Ježa prek prerij ameriškega zahoda proti Fort Laramieju. Foto: Reuters
Ježa prek prerij ameriškega zahoda proti Fort Laramieju. Foto: Reuters
Beatrice Gledajoči konj z vnukoma Lindo in Codyjem Jamesom pred svojo hišo na rezervatu Cheyenne River v Green Grassu. Foto: Reuters
General William T. Sherman in pooblaščenci s plemenskimi poglavarji v Fort Laramieju leta 1868. Foto: Wikipedia
Del sporazuma iz Fort Laramieja. Foto: Wikipedia
Obešanje 38 pripadnikov plemena Sjujev velja za najbolj množično usmrtitev na ameriških tleh. Foto: Wikipedia
Ivan Gledajoči konj (na sredini) s svojimi sojezdeci v kuhinji gimnazije Rockyford v rezervatu Pine Ridge. Foto: Reuters
Phil Mala nevihta iz rezervata Rosebud v obredni opravi v zgodovinskem parku Fort Laramie. Foto: Reuters

Da bi obeležili visoko obletnico, so pripadniki Lakot, ene od sedmih podskupin plemena Sjujev (Sioux), na konjih prejahali 640 kilometrov od Green Grassa v Južni Dakoti, kjer je dom njihovega duhovnega vodje Arvola Gledajočega konja (Arvol Lookinghorse), do Fort Laramieja v Wyomingu, kjer je bil sporazum podpisan.

Številna odprava se je na pot podala konec aprila, ko se je pred 150 leti šestmesečno podpisovanje sporazuma začelo, do cilja pa so prijahali več dni kasneje. Podpisovanje sporazuma se je sicer zaključilo 6. novembra 1868.

Njihovo odisejado je spremljala Reutersova fotografinja Stephanie Keith, ki je pred tem šest tednov poročala iz Standing Rocka v Severni Dakoti s protestov ameriških staroselcev proti gradnji spornega naftovoda. Fotografinjo je na pot povabil Arvolov brat, plemenski zdravilec Ivan Gledajoči konj iz rezervata Cheyenne River južno od rezervata Standing Rock.

"Razumite, da smo bili mi kot ljudstvo v revščini, v depresiji, pokristjanjeni smo bili, prešolani, vzeli so nam naš jezik, ampak smo nazaj na poti do naših korenin, do tistega, kar smo nekoč bili," razlaga Ivan. "Postavljamo se na noge. Zavzemamo naše mesto na svetu, mi, zaščitniki Stare matere Zemlje."

Ježa se je začela z vzponom na grič v majceni naselbini Green Grass, kjer so sodelujoči z rokami sklenili krog, se obrnili proti štirim glavnim nebesnim stranem in pokadili pipo, Ivan pa je zapel pesem Lakot. Nekateri so konje pripeljali v prikolicah, nekaterim je svoje posodil Arvol, ki jih ima skupno sto, od tega nekaj divjih, nekaj ukročenih.

"Ta sporazum je bolj ali manj vse, kar imamo," razlaga Wes Rdeči dan (Wes Redday). "Je tisto, kar nam daje tisto malega, kar še imamo."

Žajbelj za očiščenje
Sporazum je pogosta tema pogovorov med Lakotami, od katerih mnogi trdijo, da so potomci enega od poglavarjev, ki so sporazum podpisali. "Če dobro pogledate, nas je veliko sorodstveno povezanih z njimi. Ko je bil naš oče še živ, ko so bili živi naši dedje, so ohranjali to, pogovarjali so se o tem," je povedal Allen, ki leti mimo (Allen Flying By). "Sporazum nam pomeni vse, ker ohranja našo neodvisnost in identiteto."

Konji so Lakotam sveti, zato jedo pred ljudmi in so vsako jutro pred ježo napojeni in nahranjeni. Vsakokrat ob zori in ob mraku so se jezdeci zbrali na konjih, da bi bili "zaznamovani" – eden od modrih mož jih je vsakokrat očistil s prižganim žajbljem, sveto bilko. Po molitvi in pesmi znova na pot.

Na vsaki postaji skozi Veliki sjuški rezervat so vaščani jezdecem prinašali hrano. V Bridgerju so jim pripravili ocvrto testo, piščančjo juho in bizonovo obaro, nato pa so jezdeci razgrnili svoje spalne vreče na tleh občinskega centra.

Spanje za rodeom
Prva postaja izven rezervata je bil Wall v Južni Dakoti, kjer so jezdeci ostali tri dni na mrazu in dežju na blatnem parku za rodeo za poceni moteli in avtocesto.

Karavani so se na njeni poti postopoma pridružili še pripadniki plemen Lakota, Dakota, Nakota, Arapaho in Cheyenne, vsi podpisniki sporazuma. "Že možno, da smo v očeh belega človeka revni, a v naših očeh nismo, ker smo povezani s to zemljo in povezani z nebom," razlaga Dave Swallow pod drevesom na rezervatu Pine Ridge, kjer se je zgodilo toliko sjuških mejnikov in gorja.

Prek Nebraske je odprava končno prijahala v Fort Laramie, kjer so postavili tipije, zakurili ognjišča in proslavili cilj s svetimi obredi. A 150 let kasneje zvezne oblasti še vedno ne posvečajo kaj dosti pozornosti zgodovini staroselcev – slovesnosti se je udeležil le senator iz Wyominga John Barrasso, ostalih predstavnikov oblasti ni bilo na spregled.

Naj jedo travo
Pripadnikov plemena Sioux je danes v Severni Ameriki ostalo vsega 170.000. Njihova borba za preživetje se je po bitkah z rivalskimi plemeni zares začela leta 1862 po slabi letini in stradanjem med zimo, ko jim belopolti trgovci niso več hoteli izdajati posojil. "Če so lačni, naj jedo travo," je pribil eden od trgovcev Andrew Myrick, katerega žena je bila sicer staroselka. Avgusta istega leta so po napadu na trgovsko postojanko našli Myricka mrtvega – s travo, zatlačeno v njegova usta.

Novembra so bili 303 Sjuji spoznani za krive posilstev in umorov več sto ameriških priseljencev in obsojeni na smrt z obešanjem. Obtoženim ni bilo dovoljeno imeti ne prič ne odvetnikov, obsojeni pa so bili v petih minutah.

Predsednik ZDA Abraham Lincoln je sicer 284 staroselcev pomilostil, podpisal pa smrtno kazen za 38 mož, ki so bili 26. decembra obešeni v Mankatu v Minnesoti. To je bila največja množična usmrtitev na ameriških tleh v zgodovini ZDA. Pomiloščene so poslali v zapor v Iowi, kjer jih je več kot polovica umrla, vlada pa je plemenu za štiri leta ukinila rento in jo podelila belim žrtvam.

Vojna Rdečega oblaka
Med letoma 1866 in 1868 so se Lakote v "vojni Rdečega oblaka" borile z ameriško vojsko, vojna pa se je končala s podpisom sporazuma v Fort Laramieju, ki je priznal Veliki sjuški rezervat, vključno z indijanskim lastništvom gričevja Black Hills, na stran pa jim dal še zemljišča v Južni Dakoti, Wyomingu, Nebraski in Montani.

V sporazumu je bilo zapisano, da bo imela ameriška vlada pristojnosti kaznovati ne le bele priseljence, ki bi zagrešili zločine nad plemeni, ampak tudi pripadnike plemena, ki bi zagrešili zločine in bi bili tako privedeni pred vladna sodišča, ne pa plemenska.

Vlada bi po sporazumu zapustila utrdbe vzdolž Bozemanove poti, v dokumentu pa je bilo tudi več klavzul, s katerimi so želeli Indijance spodbuditi k poljedelstvu in premiku k življenjskemu načinu, ki bi bil "bliže belskemu".

Ranjeno koleno
Zadnji večji oboroženi spopad med Lakoto in ZDA je bil zloglasni pokol pri Ranjenem kolenu 29. decembra 1890. Vlada si je v tistem času prizadevala zavzeti vso zemljo, ki so jo do takrat zasedala različna plemena, ta pa preseliti iz njihovih starodavnih bivališč v rezervate na pusti in jalovi zemlji.

Uradno je sicer vlada s plemeni sklenila dogovor, a zaveze, ki jih je dala, je gladko ignorirala. Tako je tisti dan 500 do zob oboroženih vojakov obkolilo taborišče Lakot blizu potoka Ranjeno koleno, da bi staroselce prisilno preselili. Ker se staroselci niso hoteli premakniti, je sledil krvavi pokol, ki ni prizanesel nikomur. Pobitih je bilo okoli 300 pripadnikov plemena, od tega 200 žensk in otrok. Več o pokolu pa v tem članku.