Srbske oblasti so doslej večino Parad ponosa prepovedale. Na fotografiji je prizor s parade leta 2010. Foto: EPA
Srbske oblasti so doslej večino Parad ponosa prepovedale. Na fotografiji je prizor s parade leta 2010. Foto: EPA

70 odstotkov državljanov Srbije še vedno misli, da je homoseksualnost bolezen.

Miletić opozarja, da napredek pri obravnavi istospolno usmerjenih v Srbiji sicer je, vendar gre za prepočasen proces. Foto: Osebni arhiv

Veliko LGBT-aktivistov se pridružuje boju v primeru izseljevanja Romov v Beogradu, pa tudi drugim protestom se pridružujemo, ko je treba podpreti drugo skupnost ... Ko želi LGBT-skupnost organizirati, recimo, parado, pa take podpori drugih aktivistov iz drugih manjšinskih skupnosti ni, kar je žalostno, a s tem moramo živeti.

Parada ponosa v Beogradu, spopadi s policijo, 10. 10. 2010
Parada ponosa je leta 2010 minila v znamenju kaosa in izgredov, ki so jih povzročile predvsem navijaške skupine, ki so uničevale mesto. Foto: Reuters/EPA

Premier Vučić je bil v devetdesetih letih minister za informiranje v vladi Srbije in njegov odnos do medijev mu pogosto ni bil v čast. Če pa želite nekaj spremeniti, se morate z nekaterimi ljudi usesti za isto mizo.

Vlado je bilo treba vedno prisiliti k spremembam na bolje na področju spoštovanja človekovih pravic. Jasne politične volje za polno spoštovanje teh pravic ni, poudarja Miletić. Foto: Osebni arhiv

Beograd je zopet v pričakovanju Parade ponosa, shoda za opozarjanje na diskriminacijo zaradi spolne identitete oziroma izpostavljanja zahteve LGBT-skupnosti za enakopravnost. Tudi tokrat ni šlo brez zapletov in tudi tokrat se srbske oblasti do dogodka dolgo niso jasno opredelile. Celo nekaj ur pred samo parado tako ni bilo jasno, ali bodo oblasti shod dovolile ali ne, središče Beograda pa je zvečer zasedlo več tisoč desničarjev, ki so proti paradi homoseksualcev in podpornikov njihovih pravic protestirali na nekakšnem karnevalu homofobije.

Demokratične spremembe v Srbiji po padcu Slobodana Miloševića leta 2000 so pri istospolno usmerjenih vzbudile upanje za izboljšanje njihovega položaja, vendar je prvi poskus parade leta 2001 minil v znamenju brutalnih napadov na pripadnike LGBT-skupnosti, ki so si upali javno opozoriti na svoje težave v na več ravneh travmatizirani srbski družbi. Koalicija navijaških skupin, huliganov in Pravoslavne cerkve je ob tihem odobravanju policije oziroma oblasti poskrbela, da je bila parada nato več let neizvedljiva. Prvič je bila tako spet izvedena leta 2010, ko je okoli 1.000 udeležencev pred več tisoč huligani, ki so uničevali mesto, varovalo 5.000 policistov v polni bojni opremi.

Od takrat so bile vse parade prepovedane, uradno zaradi negativne varnostne ocene, kot opozarja Miletić, pa gre dejansko za pomanjkanje politične volje za spoštovanje človekovih pravic, kamor spadajo tudi pravice LGBT-skupnosti. Sama parada oziroma t. i. Pride je sicer le eden - sicer najodmevnejši - izmed številnih dogodkov v Tednu ponosa. Zanimivo, kulturni dogodki, ki potekajo pred samim shodom, niso deležni tako negativnih odzivov politike in dela javnosti.

Okoliščine naj bi bile letos sicer bolj naklonjene izvedbi parade, v LGBT-skupnosti so bolj zadovoljni tudi s poročanjem medijev, vseeno pa se pojavljajo ovire. Tako je več policijskih sindikatov napovedalo stavko ravno pred parado, kar so nekateri povezali s samim dogodkom. S članom organizacijskega odbora Parade ponosa Miletićem smo govorili v petek, torej dva dni pred parado, ko so oblasti sprejele nejasno odločitev, da parade ne prepovedujejo, a si to pravico pridržujejo, če bo presojeno, da je ogrožena varnost ljudi.


Kako komentirate to, da oblasti niti dva dni pred parado (intervju smo posneli v petek, op. a.) niso sprejele jasne in dokončne odločitve o dovoljenju za njeno izvedbo? Gre za politično kalkulacijo ali so razmere v Srbiji res tako nepredvidljive in napete?
To je skrb vzbujajoča odločitev. Po eni strani je dobro, da so jo sprejeli dva dni pred parado, tako da poznamo vsaj neko stališče, tudi če je nedorečeno in nepopolno. Državljani so tako lahko od vlade danes slišali vsaj nekakšno stališče. To je vse, kar je pozitivno. Skrb vzbujajoče in negativno pa je, da se še vedno pušča prostor za kršitve ustave in zakona, da se o tem torej še naprej govori kot o nečem strašnem, kar je odvisno od neke politične odločitve in kar je navsezadnje lahko odvisno od sobotnih protestov. V soboto desničarske organizacije organizirajo protest. Od tega, kako bodo minili ti protesti, je odvisno, ali bo vlada dovolila nedeljski shod. To je nas zelo skrbi in ni nekaj, s čimer bi se lahko strinjali. Ne verjamem, da so desničarske skupine nepredvidljive, in iz sodelovanja s policijo vemo, da policija to lahko nadzira, a je za to potrebna močna in nedvoumna politična volja oziroma ukaz z vrha.

Srbske vlade deklarativno podpirajo človekove pravice, čeprav na koncu takšne shode skoraj vedno prepovejo. Gre pri tej deklarativnosti bolj za željo ugoditi zahtevam iz tujine ali gre za neko resno politiko, ki pa je vlade le ne realizirajo do konca?
Ne bi mogel reči, da obstaja jasna politična volja za polno spoštovanje človekovih pravic. Izboljšave, ki smo jih doživeli v zadnjih 15 letih, so bile vedno izsiljene od civilne družbe ali pa je bilo vladi v interesu sprejeti določene zakone, recimo ob ukinjanju vizumov. Vse izboljšave na področju človekovih pravic so bile težko dosežene in v družbi težko sprejete. Stopnja spoštovanja človekovih pravic zelo počasi narašča, to pa je za državo, kot je Srbija, ki teži k Evropski uniji, nesprejemljivo. Res obstaja zahteva mednarodne skupnosti, da se bolj spoštujejo človekove pravice, a srbske vlade na to odgovarjajo predvsem verbalno, torej z obljubami, dejanj pa ne vidimo veliko. To se nanaša na vse človekove pravice, tudi na zagotavljanje pravičnega sojenja. Mnoga so v Srbiji nedokončana tudi po desetih letih. Veliko primerov, ki vzbujajo pozornost med mediji in v javnost, zastarajo. Krivci so tako na svobodi, ker se procesi stalno prelagajo. Veliko je korupcije, diskriminacija je prisotna in široko razširjena, njene žrtve so predvsem Romi in pripadniki LGBT-skupnosti. Srbija ima še veliko težav na področju človekovih pravic in razen deklarativnih obljub oblasti ne vidimo, da bi se stvari premikale na bolje.

Imate pa polno podporo delegacije Evropske unije in predstavnikov evropskih držav. Vidite to podporo LGBT-skupnosti kot iskreno ali morda kot pritisk na srbsko vlado, ki ga lahko EU pozneje izkoristi pri drugih političnih vprašanjih?
Imamo nedvoumno podporo EU-ja. Tako je glede vseh človekovih pravic, tukaj ni težav. Ko pa je potrebna podpora v smislu jasnega in nedvoumnega sporočila vseh 28 članic, pa nastopi problem. Glede parade dobimo okoli dvajset pisem podpore iz dvajsetih članic EU-ja. Manjka jih torej osem do deset, kar naša vlada zlorablja, češ, niti EU ni soglasna pri tem vprašanju, zakaj bi torej morali oni kaj storiti glede človekovih pravic. Ta nesoglasnost EU-ja se lahko tako hitro zlorabi. Na vlado lahko bolj vpliva stanje v sosednjih državah. Ko ji tako omenite Grčijo, Hrvaško, Slovenijo ali Madžarsko, ima to neki učinek. Predvsem ko omenite prakso spoštovanja človekovih pravic v državah, ki imajo podoben status kot Srbija, torej v Črni gori, Albaniji in Makedoniji kot kandidatkah - Bosna in Hercegovina ni tako dobra za primerjavo – to ima nekakšen vpliv.

Podpora LGBT-gibanju v Srbiji je precej omejena. Za koga v družbi in politiki bi sploh rekli, da je vaš zaveznik?
O tem smo opravili veliko raziskav. 70 odstotkov državljanov Srbije, recimo, še vedno misli, da je homoseksualnost bolezen, hkrati pa 70 odstotkov državljanov tudi ne nasprotuje mirnemu shodu LGBT-skupnosti. Nasprotujejo pa nasilju, do katerega lahko pride med temi shodi, a za to nismo odgovorni mi, temveč tisti, ki nasilje izvajajo. Velika je podpora med intelektualci. Tudi tisti, ki se ne strinjajo z LGBT-skupnostjo, niti ne podpirajo parade, razumejo, da gre za osnovno človekovo pravico in da tu ni prostora za prepovedi. Če obstaja varnostna grožnja, imate celo leto, da jo odpravite, ne pa, da prepovedujete. Do zdaj smo imeli že štiri prepovedi. Mislim, da ta podpora še raste. Veliko je javnih osebnosti, naj bodo to pevci ali igralci, ki podpirajo ne le pravic LGBT-skupnosti, ampak govorijo tudi o vojnih zločinih in drugih stvareh. To ima velik vpliv na družbo in tega bo v prihodnje še več.

Kako bi pa ocenili napredek srbske družbe in politike pri sprejemanju LGBT-skupnosti v zadnjih desetih ali več let?
Letos mineva 20 let, odkar je homoseksualnost iz srbskega kazenskega zakonika izbrisana kot kaznivo dejanje. Ta zakonik je imel korenine še v komunistični Jugoslaviji. Slovenija, Hrvaška, Vojvodina in Črna gora tega člena niso imele. Zanimivo je, da ga Črna gora ni imela, ker je bila uradna razlaga, da tega pojava tam ni. V Srbiji pa se je ta člen ohranil do leta 1994, ko je bil odpravljen. Od takrat pa se vse premika zelo počasi. Ko je prišlo do demokratičnih sprememb (leta 2000, op. a.), je majhna skupina ljudi pomislila, da končno lahko organizirajo neko miniparado, ki ni niti bila resno organizirana. A nasilje, ki se je pojavilo v Beogradu, je pokazalo, da je nasilnežem potrebna le neka tarča. Nekoč so bili to pripadniki drugih etničnih skupin, recimo na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, po letu 2000 pa se je to omejilo na Srbijo in prav jim je prišla nova tarča. Leta 2003 so spet poskušali organizirati parado, a je policija organizatorjem zaradi Kosova dala vedeti, naj se tega ne loti. Novi poskusi so od leta 2009, a je bilo vse precej slabo. Ni smisel zgolj organizirati parado kot leta 2010, ampak mora to postati nekaj trajnostnega in celovitega.

Kako pa je s samo LGBT-skupnostjo v Srbiji? Je ta homogena ali obstajajo znotraj nje različni pogledi na način boja in njegove cilje?
Seveda obstajajo različni pogledi. Tako kot v družbi obstajajo različni pogledi na različna vprašanja. Tudi v manjšinskih skupnostih obstajajo razlike, celo glede tega, kako naj bodo poimenovane. Ko govorite z ljudmi s posebnimi potrebami, nekateri želijo, da se jih imenuje osebe z invalidnostjo, drugi pravijo, da gre za hendikepirane osebe, tretji pa, da so osebe s posebnimi potrebami. Ni torej soglasja niti o poimenovanju, kaj šele o načinu boja. Tako je tudi z LGBT-skupnostjo, kar je popolnoma normalno. Ne vem, zakaj bi bila Srbija izjema v primerjavi s Kanado, Nemčijo, Švedsko ali katero drugo državo. Oblasti pa izkoriščajo tudi to. Pravijo, da predstavniki skupnosti niso enotni, kar uporabljajo kot izgovor v določenih okoliščinah.

Lahko predstavite, kakšne so razlike med temi različnimi pogledi?
Na eni strani so ljudje, ki mislijo, da je treba biti čim bližje državi in državnim organom in se z njimi vse dogovarjati brez kakršnih koli protestov ali nasprotovanja vladi. Na drugi strani so ljudje, ki mislijo, da se sploh ni treba pogajati z državo, da z oblastmi ni treba sesti za isto mizo in da je treba boj izvajati na ulici. Tretja skupina pa pravi, da se je treba obrniti k skupnosti, jo opolnomočiti in iskati zaveznike, torej ljudi, ki bodo razumeli in se bojevali skupaj z nami. To so tri najosnovnejše smeri, obstajajo pa tudi mešanice vsega tega.

Dali ste mi lepo iztočnico za naslednje vprašanje. Koliko se LGBT-skupnost v Srbiji vključuje v boje drugih družbenih gibanj? Obstaja med temi gibanji nekakšna sinergija ali vsako zagovarja svoje delne interese?
Popolnoma odgovorno lahko trdim, da se LGBT-skupnost vključuje v druge boje. Veliko LGBT-aktivistov se pridružuje boju v primeru izseljevanja Romov v Beogradu, pa tudi drugim protestom se pridružujemo, ko je treba podpreti drugo skupnost. To je vidno in je dobro znano dejstvo v srbski civilni družbi. Ko želi LGBT-skupnost organizirati, recimo, parado, pa takšne podpore drugih aktivistov iz drugih manjšinskih skupnosti ni, kar je žalostno, a s tem moramo živeti. V drugih manjšinskih skupnostih na srečo obstajajo ljudje, ki razumejo, da je skupen boj smiseln, da je koristen in da pelje do dobrih rezultatov. Imamo tudi dobre primere. Leta 2004 smo ustanovili koalicijo proti diskriminaciji, ki se ji je pridružilo veliko različnih organizacij, ki se ukvarjajo z invalidnostjo, Romi, mladimi in tako naprej. Zraven je bila tudi LGBT-skupnost in skupaj smo dosegli, da je bil leta 2009 sprejet Zakon proti diskriminaciji, kakršnega tudi nekatere države v EU-ju niso imele. Skupen boj tako ima smisel.

Ne bi izgubljal preveč besed glede kritik vašega dela, ki prihajajo iz konservativnih političnih sil ali Cerkve, bolj me zanima, kako gledate na kritične glasove, ki prihajajo z levice. Nedavno sem prebral zanimivo misel, navajam:"'Pride' še naprej ostaja partikularistična manifestacija, ki reproducira razredno delitev in se vključuje v globalni neoliberalni projekt". Kako razumete takšne kritike?
Da, to so kritike, ki prihajajo od prijateljev, da tako rečem. Takšne kritike smo poslušali ravno na tribunah, ki smo jih mi organizirali. To smo slišali tudi lani na tribuni, kjer je bilo zelo veliko intelektualcev, dvorana je bila polna. Organizirali smo jo, da bi slišali, kakšne pripombe obstajajo na naše delo. Nobenega problema ni, da slišimo kritiko ali da sprejmemo nekaj, kar prihaja po kritikah. Torej, sama kritika brez predloga, kaj naj se stori - pri tem, da je predlog izvedljiv -, nam nič ne pomeni. Če pa ljudje predlagajo, kaj lahko storimo, to zelo radi tudi naredimo. Kritika, ki se tiče sinergije z drugimi družbenimi skupinami, je zelo dobra, a drugih skupin ne morete prisiliti, da so solidarne. Ideja, da smo solidarni z delavci, s sindikati in podobno, je lahko izvedljiva na Švedskem ali v Nemčiji, kjer je to tudi vidno, Srbija pa še vedno ni dovolj zrela za kaj takšnega. Sindikati nam vsekakor ne bi dali takšne podpore. Imamo sindikate, ki zlorabljajo svobodo združevanja, tako kot policijski, ravno da bi motili naše shode.

Konkretno me zanima, ali bi vaše gibanje podprlo vlado, ki bi, recimo, popolnoma izenačila pripadnike LGBT-skupnosti z drugimi člani družbe, hkrati pa bi izvajala neoliberalno politiko?
Težko je reči, gre za hipotetično vprašanje. Kaj bi bilo, če bi bilo? Predvidevam, da pripadniki LGBT-skupnosti ne bi na slepo podprli nobene vlade, ne glede na to, kdo jo sestavlja, saj so vse vlade delale napake in prepovedovale parado ali na drug način napadale LGBT-skupnost. Mislim, da ne bi nobena vlada dobila splošne podpore, še posebej ne za njene politike, ki niso dobre za druge družbene skupine ali ne spoštujejo človekovih pravic. To smo že videli in ne spomnim se, da bi imela kakšna vlada kdaj takšno "bianco" podporo. Podporo so imeli določeni politiki, ki so dajali določene izjave, a ta podpora temelji na posameznih izjavah, torej ko podprejo to ali ono v določenih trenutkih. V času volitev prihaja do porasta pozitivnih izjav ali pa so te izjave pozitivne, ko stranke preide v opozicijo. Ko pa je stranka na oblasti, nastopi problem.

Obiskal sem vaš profil na Facebooku in nisem mogel spregledati izjave ameriškega predsednika Obame v podporo LGBT-skupnosti, ki ste jo objavili. Za Obamo bi res težko rekli, da spoštuje človekove pravice. Vidite kakšen problem v podpori takšnih ljudi ali organizacij?
Ne morete preprečiti nekomu, da podpira človekove pravice. Verbalna podpora je popolnoma v redu. Veste, tisti, ki trenutno odloča o paradi v Beogradu in s katerim se v Srbiji morate usesti za isto mizo, je premier Vučić. V devetdesetih letih je bil minister za informiranje v vladi Srbije in njegov odnos do medijev mu pogosto ni bil v čast. Če pa želite nekaj spremeniti, se morate z nekaterimi ljudi usesti za isto mizo. Ko govorimo o mednarodni skupnosti, dobivamo podporo od različnih držav in mednarodnih organizacij, in če bi se res poglobili, bi za vsako državo lahko rekli, da je storila to ali ono. Veseli nas, da je vsako leto vse več držav, ki zelo odkrito in jasno podpirajo človekove pravice LGBT-skupnosti. To je dobro, za druge stvari pa ni vredno zgubljati časa. Lahko pa rečemo tudi, da nam ni potrebna nikogaršnja podpora in da poskusimo vse narediti sami, a to trenutno v Srbiji ni realno.

Če vas prav razumem, je za vas ključno, da imate podporo centrov moči, morda celo bolj kot podporo civilne družbe.
Ne bi govoril o centrih moči, a smo v položaju, ko veste, kdo sprejema odločitve. Tokrat o paradi, enako pa tudi v primeru izseljevanja Romov. Kdo lahko reši problem, ko so ljudje poslani na ulico in jim je treba zagotoviti alternativno namestitev? Tega od same romske skupnosti ne morete zahtevati, to mora storiti država, zato je treba zahteve naslavljati nanjo. Mi od države jasno in nedvoumno zahtevamo, da se zagotovijo in spoštujejo človekove pravice. Skupnost te zahteve podpira, vprašanje je le, koliko ljudi bi odšlo na ulice in na tak način izrazilo podporo. Ljudje se preprosto bojijo in trenutno malo ljudi želi na ulice in jasno zahtevati polno spoštovanje človekovih pravic. A podpora tej zahtevi nedvomno obstaja.

Kakšna bo vaša strategija v prihodnje, ne glede na nedeljski shod? Primera Hrvaške in Slovenija kažeta, da uspešno izvedene parade in vstop v EU nikakor ne zagotavljajo enakopravnosti LGBT-skupnosti.
Seveda, to je popolnoma jasno. Mi spremljamo dogajanje v sosednjih državah. Hrvaška nam je nekako najbolj podobna, zato podrobno spremljamo, kaj se tam dogaja. Jasno je, da v vzhodni Evropi, tudi v Sloveniji in na Hrvaškem, z vstopom v Unijo ni prišlo do samodejnega izboljšanja spoštovanja človekovih pravic. A glede na ti dve državi je Srbija v drugačnem položaju, in zahteve, ki se postavljajo Srbiji, pa tudi Albaniji, Bosni in Hercegovini, Kosovu in Makedoniji, so veliko večje. Tukaj pogoj ne bo zgolj sprejemanje zakonodaje, ampak bo šlo tudi za njeno izvajanje. Imamo še veliko časa, da nekaj spremenimo, in to si bomo tudi prizadevali. Parada ne bo ničesar spremenila, bo le opozorila na določene stvari, kar želimo izkoristiti, da bi se stvari popravile. Veseli nas, da so poročanja medijev nevtralna ali pozitivna, kar odpira prostor za številne izboljšave. Pred nekaj dnevi je bila, recimo, prvič izvedena seja odbora v skupščini Srbije, ki je bila popolnoma posvečena LGBT-pravicam, tako da nekakšne izboljšave so, to pa odpira prostor za celotno gibanje.

70 odstotkov državljanov Srbije še vedno misli, da je homoseksualnost bolezen.

Veliko LGBT-aktivistov se pridružuje boju v primeru izseljevanja Romov v Beogradu, pa tudi drugim protestom se pridružujemo, ko je treba podpreti drugo skupnost ... Ko želi LGBT-skupnost organizirati, recimo, parado, pa take podpori drugih aktivistov iz drugih manjšinskih skupnosti ni, kar je žalostno, a s tem moramo živeti.

Premier Vučić je bil v devetdesetih letih minister za informiranje v vladi Srbije in njegov odnos do medijev mu pogosto ni bil v čast. Če pa želite nekaj spremeniti, se morate z nekaterimi ljudi usesti za isto mizo.