Poleg vojakov pomembno vlogo v Afganistanu igrajo tudi antropologi in družboslovci, ki naj bi vojakom lajšali življenje v sovražni državi. Foto: Reuters
Poleg vojakov pomembno vlogo v Afganistanu igrajo tudi antropologi in družboslovci, ki naj bi vojakom lajšali življenje v sovražni državi. Foto: Reuters

Namesto da bi v odporu videli neizogiben odpor do tuje zasedbe, začnete razmišljati o njem kot o pomanjkljivi medkulturni komunikaciji. Postavljati začnete naivna in narobe oblikovana vprašanja. Če bi bolje poznali njihovo kulturo, kako naj jih prisilimo, da nas bodo imeli radi? Zakaj nas tako močno sovražijo? Sovražijo nas, ker smo zasedli njihovo državo, ne pa zato, ker ne razumemo njihovih znamenj z roko, in zato, ker včasih grdo ravnamo z njihovimi ženskami. Če postavljate napačna vprašanja, dobite tudi napačne odgovore, in na obeh straneh bo umrlo še več ljudi.

Ameriški profesor antropologije Hugh Gusterson o pomenu programa Človeški teren.
James Der Derian
James Der Derian je vodja Watsonovega inštituta za mednarodne raziskave na univerzi Brown, je pa tudi eden izmed soavtorjev dokumentarnega filma Človeški teren. Foto: MMC RTV SLO
ZDA v Iraku in Afganistanu uporabljajo Človeški teren

Z vojno v Iraku in Afganistanu so nepogrešljiv del vojske postali antropologi in družboslovci, ki raziskujejo identiteto in navade Afganistancev in Iračanov, da bi vojakom približali njihovo kulturo. Ameriški Pentagon je sistem poimenoval Človeški teren, temelji pa na vpoklicu družboslovnih znanstvenikov, ki naj bi raziskovali kulturo krajevnega prebivalstva in usposabljali vojake to kulturo razumeti, kar naj bi prispevalo k zmanjšanju žrtev na obeh straneh. Vse lepo in prav na papirju, a se ob vsem tem pojavljajo tudi etična vprašanja omenjene strategije, zato ta velja za enega najspornejših vidikov vojne v Iraku in Afganistanu.

O sistemu Človeški teren se je Ksenija Horvat Petrovčič v oddaji Globus pogovarjala s soavtorjem in izvršnim producentom dokumentarnega filma Človeški teren, sicer vodjo Watsonovega inštituta za mednarodne raziskave na univerzi Brown, Jamesom Der Derianom.

Če pogledamo obe vojni, ki trenutno potekata - iraško in afganistansko, vojna v Afganistanu poteka že skoraj desetletje -, kje smo zdaj glede na glavni ameriški in britanski cilj, ki je miroljuben in stabilen razvoj države?
V Združenih državah ljudje o teh vojnah ne govorijo. Velja, da smo v Iraku zmagali, da je ofenzivni pristop uspel. Afganistan se je vrnil med pomembne novice zaradi WikiLeaksa, na splošno pa je to vojna, ki jo bije le en odstotek ameriškega prebivalstva. Smo sredi volilne kampanje in ljudje o vojni ne govorijo. Če torej vprašate povprečnega Američana, o tem najbrž nima mnenja ali pa temu ne pripisuje velikega pomena. Sicer pa prevladuje prepričanje, da bi tudi tam ofenziva lahko uspela kot v Iraku. Jaz trdim drugače: v Iraku nismo zmagali, sploh pa ne zaradi ofenzive, o čemer bi lahko govorili. Poleg tega pa Afganistan ni Irak. Zato je težko reči, da gre za podoben potek. Najboljši pogled na to je zgodovinski, saj ljudje pravijo, da je Afganistan pokopališče imperijev. Le malo ljudi se je podalo tja, ne da bi se vrnilo od tam s hudo, hudo krvavečim nosom.

Omenili ste WikiLeaks, ki je pred kratkim objavil 400.000 novih zaupnih dokumentov. Je še veliko stvari, ki jih o obeh vojnah ne vemo?
WikiLeaks je bil nekakšen medijski "napad". Veliko informacij je bilo že znanih, a so jih objavili v naenkrat. Veliko je bilo taktičnih navodil, niso zakrili pomembnih strateških odločitev, ni šlo za tajne operacije, te so pri WikiLeaksu cenzurirali. Pokazalo je dvoje: zasebni pogodbeniki so imeli veliko bolj dominantno vlogo, kot so poročali, bilo pa je tudi več civilnih žrtev, kot so sprva poročali. V sodobnem vojskovanju, posebej ko ima ena stran boljši dostop do medijev, ta stran oblikuje poročila o žrtvah. Vemo vse o ameriških žrtvah, o Natovih žrtvah, zelo malo pa smo slišali o iraških žrtvah, o številu. Njihovo število je bilo vedno negotovo. WikiLeaks je dal številkam obraz, bil pa je tudi bolj natančen.

Posvetiva se zdaj Človeškemu terenu. Kaj menite, ali je sistem Človeški teren ameriški vojski prinesel kakšen pravilni odgovor ali so si ves čas zastavljali le napačna vprašanja?
Vprašanje je, ali se sploh lahko greste nekakšno "prijazno" vojno. Po pouličnih bojih v Faludži in Ramadiju je vojska začela proti upornikom uporabljati protigverilske taktike. Temeljna predpostavka je, da je treba osvojiti njihovo dušo in telo. Ali lahko naredite to, če vas imajo za okupatorja? To vprašanje smo skušali v filmu pustiti odprto. Ne verjamemo v vsiljene odgovore, a sta lahko na vprašanja odgovarjali obe strani.

Ko gre za antropologe, zakaj bi morali biti ti kaj drugačni od zdravnikov ali sester, ko gre za vojno?
Dobro vprašanje. Antropologi so občutljivi, ker so bili v preteklosti dekle kolonializma. Prvi so šli tja z imperiji in skušali razumeti domorodce, kar jim je velikokrat pomagalo voditi in si celo podjarmiti prvotno prebivalstvo. Manj se spoznajo na moje področje, na mednarodne odnose. Če berete Machiavellijevega Vladarja, so bili svetovalci, akademski svetovalci, politologi vedno zraven.

Ampak potem smo brali Edwarda Saida ...
Res je. Obstaja tudi mnenje, vzhodnjaška perspektiva, ki bi jo bilo nemogoče zbrisati z vidika zahodne antropološke perspektive. Tudi to je pomembno vprašanje. Gre pa tudi za to, da antropologi, ker morajo biti blizu proučevanega subjekta, blizu informatorjev, tvegajo, da izgubijo zelo pomemben del svoje raziskave, to je zaupanje. Če ste v uniformi, če ste opremljeni in včasih nosite tudi puško, kar člani sistema Človeški teren počnejo, kako lahko pričakujete, da boste kdaj deležni zaupanja?

Ampak kot trdijo Pentagonovi uradniki, naj bi ta sistem zmanjševal število žrtev. Torej ...
Obstaja poročilo, ki ga je posredoval 82. padalski bataljon. Trenutno ga podrobno preučujejo, ni še končne sodbe o njem. A iz poročil Michaela Bhatie, ki igra pomembno vlogo v našem filmu, vidimo, da je verjel v pozitiven učinek. Ampak o vojni vemo, da je stvar sreče. To je dejal Von Clausewitz. En dan ste lahko zelo uspešni, naslednji dan pa doživite grozno tragedijo, kot se je zgodilo Michaelu. Kako to oceniti rigorozno? Mislim, da to ni mogoče.

Bo ameriška vojska ta sistem obdržala tudi v prihodnjih 100 letih ali bo pozabljen in se bo izgubil v analih iraške in afganistanske vojne?
Veliki argentinski pisatelj Borges je pisal, kako so poslali kartografe izdelati zemljevid imperija. Ko se je imperij skrčil, je zemljevid ostal enak. Ljudje so se začeli seliti na zemljevid. Bojim se, da se bo, tudi če ustvarimo popolne modele, ki ne ustrezajo resničnosti, ameriški imperij zrušil ali vsaj skrčil. Ostal pa mu bo ta "zemljevid", sistem Človeški teren, ki ga bo "pobral" drugi imperij in ga morda tudi bolje uporabil. Taka je zgodovina imperijev.

Namesto da bi v odporu videli neizogiben odpor do tuje zasedbe, začnete razmišljati o njem kot o pomanjkljivi medkulturni komunikaciji. Postavljati začnete naivna in narobe oblikovana vprašanja. Če bi bolje poznali njihovo kulturo, kako naj jih prisilimo, da nas bodo imeli radi? Zakaj nas tako močno sovražijo? Sovražijo nas, ker smo zasedli njihovo državo, ne pa zato, ker ne razumemo njihovih znamenj z roko, in zato, ker včasih grdo ravnamo z njihovimi ženskami. Če postavljate napačna vprašanja, dobite tudi napačne odgovore, in na obeh straneh bo umrlo še več ljudi.

Ameriški profesor antropologije Hugh Gusterson o pomenu programa Človeški teren.
ZDA v Iraku in Afganistanu uporabljajo Človeški teren