Najprej smo gledali filme o apokaliptičnih posledicah nesreč v jedrskih centralah, potem smo zadeli ob stvarnost. Zgodila se je prva velika nesreča na Otoku treh milj v ZDA, nato Černobil in zdaj Fukušima. Japonska tragedija nas opozarja, naj ponovno premislimo o varnosti in ali brez jedrske energije res ne gre. Se lahko kaj podobnega zgodi z našo nuklearko, nas mora biti strah? Stala naj bi na potresnem območju. Zakaj Avstrijci spet zahtevajo, naj krška nuklearka neha obratovati in zakaj strokovnjaki verjamejo, da je varna? Pravijo, da razmere na Japonskem in pri nas niso primerljive.

Kaj si lahko mislimo o tem, da v Sloveniji ni dela za doktorje znanosti. Najbrž nič drugega kot to, da smo še daleč od tega, da bi bili družba znanja. In da bi vsi skupaj živeli bolje.

Da človek pride do naziva doktorja znanosti, ni ravno poceni. Izobraževanje podiplomskega študenta, ki si pribori status mladega raziskovalca, stane državo tudi do 100 tisoč evrov. Žal pa potem njegovo znanje velikokrat ostane neizkoriščeno, kot bomo videli. Denar smo vrgli skozi okno. Mladi, znanja in idej polni ljudje namreč pristanejo na Zavodu za zaposlovanje.

Največ prijavljenih na zavodu je diplomiranih ekonomistov, pravnikov, komercialistov, upravnih organizatorjev in poslovnih sekretarjev. Nekaterih strokovnjakov pa nam primanjkuje, denimo računalničarjev. In zanimivo, največji vpis je vsako leto na tistih fakultetah, ki ponujajo najmanj možnosti za zaposlitev. Naj razume, kdor more.

V brezobzirnem tržnem gospodarstvu, kjer je edino zveličavno pehanje za dobičkom, smo na pot pospremili zakon o socialnem podjetništvu. Nastala naj bi nova - socialna podjetja, zavel naj bi nov veter, drugačno družbeno odgovorno podjetništvo, ki ga v razvitem kapitalizmu že poznajo.

Vse več je družin, kjer se nesoglasja med starši lomijo na šibkih plečih nič krivih otrok. In kdo v tej družbi naj bi skrbel za njihov interes? Primerov, ko se eden od razvezanih staršev bori za pravico do otroka s pomočjo medijev, je vse več. Pisma, naslovljena na našo oddajo, običajno razkrijejo žalostne zgodbe tistih, ki se počutijo ogoljufani in socialnim delavcem in sodnikom ne zaupajo več. Pripoved mame 2 leti starega otroka, ki je spregovorila za našo oddajo, je le ena od mnogih, ki kaže, kako zlahka pristojne službe preslišijo klic po pomoči.

Direktor velenjskega zdravstvenega doma si, denimo, takole predstavlja reševalni prevoz: diplomirane zdravstvenike je zamenjal kar z zdravstvenimi tehniki. Na nujno vožnjo morajo reševalci pogosto brez spremljevalca. Zbornica zdravstvene in babiške nege opozarja,

da je njegov načrt, da bi tako prihranil 80 tisoč evrov letno, sila nevaren za zdravje in življenje prebivalcev.

Brezposelni sodržavljani se bojujejo za preživetje, z denarnimi nadomestili seveda čez prag revščine ne zlezejo. Delali bi, pa dela zanje ni. So pa ukrepi aktivne politike zaposlovanja.

Država brezposelnim ponuja tudi subvencijo za samozaposlitev: 4500 evrov. Lani se je s pomočjo te finančne injekcije na trg dela vrnilo nekaj več kot 5 tisoč ljudi. Jim je uspelo? Kako je torej, če si samozaposlen in sam svoj delodajalec?

Mnogim prevaranim in ponižanim, ki so ostali brez dela, pa je poguma že zdavnaj zmanjkalo. Takšna je tudi zgodba invalidke Vlaste Grah. Ene izmed enajstih delavk, katerih kalvarija se vleče že od leta 2004. To je zgodba o tem, kako je interes kapitala pripeljal do tega, da so delavke nekoč ponosne hranilno kreditne službe Panonka po sedmih letih pravdanja ostale brez vsega. Kljub dokazanim nepravilnostim v sodnih postopkih, so zdaj državi dolžne še zajeten kup denarja.

Danes bomo spoznali stisko družine Krčmarević.

Že 25 let živijo v vlažnem podstrešnem stanovanju, ki ga je dobil v najem oče, ko je še delal v Cinkarni Celje. Tam je izgubil zdravje ...in od kar ga je pred nekaj meseci udarila še možganska kap, so se njihovi skromni družinski prihodki še zmanjšali. In s tem tudi možnost, da bi lahko otroka, ki sta bistra in polna načrtov, živela kot njuni vrstniki.

Komunikator največje vladne stranke SD je na družabnih omrežjih že nekajkrat prestopil mejo dobrega okusa - tudi takrat, ko je na svojem Facebook profilu objavil fotografije poslanca SDS Branka Grimsa in nacističnega zločinca Goebbelsa. Bo vse skupaj ostalo le pri moralni obsodbi take primerjave? Se naši politiki res ne zavedajo, da si na spletnih družabnih omrežjih ne morejo privoščiti vsega, kar jim pade na pamet?! In kje je meja zasebnega in javnega, ko gre za nosilce javnih političnih funkcij.

Društva, ki se ukvarjajo z dobrodelno dejavnostjo, rastejo kot gobe po dežju. Njihovo poslanstvo je seveda čisto in jasno. Delala naj bi v dobro drugim. Pa se zgodi, da nekatera delajo dobro predvsem sebi.

Za vse tatvine velja, da je to opravilo, kjer je plačilo dobro in takojšnje. Tatičev raznih kalibrov ne bo morila plačilna nedisciplina, še celo davkarija jih pusti pri miru. Le nekaj iznajdljivosti, drznosti in spretnosti je treba. Dobro je tudi, če so hitrih nog. Da so hitrejši od policista, če bi jim slučajno prekrižal pot..Sicer pa so žeparji stari toliko kot človeštvo. Njihova iznajdljivost ne pozna meja.