Göncz je umrl v starosti 94 let v krogu svoje družine in tako končal, kot se je sam izrazil, nekako groteskno in nadrealistično življenje nenehnih novih začetkov.

V zgodovino se Göncz ne bo vpisal le kot prvi predsednik Madžarske po padcu komunističnega režima, ampak tudi kot politični disident, ki je sodeloval v revoluciji leta 1956, ko je prišlo do vstaje proti sovjetski nadvladi in so jo krvavo zatrli sovjetski tanki.

Ker je v tujino pretihotapil zapise reformističnega predsednika vlade Imreja Nagyja, ki so ga po vstaji proti Sovjetom usmrtili, so ga komunistične oblasti obsodile na dosmrtni zapor. V zaporu se je naučil angleškega jezika, kar mu je pomagalo pri preživljanju, potem ko so ga 1963 v okviru amnestije za 4.000 političnih zapornikov izpustili na prostost.

Po njegovih besedah se je takrat zanj začelo "notranje izgnanstvo", ki je trajalo do demokratičnih sprememb konec 80. let, ko se je znova začel politično udejstvovati.

Bil je med ustanovnimi člani liberalnega Zavezništva svobodnih demokratov (SZDSZ) leta 1988 in leto dni pozneje postal predsednik Madžarske lige za človekove pravice. Med letoma 1989 in 1990 je bil tudi predsednik madžarskega društva pisateljev.

Maja 1990 je bil izvoljen za poslanca v madžarski parlament in kmalu zatem postal tudi njegov predsednik. Leta 1990 je bil v parlamentu izvoljen za predsednika države in nato znova leta 1995. V skladu z madžarsko zakonodajo se po izteku drugega petletnega mandata leta 2000 ni več mogel potegovati za nov predsedniški mandat.

Prevajalec in pisatelj
Po izobrazbi je bil pravnik, a je med rojaki postal najbolj znan po svojem literarnem delovanju kot pisatelj in prevajalec. Med drugim je v madžarščino prevedel svetovno fantazijsko uspešnico Gospodar prstanov.

Po umiku s položaja predsednika se je povsem umaknil tudi iz politike, s čimer si je zaslužil še dodatno priznanje madžarske javnosti in zaradi česar je vse do svoje smrti ostal eden najbolj priljubljenih madžarskih politikov.

V svojem govoru po odhodu s položaja predsednika je svojemu takratnemu nasledniku Ferencu Madlu naročil, naj se zaveda socialnih razlik, ki so se začele pojavljati po vzpostavitvi demokratične oblasti.