – Muslimansko odporniško gibanje) uživa večjo podporo tukajšnje javnosti. Foto: Matic Zorman
Gaza
Treba je razumeti, da je Bližnji vzhod ena sama Velika igra, znotraj katere se prepleta na tisoče manjših kombinacij. Na šahovnici Bližnjega vzhoda ima vsako polje svojih 64 polj. Foto: Matic Zorman

Zadnja avtobusna postaja pred Gazo je v mestu El Ariš, v katerega je lani – in Alah si ga vedi zakaj – vdrlo 150 oboroženih islamistov na motorjih in v džipih, ki so začeli streljati vse povprek in pri tem ubili policista ter nekega dečka. Krvavi incidenti se vrstijo drug za drugim in na trenutke se zdi, da Sinaj drsi v brezvladje.

Gre za čudno (beri: skrajno sumljivo) naključje, da so se ti problemi začeli pojavljati prav s prihodom Muslimanske bratovščine na oblast. Povsem mogoče je, da za nenadnimi upori in terorističnimi napadi sinajskih beduinov stojijo z vojsko povezane tajne službe. Zaradi vzpona prej desetletja prepovedane Muslimanske bratovščine je namreč vojska, ki ima v Egiptu status države v državi, naglo začela izgubljati svoj primat. Kriza na Sinaju ji koristi; pomaga ji ohranjati relevantno, v nekaterih ozirih tudi poglavitno vlogo v celotni državi. (Zadnji nemiri v Kairu so njen položaj le še utrdili.) Treba je razumeti, da je Bližnji vzhod ena sama "Velika igra", znotraj katere se prepleta na tisoče manjših kombinacij. Na šahovnici Bližnjega vzhoda ima vsako polje svojih 64 polj.

Pot od El Ariša do mejnega prehoda Rafa je potrebno prevoziti s taksijem. Po 45 minutah vožnje se oko že pošteno naveliča vseh vojaških nadzornih točk s tanki in vidno zdolgočasenimi vojaki. Tradicionalno počasna egipčanska birokracija nato človeka po nekaj urah izpljune na palestinsko stran in tu stvari praviloma stečejo gladko. Eden izmed razlogov je tudi ta, da si Hamas prizadeva izboljšati svoj ugled v svetu, začenši s toplim sprejemom tujcev na svoji meji. (Kolikor mi je znano, lahko v Gazo vstopijo le humanitarni delavci, novinarji in diplomatska svojat; dovoljenja za vstop podeljuje egipčansko zunanje ministrstvo.) Matic Zorman, Andrew McConnell, oba svobodna fotografa, in jaz smo bili skupaj v Gazi že večkrat in prepoznavni obrazi sploh prečkajo mejo brez zapletov. Matic je tokrat celo uredil, da nas je ob izhodu pričakalo ambulantno vozilo palestinske človekoljubne organizacije As Salama in nas popeljalo na sever v kraj Beit Hanun.

V Gazi je še vedno mogoče čutiti posledice novembrske vojne, v kateri je izraelska vojska s kopnega, morja in iz zraka en teden obstreljevala Gazo ter pri tem uničila ali poškodovala več kot 800 javnih poslopij in domov. Več kot 100 ljudi je bilo ubitih, večina civilistov, med njimi veliko otrok. (56 odstotkov populacije Gaze, ki šteje okrog 1,7 milijona ljudi, sestavljajo otroci.) V enem samem napadu na mesto Gaza je izraelska vojska ubila 12 članov družine Dalu. V Džabaliji, betonskem begunskem taborišču, v katerem na enem kvadratnem kilometru in pol prebiva čez 100.000 ljudi, so bila trinadstropna stanovanjska poslopja spremenjena v griče ruševin, med katerimi lahko opaziš kuhinjsko posodo, igrače, zgorele učbenike, stopljene ventilatorje ... Nobenega sledu o terorististih, domnevno edinih tarčah izraelskega gneva, če naj povzamemo besede predsednika Šimona Peresa. Res je, tudi tukajšnje militantne skupine so izstreljevale rakete na Izrael in res je, nekatere so zadele tudi civilne cilje. Toda zakaj se samo oni označujejo za teroriste?

Miru ni niti po sklenjenem premirju. Izraelska vojska še naprej strelja na ribolovne ladje in ugrablja ribiče, četudi so ti znotraj pasu treh navtičnih milj od obale Gaze. (Po sklenitvi premirja naj bi bil ribičem omogočen ribolov v pasu šestih navtičnih milj, vendar Izrael tega ne spoštuje.) Palestinska humanitarna organizacija Al Mezan si te dni prizadeva pomagati predvsem nekemu bolnemu ribiču, ki ga je vojska zajela pred dvema tednoma in mu še ni omogočila stika z odvetnikom ali vsaj zdravnikom, ki bi moral poskrbeti, da ribič vsak dan prejme potrebno dozo zdravil. Izraelski vojaki streljajo tudi na kmetovalce, ki imajo svoja polja blizu vojaškega zidu. Andrew, Matic in jaz smo bili pred dvema dnevoma priče streljanju izraelskih vojakov na otroke, ki nedaleč stran od meje – na mestih, kjer so se pred leti nahajale nezakonite judovske naselbine - prečesavajo puščavo v iskanju odpadnega materiala, vodovodnih cevi, električnih kablov in kamenja, ki ga nato prodajajo za gradbene potrebe. Njihove družine v krajih Um Naser in Beit Lahija stradajo in ti otroci, pa tudi njihovi starši nimajo druge izbire, kot da se vedno znova vračajo na ta mesta, kjer so redno tarče izraelskih pehotnih vojakov in ostrostrelcev, ki s svojih stolpov nadzirajo teren globoko v Gazo.

S tem povezana težava je, da Izrael spet stopnjuje blokado Gaze, zaradi česar so Palestinci primorani k recikliranju vseh stvari na svojem območju. Halil Šahin iz človekoljubne organizacije Palestinian Center for Human Rights je pojasnil, da Izrael trenutno dovoljuje tako majhen uvoz produktov v Gazo, da ta ne zadovoljuje niti tretjine osnovnih potreb njenih prebivalcev. Blokada še naprej velja tudi za gradbeni material. Po Šahinovem navajanju želi UNRWA, Agencija ZN-ja za palestinske begunce, v Gazi zgraditi 110 šol, vendar je uvoz materiala tako zelo omejen, da bi bilo po tem tempu potrebnih 76 let za izgradnjo vseh šol. V Gazi nujno potrebujejo tudi več kot 70.000 novih bivanjskih enot in že tako nemogoča stanovanjska stiska se je po zadnji vojni samo še povečala.

Logično je, da v zadnjem času Hamas (Harakat al Makauma al Islamija – Muslimansko odporniško gibanje) uživa večjo podporo tukajšnje javnosti. Zahodni svet verjame, da je bilo vedno tako, vendar ni res. Ko je Hamas junija 2007 kruto obračunal s Fatahom v Gazi in zatem še zaprl številne civilnodružbene centre, domnevno povezne s Fatahom, je ljudska podpora gibanju močno upadla. A po izraelskih vojnih napadih, ko Palestinci iz ruševin odkopavajo trupla svojih otrok, priljubljenost narašča. Podobno je bilo denimo s podporo Hezbolahu po izraelskem srditem bombardiranju Libanona poleti 2006. Takrat si je izraelska vojska v spopadu s Hezbolahom, osramočena komajda izborila pat položaj.

Hamas je po novembrski vojni razglasil zmago in v ospredje praznovanja svoje 25. obletnice ustanovitve, ki jo je zaznamoval na trgu Katiba v mestu Gaza 8. decembra, postavil veliko maketo rakete M-75. Številka označuje domet kilometrov, ki ga je ta raketa sposobna doseči, „M“ pa je prva črka v priimku enega izmed nekdanjih voditeljev Hamasa, Ibrahima Al Makadme, ki ga je Izrael ubil v atentatu leta 2003. Makadma ni bil najvidnejši član Hamasa, bolj znana od njega sta bila recimo šejk Ahmad Jasin in Abdel Rantisi, oba ubita leta 2004. Zakaj torej M – Makadma? Gre za psihološki trik, naperjen proti Izraelu. Hamas naj bi namreč razvijal močnejše rakete, vsaj še pet naj bi se jih zvrstilo v prihodnosti in te rakete bodo nosile začetne črke priimkov drugih, pomembnejših voditeljev Hamasa. Zadnja v tej seriji bi lahko denimo bila J-150 (Jasin, 150 km).

Zahodni svet je prepričan, da te rakete prihajajo v Gazo skozi predore pod Rafo. To je le delno res. Skozi predore prihajajo – recimo jim – prototipi, na podlagi katerih se v Gazi izdelujejo njihovi duplikati. Zanesljivejši viri v Gazi navajajo, da Iran (in nekatere druge države) v tem času v Gazo ne pošilja velikih zalog sofisticiranega orožja, temveč raje znanstvenike, ki znajo to orožje izdelati. V Gazo je tako treba spraviti samo še dele raket, predvsem elektroniko. Tu se seveda potem hitro govori o Iranu kot izvozniku terorizma, vendar zgodba je precej globlja in zahteva poznavanje geopolitičnih razmer na Bližnjem vzhodu oziroma povedano drugače - poznavanje pravil Velike igre. Da iranskemu režimu kolektivno primanjkuje spanca zaradi 'ubogih' Palestincev, bi bilo naivno prepričanje. Tudi pri Ahmadinedžadovih grožnjah Izraelu so Iranci že zdavnaj dojeli, da gre tu bolj za petelinjenje in odvračanje pozornosti od domačih ekonomskih in socialnih problemov, ki so v zadnjih letih zanetili že številne nemire.

Pri podpori Hamasu gre predvsem za vzdrževanje iranskega vpliva moči na Bližnjem vzhodu in to traja že zelo dolgo. Iran in Savdska Arabija (ameriška zaveznica) že vrsto let, od zgodnjih 90., tekmujeta med seboj za nadzor nad tem območjem in v sklopu tega rivalstva podpirata različne palestinske militantne skupine. Odkar je iranskemu ajatoli Aliju Hameneju postalo jasno, da se prijateljskemu režimu v Siriji bliža konec, je Iran začel intenzivneje graditi nova ter utrjevati že obstoječa zavezništva na Bližnjem vzhodu zavoljo 'ostajanja v igri'. Tega ni moglo zamajati niti to, da je Hamas pred meseci obrnil hrbet Bašarju Al Asadu, nekdaj načelnemu zavezniku, kar je privedlo do kratkotrajnega spora med Iranom in Hamasom. Igra se pač mora nadaljevati; šahovske figure se postavljajo na novo, glavni igralci ostajajo isti.

Sicer pa osebno nisem bil preveč fasciniran nad tisto maketo M-75, ko sem jo opazoval s strehe poslopja izza govorniškega odra. Nisem delil navdušenja okoli 200.000 ljudi pod seboj. "Resno, to se boste zdaj šli?" mi je hodilo po glavi. "Hočete se igrati Severno Korejo?" Nasmešek se je prikazal na mojem obrazu šele nekaj dni pozneje, ko sem videl, da je neka podjetniška duša v Gazi začela prodajati parfum za moške, znamke M-75. Parfumi se mi gabijo iz več razlogov, ampak tega si bom kupil. Imel ga bom za posebne priložnosti – da bom (pogojno rečeno) lepo dišal carinikom in letališkim policistom, ko mi bodo ob neki naslednji priložnosti spet tečnarili, zakaj imam toliko arabskih vizumov v potnem listu.