196x ljubezen
Delo ob reki. Foto: Matic in Carmen Pirc
Hoja po splavih sredi zaliva. Foto: Matic in Carmen Pirc
Prisrčni otroci v uniformah. Foto: Matic in Carmen Pirc
Druga plat N'Djamene - Hilton hotel, ki pa predsedniški palači vseeno ne seže do gležnjev. Foto: Matic in Carmen Pirc

Dodaj v

Iskanje ljubezni v Afriki je mala malica

V Nigru, Nigeriji, Čadu in Slonokoščeni obali
8. oktober 2018 ob 06:33
Abidjan - MMC RTV SLO

V preteklem tednu sva obiskala štiri destinacije (in ne "države", čeprav so tehnično gledano bile te destinacije v štirih različnih državah), in sicer Niamey v Nigru, Abidžan v Slonokoščeni obali, Lagos v Nigeriji in N’djameno v Čadu.

Najini postanki v posameznem mestu so sicer kratki, a učinkoviti. Ob prihodu na destinacijo se pozanimava, katere točke so po mnenju domačinov "vredne ogleda", tem dodava še osrednje turistične atrakcije, ki jih, roko na srce, v teh krajih ni prav veliko, saj niti ni veliko turistov, ki bi to ocenjevali; na koncu pa si vzameva še nekaj časa, da se izgubiva v mestu, saj je tako najlažje začutiti pravi utrip kraja.

Seveda bi si želela, da bi imela malce več časa, a ker to (v primeru, če je cilj dobiti kratek vtis iz vseh držav) avtomatično pomeni večji budžet, nama to ne pride v poštev. Poleg tega pa za zdaj niti nisva (z izjemo otočka São Tomé) začutila te potrebe, kar pa bi se znalo v nadaljevanju spremeniti in v tem primeru bova skušala prilagoditi načrt ali pa se bova v državo vrnila in si jo podrobneje ogledala po koncu projekta.

Morda bi nekdo bil mnenja, da si mesta v tako kratkem času ne da ogledati. Dodobra spoznati se ga vsekakor ne da, ogledaš pa si ga lahko in tako tudi dobiš vtis o kraju in o življenju v njem. Tako kot povprečen Slovenec, ki obišče Benetke. Midva namreč ne poznava nobenega Slovenca, ki bi šel v Benetke za cel mesec, navadno grejo za en dan.

V enem dnevu se pač ne bodo naučili vsega o beneški zgodovini, gospodarstvu, načinu življenja, itd., vseeno pa bo vsak po obisku podal svoje mnenje, povedal svoje doživetje. Lahko bo povedal, ali mu je arhitektura všeč, ali so se mu ljudje zdeli prijazni (v kolikor je v Benetkah sploh mogoče spoznati kakšnega domačina), ali mu kanali smrdijo ali dišijo, ali je pica v piceriji, ki ima najboljšo oceno na Trip Advisorju, dobra in, na koncu, ali se mu mesto zdi vredno ogleda. Tako tudi midva podajava svoje mnenje, svoje izkušnje, ki pa so morda povsem drugačne od vseh drugih.

Brez predsodkov
Ko smo že pri mnenjih … Da imava predsodke se ne da reči, saj že sama beseda "predsodek" pomeni, da človek o nečem sodi, preden je to doživel. In doživela vsekakor sva. Če si mesto ogleduješ dva dni po 10 ur v družbi strokovnjaka, ki predava o kulturi, zgodovini, arhitekturi, jeziku, politiki in gospodarstvu in te pelje v vse zanj "omembe vredne" dele mesta, kjer pa imaš interakcijo še s stotimi drugimi ljudmi (ki pa tu so domačini), lahko mirno rečeš, da si nekaj doživel.

Vsekakor si doživel več kot povprečen turist, ki gre za dva tedna na Bahame, potem pa tam vidi le notranjost bogatega resorta, ki gotovo ne ponazarja dejanskega stanja v državi. Pa ne, da jim sodiva! Vihanja nosu je na področju potovanj že tako veliko preveč. Tisti, ki obiskujejo resorte, vihajo nos nad "backpackerji", češ da se klatijo po svetu in so neurejeni kot kakšni brezdomci, ti se zgražajo nad prejšnjimi, saj od pitja piña colade na terasi hotela nimajo nič, "hardcore" popotniki pa se zmrdujejo nad "influencerji", ki so si drznili potovanja združiti z zaslužkom.

Nama je vsa ta negativa na področju, kjer bi vsak moral slediti svojim željam in prioritetam, naravnost smešna. Res pa tudi nama ni jasno, zakaj gre nekdo na križarjenje, ki te pelje na 5, 10 različnih destinacij, potem pa se v celem tednu ali dveh niti enkrat ne izkrca, saj na ladji, kjer so bazen, restavracija, gledališče in igralnica, enostavno preveč uživa – pa verjemite, tudi takšnih je veliko! No, še enkrat – vsakomur svoje! Da pa zadeve doživljava "prelepo", pa je popolnoma mogoče.

Tu pa gre za osebni način razmišljanja, midva pač skušava v vsem najti nekaj pozitivnega, čeprav bi lahko prav tako iskreno rekla, da so vonjave v afriških mestih pretežno ubijalske (smeti, greznica in bog ve kaj še vse), da nama je bila hrana v Liberiji obupna (jedla sva mešanico škampov in piščančjih organov, prelitih z nezačinjeno toplo vodo, da nama na trenutke pošteno preseda, da te ljudje želijo na vsakem koraku opehariti in da bi včasih najraje nahrulila vsakogar, ki že tako onesnaženo mesto (in takšna so bila doslej vsa) še naprej veselo onesnažuje. Nama se pač iskanje lepote in dobrote zdi veliko lepše. Navsezadnje je tudi osrednji cilj projekta dokazati, da je ljubezen povsod.

Ljubezen v Afriki
Iskanje ljubezni je sicer (vsaj za zdaj) mala malica. Še več, ljudje v Afriki se zdijo bolj čustveni in bolj odprti, zato je ljubezen kričeče očitna na vsakem koraku. V muslimanskih mestih ali četrteh je resda manj javnega izkazovanja naklonjenosti med pari (držanje pod rokama gre, držanje za roke je redkost, poljubi pa so že skoraj nesprejemljivi), je pa zato na tone ljubezni do otrok, do prijateljev in zdi se, da so ljudje tudi do neznancev bolj "ljubeznivi" oziroma bolj topli. To sklepava predvsem po tem, da hitreje navežejo stik med seboj, da neznanca zmeraj povprašajo po počutju in da se običajno hitreje razgovorijo. Najbrž gre spet za stvar odprtosti.

Bolj težavno pa je ljubezen ujeti v fotoaparat. Čeprav ljudi običajno slikava od zadaj, da se ne vidijo obrazi, se pogosto najde nekdo, ki mu gre v nos, da si sploh drzneva uporabljati fotoaparat. V nekaterih mestih je fotografiranje (česar koli) tako kočljiva zadeva, da je pametneje fotografirati s telefonom. V fotografiranju sva, mimogrede, teoretično podkovana (česar za pisanje potopisov nikakor ne moreva reči), nisva pa dovolj nora, da bi se na pot po vseh državah sveta podala z najboljšo opremo, poleg tega nimava tega časovnega 'luksuza', da bi lahko izbirala ure (sončni vzhod/zahod) ali vremena, ovira pa so tudi ljudje in ogromne količine smoga, ki veje nad vsakim mestom.

Onesnaženost
Tudi najine desetminutne čistilne akcije so včasih sporne. Ko sva v delu mesta, kjer že tako ali tako vsi strmijo v naju, nama ne pade na kraj pameti se dodatno izpostavljati, zato sva nekajkrat čistilno akcijo izpeljala kar na letališču. No, nazadnje, ko sva se zadeve lotila na letališču (kar je bilo v prestolnici Nigra), se je okoli naju zbralo nekaj uslužbencev, ki so nama zažugali, da ne smeva pobirati smeti, češ da je to kaznivo. Ko sva vprašala, ali je to kaznivo na letališču (kar bi še razumela), so odvrnili, da je to kaznivo povsod. Stvar sva ob prvi priložnosti "poguglala" in takšnega pravila seveda nisva našla.

Včasih se zgodi, da nekdo od mimoidočih "pohvali" najino gesto, nekajkrat pa se nama je celo kdo pridružil. V teh primerih smo se razgovorili o problemu onesnaženosti in jasno je bilo, da se težave zavedajo vsi, le da večini stvar ne pride do živega, vsaj ne do te mere, da bi nekdo dejansko ukrepal. Sicer pa smo ugotovili, da je največja težava v že obstoječih kupih smeti, saj bo vsak človek odpadek prej odložil na obstoječi kup kot na čisto ulico ali travnik.

No, zdaj pa še o samem potovanju. Prejšnji teden sva podala svoje splošne vtise, opisala sva izkušnje, ki se ponavljajo v vsakem kraju, ob skoraj vsakem spomeniku (ker vsako mesto ima svoj pompozen spomenik), na vsaki tržnici, na mnogih letališčih. Tokrat pa bova več povedala o najinem obisku Lagosa, saj naju je od vseh obiskanih mest v tem tednu ta najbolj fasciniral.

Lagos – mesto kontrastov
Lagos je mesto raznolikosti. Mesto je razdeljeno na več delov in vsak del je svet zase. Lagos Island je poslovno središče mesta – tako za velike kot tudi za manjše poslovneže. Otok je poln nebotičnikov in podjetij, prav tako pa gostuje največjo tržnico v mestu. V tem delu mesta vlada kaos. Vsakdo nekaj prodaja, kupuje, izmenjuje ali pa pa si ogleduje. Po cestah hodijo preprosti ljudje, tisti, ki so prišli prodat svoje pomaranče, hkrati pa tudi poslovneži v finih oblekah, ki so prišli sklenit milijonske kupčije. Najin vodnik Raymond, ki je resnično strokovnjak na svojem področju, je rekel, da so Kitajci, Američani, državljani določenih evropskih držav in pa Libanonci med največjimi investitorji.

Tuje vlagatelje navdušuje dejstvo, da Nigerija predstavlja enega največjih trgov v Afriki, da se lahko pohvali z ogromno zalogo naravnih virov in s poceni delovno silo, poleg tega pa se vlada močno zavzema za sodelovanje s tujci. Prizadevanje za modernizacijo in razvoj se vidi na vsakem koraku. Država čisti ceste, gradi stavbe, ruši stavbe (tudi stanovanjske bloke, v katerih živijo neprijavljeni ljudje, kjer zaradi nove ceste preprosto odpilijo del bloka), renovirajo poslopja, celo širijo otoke. Dela je veliko, delovnih mest pa še zdaleč ne dovolj. Ljudje tako iščejo alternative.

Eno izmed teh sva izkusila na lastni koži. Ko sva na robu ceste fotografirala pogled na vrvež poslovnega središča, se je približal (zelo približal, preveč približal) možakar, ki je začel kričati, naj mu dava denar. Stal je le nekaj centimetrov od najinih obrazov in po mimiki, drži in glasnosti je bil skrajno agresiven. Ker njihove angleščine ni tako preprosto razumeti, predvsem ko se ti nekdo dere v obraz, je Matic najprej iskreno vprašal: “Prosim?“ “Denar! Zame in za moje fante!“ “Denar naj ti dam? Zakaj pa?“ je malce predrzno porogljivo bleknil Matic. Možakarju je zmanjkovalo potrpljenja, Matic pa je bil tudi pripravljen braniti svoje stališče. Ko je najin vodnik opazil položaj, je pritekel iz avta in hitro stopil med njiju. V njihovem pogovornem jeziku se je začel pregovarjati s tistim nasilnežem in še s petimi, ki so se mu v tem času pridružili (očitno je o teh "svojih fantih" govoril). Nama je zabičal, naj greva v avto in se zakleneva, sam pa je ostal z njimi. Njihova debata, na trenutke bolj, na trenutke pa manj goreča, je trajala približno deset minut.

Na koncu je Raymond izpogajal ceno za naju, jim plačal in lahko smo se odpeljali. “To je nekaj popolnoma običajnega," je zatrdil Raymond. “Država ne poskrbi za te ljudi, zato je tovrstno pridobivanje denarja pri nas praktično služba,” je rekel. “No, v naši državi pa je to praktično rop,” sva odvrnila in vprašala, zakaj v takšnih situacijah ne bi raje poklicali policijo. Raymond se je nasmehnil naivnima Evropejcema in razložil, da tudi policisti tako služijo denar in da bi najverjetneje še oni zahtevali neko podkupnino. Ojej. No, jaz na svoji strani avtomobila potem še lep čas nisem upala odpreti okna. Raymond je dodal, da je pričakoval, da se bo kaj takšnega zgodilo, da pravzaprav pričakuje še kaj hujšega, a da naju ne bo s tem obremenjeval, saj bi se ustrašila (sicer zaman, ker on baje obvlada vse tovrstne situacije). Hujšega k sreči ni bilo.

Je pa bilo skrb vzbujajoče dejstvo, da naju je nenehno zaklepal in da nama v gneči ni dovolil izstopiti iz avta, češ da je prenevarno za "belca s fotoaparatom". Ob tem sva se spomnila vseh tržnic, ki sva jih obiskala v državah, ki so na papirju enako ali še bolj nevarne oziroma varne kot Nigerija. Res je, da se v medijih prebere marsikaj, res je tudi, da so naju doslej v vsakem hotelu opozarjali o nevarnostih in da so ljudje včasih resnično strmeli v naju, kot da sva jim "dolžna za golaž". A vse te opozorilne znake sva doslej dojemala kot napihnjene predpostavke, ki večinoma ne držijo. Tako sva sklepala na podlagi pozitivnih izkušenj, ki sva jih imela v vseh "nevarnih" državah Srednje in Južne Amerike. In čeprav dejansko stanje resnično ni niti približno tako hudo, kot to nekateri prikazujejo, ti tovrstna prigoda vsekakor vlije neko dodatno dozo strahospoštovanja.

V nobel delu Lagosa
Poleg otoka Lagos leži otok Victoria, ki slovi kot eno izmed najbolj 'nobel' delov mesta (Raymond je uporabil angleško besedo "posh"). Tu je mogoče najti najboljše hotele, najlepše domove in najdražje restavracije. V tem delu mesta sva obiskala Eko hotel, ki ponuja najboljši razgled na otok. In razgled je resnično paša za oči. Z zajetnim številom stolpnic, urejenih zgradb in parkov se lahko brez težav kosa s pogledom na New York (na primer iz kompleksa Rockefeller Center).

No, potem pa smo obiskali obalo celinskega dela mesta, ki ga od teh osrednjih otokov loči le most (t. i. Third bridge). Tu pa živi zajeten del tistih "neregistriranih" ljudi – ljudi, ki jih vlada nima pod nadzorom, za katere se pravzaprav niti ne brigajo (to je vsaj, dokler si ne zamislijo zgraditi novega nakupovalnega centra na njihovem ozemlju, ki pa pravzaprav sploh ni njihovo). Gre za skupnost Oko Baba. Ti ljudje živijo v siromašnih hišicah ob in celo na vodi, preživljajo se delno z ribarjenjem, večinoma pa z zbiranjem, obdelavo in preprodajo naplavljenega lesa. Les najprej "ulovijo", nato ga delno obdelajo in markirajo (zato da se ve, kateri hlod sodi h kateri družini), na koncu pa hlode zvežejo v simetrične splave, ki potem na vodi čakajo na dodatno obdelavo in prodajo.

Raymond pravi, da so pripadniki te skupnosti odrezani od sveta. Pravi, da je ta zaliv vse, kar poznajo, vse kar imajo. Poklic se navadno prenaša iz roda v rod, izjemoma pa medse sprejmejo tudi kakšnega "prišleka". Skupnost je sicer izjemno zaprta, že domačin si mora ogled naselja izpogajati s starešino, za tujca pa je zadeva toliko bolj kočljiva. Zanimivo je tudi dejstvo, da je sredi "njihove" obale polotok, kjer je univerza in brezhibno urejeno študentsko naselje, ki je skrbno ograjeno, da ne bi slučajno "naplavilo" še kakšnega ribiča oziroma trgovca z lesom.

Kontrasti v mestu so neverjetni in premik iz enega na drugi del mesta se je zdel kot premik na nov planet. Raymond nama je povedal, da so ljudje zaradi slabih pogojev nadpovprečno žilavi in vseeno zadovoljni. Pojasnil je, da ljudje srečo črpajo od znotraj in da imajo izjemno sposobnost, da v trenutku odmislijo težave in se osredotočijo na tisto bistvo, ki ostaja nedotaknjeno. To je pravzaprav prvo, kar nama je povedal o mestu oziroma njegovih prebivalcih. Zares izjemno.

Vsekakor bi lahko tudi o preprostosti Niameya, o absolutni prepovedi fotografiranja v N’djameni in o presenetljivi razliki med nedeljsko praznino in ponedeljkovim vrvežem v glavnem mestu Slonokoščene obale (oziroma Drogbajeve države, kot so si sami nadeli nadimek) spisala cele eseje, a tokrat sva se osredotočila na najino doživljanje Lagosa, mesta, ki je bilo polno življenjskih naukov, med katerimi ponovno najbolj odzvanja sposobnost iskanja sreče tam, kjer je skorajda ni.


Srečno tudi vam in lep dan!

Carmen in Matic Pirc
Prijavi napako
Komentarji
RudolfKocar
# 08.10.2018 ob 09:07
Kot je rekel že komentator pred mano..

Tale dva popotnika se zdita popolnoma clueless glede tega, kako se obnašati v Afriki. Tako da je morda še dobro, da države obiskujeta za tako kratek čas. V enem stavku govorita o obilju ljubezni v afriki (čeprav se pari ne smejo poljubljati na ulici), v drugem pa o sovražnih pogledih in o tem, kako so ju v bistvu oropali v poslovni četrti. Kako si to pojasnjujeta? Gre se za to, da imajo podsaharski afričani nižjo inhibicijo in zato hitreje pokažejo naklonjenost, pa tudi sovraštvo. Če bi bilo v afriki takšno obilje ljubezni, bi bilo tam manj korupcije, več solidarnosti in socialne države, predvsem pa manj kriminala, posilstev in medsebojnega obračunavanja.

Spominjata me name, ko sem šel v osemdesetih potovati v zahodno afriko, poln pozitivnih predsodkov iz faksa. Sem doživel in videl polno te "ljubezni" ampak tudi toliko kočljivih položajev, ki jih na žalost še trideset let kasneje občasno sanjam. Tako da bodita previdna, pamet v roke in srečno na poti!
mali_piscek
# 08.10.2018 ob 08:34
Carmen in Matic.

Tam ljudje niso zadovoljni. Nimajo zakaj biti. Zato tudi rinejo v Evropo. Če pa vidva vidita toliko sreče tam, pa tam ostanita. Brez kreditne kartice in pod njihovimi življenjskimi pogoji.

Jaz vama predlagam, da ljubezen iščita doma, v sebi in med seboj.

Vajine čistilne in podobne akcije ne bodo spremenile ničesar. Svet je prenaseljen in samo še slabše bo, ker svetovna populacija še vedno raste.

Videl sem veliko sveta, verjetno ne toliko, kot ga bosta videla vidva, vendar sem gledal počasi, za razliko od vajinega brzenja za rekordom.

In najraje sem doma, med tistimi, ki jih imam rad in imajo radi mene. In neznansko sem vesel, da v Sloveniji ne rabim gledat ekstremne revščine, ki vlada drugod. Res je, zatiskam si oči. To delam zato, ker se na tem prenaseljenem svetu ne da rešiti nič, jaz pa bi rad čim bolje preživel svoje življenje. Gledanje revščine mi ne predstavlja nobenega užitka, tudi ne iskanje sreče, zadovoljstva in ljubezni v bednih pogojih.

Sem egoist, a ne? Življenje imam samo eno in ne bom rešil sveta.

Slovenija je krasna in želel bi, da taka tudi ostane. Žal razvoj v zadnjem času gre v napačni smeri. Sploh z uvozom revščine. Kot da bi si to želeli tukaj. Pa tudi če delujemo skrajno humanitarno, ne bomo resili nič. Ljudi je pač preveč in virov premalo. Poleg tega pa se situacija še slabša, saj je prirastek ljudi hitrejši od razvoja.

Veliko sreče in čim manj težav vama želim. In da bi nasla ljubezen, ki je očitno ne najdeta med svojimi.
divinedante
# 08.10.2018 ob 08:07
Precej argogntna popotnika sta. Matic bi se kar nekaj pričkal z sirotinjo. Če misli tako nadaljevati, se mu bodo zgodile slabe reči. Ne razumeta še, da onadva vletavata v ta svet in da ju ni nihče vabil. To ni Slovenija, kjer se ti nič ne more zgodit. To je Afrika, kjer se lahko zgodi vse. Ko vletita z aparatom na sceno dvigneta veliko prahu. Ljudje se verjetno počutijo napadene in izkoriščane zaradi tega. Podobno kot živali v zoo. Tudi nervoznemu Maticu verjetno ne bi bilo všeč če bi ga nekdo zalezoval in polprikrito snemal. Ni čudno da prihaja do konfliltov. Slikati je treba hitro, neočitno, nepozersko, pogosto je za posnetek treba plačati in ga inscenirati. Motive je treba preudarno izbirati in ne vse povprek žgati. Za arhitekturo več časa, za streetke pa bolj hitro, med potjo. Fotka se iz ekrana pod kotom 90, nikar iz okularja. Verjetno tudi oblečena nista primerno, zato se nanju hitro lepijo vsi možni osebki. Si kar predstavljam poba, ko na ulico vleti z japonkam in srajčko. Ona pa v kiklci, po moznosti našinkana. :) To kar kliče po problemih. Pamet v roke, pa bo.
BlKl
# 08.10.2018 ob 12:30
Kje pa so komentarji, ki so na zelo lep način povzeli nesmiselnost prvega dela prispevka in užaljenega odgovarjanja avtorjev na komentarje uporabnikov? Povsem nepotrebna cenzura, tako kot je bil nepotreben prvi del prispevka.

Jan je bil super primer, kjer se je prav tako moral na začetku soočati z negativnimi komentarji v stilu, zakaj moramo sedaj plačevati in brati o njem, pa se z njimi ni ubadal, ampak je samo izboljševal kvaliteto svojih prispevkov in si na koncu ustvaril bazo rednih bralcev, ki so se veselili novih dogodivščin.

Predlagam, da sledita temu zgledu - kot sta napisala, ljudje smo različne vrste popotniki in imamo različne ideje o tem, kakšen je pravilni način odkrivanja novih držav. Tako se bodo gotovo našli taki, ki jim vajin pristop ne bo všeč, ampak na vaju je, da jih s kvaliteto vsebine prepričata, da ima projekt vseeno smisel.
Anavi
# 08.10.2018 ob 11:54
Če plačaš vodiča, res ne pomeni, da mesto doživiš. Oni od tega živijo in kraj morajo prikazati v najlepši možni luči, da se bo dober glas širil daleč naokoli ter da bo k njim prihajalo čedalje več turistov.

S floskulo o dokazovanju, da ljubezen obstaja povsod, sta smešna! Navedeta par negativnih pogledov na Afriko, potem pa napišeta, da bosta raje dokazala, da se povsod najde ljubezen. Jasno da povsod po svetu obstaja tako 'ljubezen' kot sovraštvo in vse tisto vmes. To vajino dokazovanje je, kot bi človek dokazoval, da je v vseh kotičkih sveta prisoten kisik. Odkrivata toplo vodo in prodajata meglo. Poleg tega pa se ne ozirata na resnična doživetja (čeprav sta pod budnim očesom vodiča vedno povita v vato, da se vama ja ne bi zgodilo kaj neprijetnega), pač pa pišeta stvari na pamet, kot sta se odločila še pred odhodom na pot - povsod je le 'ljubezen' in nič drugega. Kako umetno!
Sploh pa če že pišeta o 'ljubezni', potem ne bodita triletni punčki, ki samega pojma sploh ne dojemata, in vsaj opišita/ pričarajta bralcem, kaj vaju je prepričalo v to, da vidita/ čutita 'ljubezen'.

Tudi opisavanje drugih doživetij vama ne gre ravno od rok ...
Ko sta recimo omenila pobiranje smeti na nekem letališču ... Drugič opišita, kako sta se lotila zadeve, kakšni so bili vajini občutki, kako so na vaju reagirali ostali. Potem opišita, kako vama je pristopil uslužbenec ter vama rekel, da počneta prepovedane stvari. Opišita primer v širšem kontekstu; npr. kako bi bilo, če bi se pobiranja smeti lotila recimo v Ljubljani ali pa Singapurju. Opišita, kako sta prišla do spleta (interneta verjetno nimata 24 ur/ dan) ter da nista zasledila ničesar, kar bi nakazovalo na to, da se smeti ne bi smele pobirati. Opišita občutke. Podajta neko logično razmišljanje, zakaj vama je pristopil možakar ter vaju opozoril, da pustita smeti pri miru. Napišita še kak informativni stavek, kar se tiče onesnaževanja - pa ne nekaj že tisočkrat premleto. Če sta tako zelo ozaveščena o tej tematiki, kot sta prikazovala v uvodnem članku, bi glede te teme v rokavu morala imeti vsaj sto adutov.

Pa še floskula, kako sta za fotografijo teoretično podkovana. Mogoče poznata teorijo, a za njo nimata oko (fotografirajta čim več in bosta s časom dobila več občutka tako za sam motiv kot za kompozicijo). V enem članku je letelo perje, kako ljudem ni jasno, zakaj imata toliko foto opreme; sedaj pa kar naenkrat 'jočeta', da je vzrok za povprečne slike v pomanjkanju le-te. Oprostita, a vama pošljem kako svojo fotografijo, narejeno z dve leti starim telefonom, ki poleg tega niti iPhone ni?
Človek na začetku vsega pač ne zna in namesto da iščeta neumne izgovore, se raje izobrazita, da bodo tako vajini članki kot fotografije kvalitetnejše.
Namesto da pol članka 'prejočeta', še enkrat ali pa strokrat preberita negativne komentarje/ kritike; razmislita, če je kaj resnice v njih; vprašajta se, kaj bi lahko izboljšala, ter z vsega skupaj izvlecita največ, kar se da.
Čez leto dni, ko se bosta ozrla nazaj, vama bo zelo verjetno žal, da marsikaterega nasveta/ kritike nista vzela resno ...
Kris
# 08.10.2018 ob 09:14
dokazati, da je ljubezen povsod

Tole nakladanje o ljubezni... V naslednjem odstavku pa zgodba, kako ju je domorodec zaklenil v avto, da bi ju obvaroval pred nasilnimi ropi.
V-J
# 08.10.2018 ob 15:21
Mene ne moti vajin stil potovanja. Vsakomur svoje. Jaz sem npr. bolj na "komot" in za moje pojme ni boljšega dopusta kot brati knjigo na plaži nekje na Maldivih ali Mauritiusu in uživati v potapljanju, plavanju, all inclusive pivu in cocktajlčkih. Pa smo taki kot sem jaz, zadnje čase postali prava tarča posmeha wannabe backpackerjev, ampak me to prav nič ne briga, ker je moj denar in moj dopust. Če nekdo bolj uživa v backpackerskih dogodivščinah, ok, naj uživa. Če nekdo bolj uživa v skoncentriranem potovanju in zbiranjem štempljev v pasuših, tudi prav.
Ni mi pa všeč, da je takšen, kot je vajin stil potovanja, tudi vajin stil pisanja. Kratki nepovezani opisi dogodkov brez ozadja, razlage, občutkov. Kot nek osnovnošolski spis. Janove dogodivščine sem rad bral, ker je znal vdihniti noter neko osebno noto. Pri vama tega za zdaj še ni. Ampak tudi Jan na začetku še ni bil tako dober kot proti koncu. Tako da se lahko tudi vidva še izboljšata, samo manj se obremenjujta s komentarji, ki bodo vedno negativni, ker je taka pač narava internetnih forumov :).
Seveda razumem, da sta verjetno v časovni stiski tudi glede pisanja, ampak to se pač v samem pisanju ne bi smelo poznati.
Drugače pa vaju podpiram in vaju bom bral tudi v prihodnje, tako da samo pogumno naprej. Bi pa bilo res lepo, če bi napisala več o vsaki državi posebej. O značilnostih, razlikah, podobnostih med njimi, vajinimi občutki v njih. Če bosta obiskala vse države sveta, bi to na koncu lahko bilo zanimivo brati.
Ampak takih stavkov kot je "Vsekakor bi lahko tudi o preprostosti Niameya, o absolutni prepovedi fotografiranja v N’djameni in o presenetljivi razliki med nedeljsko praznino in ponedeljkovim vrvežem v glavnem mestu Slonokoščene obale (oziroma Drogbajeve države, kot so si sami nadeli nadimek) spisala cele eseje", v bodoče pač ne bosta več smela uporabljati.
delfino_
# 08.10.2018 ob 10:01
A zdaj presežek v temperamentnosti imenujete že kar ljubezen. Dajte no.
NOPCBS
# 08.10.2018 ob 06:58
izgleda ni tako slabo v Afriki,

ce pa mislijo, da je pa naj se razvijajo, imajo dovolj naravnih resursov, prijetno klimo,...malo vec odgovornosti pri nacrtovanju druzine in bo slo. Ni razloga, da bi mi za njih prevzemali odgovornost, in vsakega kvazi-azilanta iz nevojnh drzav, saj so enako sposobni mar ne?
Bondjanez
# 08.10.2018 ob 07:28
Lepo spisano. Zanimivo. Srecno. Zdej pridejo pa uni ta drugi komentarji ;-))
Sussudio
# 08.10.2018 ob 09:11
in spet komentarji da za slab položaj afrike smo krivi evropejci, so krivi američani, kitajci... samo afričani ne
divinedante
# 09.10.2018 ob 07:26
Seveda pa o Nigru, Čadu in Slonokoščeni obali nismo izvedeli nič ..
Bregas
# 08.10.2018 ob 09:12
Včasih sem si zelo želel potovat, in tudi sem precej potoval, zdaj me je pa to popolnoma minilo. Če bi se v vsaki državi lahko zakrinkal, da bi zgledal kot domačini, bi še šlo, da bi pa kot belec hodil po 3/4 sveta je pa danes ne le nevarno, ampak najbrž tudi precej neprijetno, saj se, tako si predstavljam, večinoma počutiš kot nepoklican gost v njihovem svetu.
Meni je dovolj tale naša Evropa, kjer se ne vidi z aviona, da nisem lokalec, za preostali svet pa mi zadostujejo takile potopisi s fotografijami. Samo dve pripombi: ne toliko razlagat in filozofirat o Benetkah, pa napišita kratko razlago k slikam. Da bi vsaj vedeli, od kod so. So fotografije mesta vse iz Lagosa ali še iz drugih mest? Pa kaj so, recimo, tiste buče na in ob ladjicah ob reki ipd?
Aha, pa za negativne komentarje se ne zmenita preveč, na netu je pač morje negativcev, ki spluvajo vse, če je še tako dobro.
rubin
# 08.10.2018 ob 09:51
Preberite si zgodbo s " odkupom" in policijo itd.. Jasno je da je tako stanje v državi posledica nedelovanja pravne države in države nasploh. Spet pravim, mentalitete ljudi se ne da spremeniti, oziroma ne v doglednem času. Je začaran krog. Poglejte, bogata z naravnimi viri, milim podnebjem a se utaplja v smeteh.. Začetek rešitve je v brezgotovinskem poslovanju v povezavi z prepovedjo vsakršnega zaslužka uradnih oseb mimo plače in obratno dokazno breme za premoženje itd. Pa minusarje, razne paranoike prosim za konkretne alternative. Jamrat in bit pameten kako ne gre zna vsak lolek. Tudi minus stisnit ni znanstvena fantastika...
zapravico
# 08.10.2018 ob 08:24
Pač življenje teče na drugačen način.Pustimo jih na miru,pa urejajmo naše destinacije
Historian66
# 09.10.2018 ob 08:09
Odličen potopis.

Na dolgo in široko smo informirani o njuni analizi tujih mnenj, malo prepiranja in arogance v Lagosu, najboljše pa je bilo prihranjeno za konec - obširno poročilo o Abidjanu, N'djameni in Niameyu zajeto v en stavek.
Majestic12
# 08.10.2018 ob 21:47
Pol članka užaljeno razpredanje o komentarjih, druga polovica pa kulturološki amaterizem par excellence.
rubin
# 08.10.2018 ob 09:54
Malo več odgovorornosti piše eden... Ja, in sedaj bo kak Nigerijec to prebral in začuda postal odgovoren in vse bo uredu kot v pravljici...
Rockos
# 08.10.2018 ob 09:27
seven7: Naracne resurse poberejo bivsi kolonialisti in kitajska po novem... tile si lastijo tudi pretezen del vlaganj skupaj z lokalnimi tajkuni... za narod jim ni kaj dosti mar. Zato pa tvegajo glavo za odgod v evropo kjer mislijo da se cedita med in mleko.


Poberejo? Pojdi tja, pa probaj kaj "pobrat". Vsako stvar moraš plačat. Cena je pač takšna, kot si jo izpogajaš. Verjetno se ti bo zdela absolutno previsoka in boš rekel, da s takšno tu ne boš konkurenčen, torej je Kitajc dobil veliko ceneje od tebe, ampak prišel je z drugimi pogajalskimi izhodišči. Ti bi vzel dve cisterni na leto, on pa dva tankerja na mesec.
Povsem drugo vprašanje je, kam jim ponikne denar. Če si pogledaš milijardne orožarske posle držav na bližnjem vzhodu smo tudi mi krivi, da si kupijo raje tri ducate F16 ali SU? Ne bi raje za ceste, železnice, bolnišnice, elektrarne ali tovarne dali? Nekomu pač več ostane v žepu. Poglej si kako npr. Palestina pobira denar od tujine in kam gre ali pa čisto v bližini - super primer je kar BiH. Do ljudi pa ta denar (pomoč) ne pride - kriv pa naj bi bil zahod, kapitalisti in ne vem kdo še vse. Korupcija je problem in tisti, ki bodo sem zbežali, je sigurno ne bodo uspeli tam rešiti. Zato pa meje zapret in naj uredijo stvari do konca. Ko bodo pa imeli urejeno, pa lahko pridejo. Seveda tako, kot grem jaz po svetu - s svojim denarjem v denarnici.
Megustaviajar
# 09.10.2018 ob 07:35
Trenutno potujem pol leta po srednji ameriki. Po obcutku: ko naletim na lep kraj, se ustavim, pogledam znamenitosti, grem v muzej, spoznam domacine, grem z njimi ven, spijemo kaj, se pogovarjamo, plesemo salso, bachato- skratka zivim z njimi, vcasih ostanem teden, dva na dolocenem kraju. Po treh mesecih si ne predstavljam bezlanja iz kraja v kraj in casovnega tempa. S tem ne dozivis pravega utripa kraja, niti ga ne mores opisati.
Zelo mi je zal, ampak zdi se mi skoda za vaju, da tega ne dozivita. Pa srecno!
jurlin
# 08.10.2018 ob 17:58
V Alžiriji sem bil izredno presenečen, da se ljudje, sorodniki in prijatelji ob srečanjih/pozdravljanjih - pri tem imam v mislih javna mesta objemajo in veliko poljubljajo. Vprašal sem taxista, ki me je vozil koliko poljubov, dva tri ... je pri njih običaj. Odgovoril mi je na pol v šali, da je to odvisno od sorodnice, prijateljice kako lepa je in kako so si blizu.
_vijolica_
# 08.10.2018 ob 12:19
Kakšno pa je Vaše mnenje pazi_mina ?
Mogoče tudi kakšna konstruktivna kritika ali nasvet za spremembo?
Edino pravilno, da tudi onadva pojasnita svoja stališča.
SREČNO!
seven7
# 08.10.2018 ob 07:15
@nop

Naracne resurse poberejo bivsi kolonialisti in kitajska po novem... tile si lastijo tudi pretezen del vlaganj skupaj z lokalnimi tajkuni... za narod jim ni kaj dosti mar. Zato pa tvegajo glavo za odgod v evropo kjer mislijo da se cedita med in mleko.
_vijolica_
# 08.10.2018 ob 11:16
Zelo lepo. Slike in tekst.

SREČNO ŠE NAPREJ!
Anavi
# 09.10.2018 ob 11:38
Historian66 ... boljse da sta tri drzave zajela v en sam stavek. Ker da vehementno v oklepaju navedeta Third bridge, ki povezuje celinski del Lagosa z otokom, ter ob se jima ne zdi vredno (oz. taksnih stvari zelo verjetno ne vesta) niti omeniti, da gre za skoraj 12 km dolgi most, ki je nekoc veljal za najdaljsega v Afriki. Ce malce karikiram, v nasem okolju bi le-ta segal cez pol Slovenije in ona dva ga - tako mimogrede - omenita v oklepaju.
harmankardon
# 08.10.2018 ob 07:15
Meme continent
smithies
# 08.10.2018 ob 23:48
V-J
Težko napišeta več od državah, ko sta pa le nekaj ur v eni. Res pa je, da lahko prepišeta z interneta, kar je pa enako brezveze, saj ti to lahko vsak sam prebere.
rubin
# 08.10.2018 ob 09:55
Da ne govorim da bi kar sem napisal iztrgalio politiko iz krempljev predvsem zahodnega kapitala, ki preko korupcije izdaja narod za lastno bogatenje..
_vijolica_
# 09.10.2018 ob 11:05
Kolikor jaz razumem, v vsaki državi izbereta eno destinacijo, ki jo obiščeta; poskušata nekaj videt in doživet, kolikor se pač da. Glede na cilj potovanja, tudi v nadaljevanju ne bo drugače. Zato me res zanima, kdo ima čas za branje zanj nazanimivih vsebin? Resno!
Draga popotnika, poskušajta iz komentarjev izluščiti kakšno konstruktivno kritiko, ki vama lahko pomaga pri pisanju še boljših tekstov, zanimivih za bralce. Druge komentarje pa popolnoma ignorirajta. Zanje se res ne splača porabit niti minute časa.
SREČNO NA POTI!
crtomirjansa
# 08.10.2018 ob 07:46
#NOPCBS
"imajo dovolj naravnih resursov". Jah, imajo jih že, ampak vse vecje resurse pa pod kontrolo drzimo Evropejci ali Americani. Ne mislit, da se dol fajtajo, ker imajo prevec casa.
Prvi del clanka sta sicer cisto zasla iz teme, kar upam da se ne bo vec ponovilo. Kar se tice Benetk, je pa res, da, ce si zelis ogledati le eno majhno mesto v neki drzavi je to prakticno ista zadeva. V kolikor pa si ogledas tudi kaksen drug kraj, hrib, jamo, jezero itd. pa rabis malo vec kot 1 dan. Sploh pa v enem dnevu ne mores spoznati kulture ter nacina razmisljanja tamkajsnjega prebivalstva (tudi v Benetkah ne). Bosta pa sigurno dobila veliko boljso sliko o Afriki kot kdorkoli izmed nas, tako da srecno se naprej.
P.s. pozdrav za Jana!
196x ljubezen

Slovenska popotnika Carmen in Matic Pirc se septembra 2018 odpravljata na pot okoli sveta, na kateri nameravata obiskati 196 držav. Poleg 193 članic Združenih narodov, bo njuno potovanje, ki sta ga poimenovala 196x ljubezen, vključevalo še Tajvan, Vatikan in Kosovo. Potovanje jima lahko prinese tudi vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, saj računata, da bosta to pot uspela prepotovati v 14 mesecih in tako podrla aktualni svetovni rekord Američanke, ki je 196 držav obiskala v 18 mesecih. Potek potovanja okoli sveta in lov na rekord boste lahko spremljali tudi na našem portalu, kjer bosta Carmen in Matic tedensko objavljala svoje potopise.

Kazalo