196x ljubezen
Delo na izsušenem jezeru Assale, Danakilska depresija, Etiopija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Izkopavanje soli oziroma belega zlata, kot je imenovano v teh krajih, Danakilska depresija, Etiopija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Delo je naporno za ljudi in tudi za kamele, Danakilska depresija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Pogled na mesto Džibuti, Džibuti. Foto: Matic in Carmen Pirc
Pogosti prizori po poti do jezera Assal, Džibuti. Foto: Matic in Carmen Pirc
Jezero Assal od daleč, Džibuti. Foto: Matic in Carmen Pirc
Obala iz soli. Jezero Assal, Džibuti. Foto: Matic in Carmen Pirc
Jezero Assal, Džibuti. Foto: Matic in Carmen Pirc
Mekele, Etiopija, kolona za bencinsko črpalko. Če potrebuješ diesel, prideš hitro na vrsto, za bencin pa si je treba vzeti nekaj ur. Foto: Matic in Carmen Pirc
Pokrajina po poti od mesta Mekele do Danakilske depresije, Etiopija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Mlada dama, ki smo jo spoznali na poti med mestom Mekele in Danakilsko depresijo, Etiopija.. Foto: Matic in Carmen Pirc
Še ena deklica ob cesti. Otroci na razglednih točkah čakajo na turiste, da jih prosijo za hrano ali nekaj denarja. Foto: Matic in Carmen Pirc
Karavana. Solinarji sol natovorijo na kamele in se odpravijo na sedemdnevno pot do mesta, kjer prodajo sol. Foto: Matic in Carmen Pirc
Sončni zahod na izsušenem jezeru, Danakilska depresija, Etiopija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Obisk Danakilske depresije je mogoč le v spremstvu stražarja. Etiopija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Takole smo se pripeljali do ognjeniškega polja Dallol. Etiopija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Nezemeljska podoba Dallola, Etiopija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Rumeno je posledica spojin žvepla, zeleno bakra in rdeče železa. Danakilska depresija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Tik pod površjem vre lava. Danakilska depresija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Rumenih delov se ni pametno dotikati, saj je žveplova kislina zelo močna. Danakilska depresija, Etiopija. Foto: Matic in Carmen Pirc
Prenočitev v vasici Hamad Ela, Danakilska depresija. Foto: Matic in Carmen Pirc

Dodaj v

V Danakilski depresiji, najbolj vročem kraju na svetu

"Pekel na Zemlji"
15. oktober 2018 ob 06:31
Ljubljana - MMC RTV SLO

Na neki razgledni točki sva se razgovorila o tem, kako neverjetno je, da v ZDA zaradi Grand Canyona služijo milijone, v Etiopiji pa je kanjon, ki se ponaša s primerljivo lepoto, samo postanek na poti do ‘ta prave’ atrakcije - Danakilske depresije ali "pekla na Zemlji", kot mu rečejo.

A začnimo na začetku ... V glavno mesto Etiopije sva prispela proti večeru, a ob zelo spodobni uri. Rekla sva, da bova šla zgodaj v posteljo, saj sva se morala naslednji dan že ob pol peti uri zbuditi. A kot je v najini navadi, seveda ni bilo tako. Že v splošnem sva bolj večerna človeka (jutranja niti slučajno), odkar sva na poti, pa je ob večerih treba še rezervirati naslednji polet, kontaktirati z naslednjim hotelom, si urediti naslednji vizum, pridobiti vso potrebno birokracijo, se javiti domačim (edino, kar v tem ustaljenem procesu šteje kot prosti čas in resnični užitek), izbrati fotografije iz prejšnje destinacije, jih vsaj malce obdelati (Instagram se kakopak vrti zgolj okoli estetike, neprimerno osvetljena fotografija tako skoraj ne pride v poštev), napisati kratek povzetek, zadevo naložiti na družbena omrežja in blog, na Drive naložiti še preostale fotografije, po možnosti narediti še promocijo hotela. Spat sva šla ob pol treh zjutraj.

Spet to letalo
Čez nekaj ur kratka vožnja do letališča, tam pa vsi še predobro znani postopki. Na letalu je Matic, kot po navadi, že ob vzletu zaspal. Sama nikakor ne zmorem med poletom zaspati, zato me ob pogledu na njegov sladki spanec daje tista človeška zavist. Namrdnila sem se in se zazrla skozi okno. Ker je bil polet kratek, nismo leteli visoko in tudi vreme je bilo brez oblačka, zato sem lahko opazovala okolico. In kakšna okolica je to! Polet iz Addis Ababe v Mekele je doživetje samo po sebi. Že pogled na moderno mesto je čudovit, narava za mejami mesta pa še neprimerljivo bolj. Potočki, nešteto hribčkov, dolinic in pa kanjoni, ki spominjajo na tiste v ameriški zvezni državi Arizona, ki je ravno zaradi takšne pokrajine svetovna znamenitost, medtem ko je tu takšna lepota nekaj povsem običajnega. Zamislila sem se o vseh tektonskih in erozijskih procesih, ki so avtorji teh umetnin, in se nisem pustila motiti. Pogled mi je vsake toliko časa preusmerila le starejša domačinka, ki se je nenehno naslanjala na Matica, mu prosto rinila odpadke v njegov sedežni žep in celo nanj odlagala svoje torbe in vrečke. Vem, da je koncept osebnega prostora marsikje precej drugačen kot pri nas, a se tovrstnim potezam vseeno ne morem načuditi.

Mekele – iztočnica za obisk Danakilske depresije
V Mekele smo prispeli ob osmih zjutraj. Po naju je prišel prijazen možakar iz turistične agencije World Sun Ethiopia Travel and Tourism in povedal, da bo naslednja dva dni on najin turistični vodnik in voznik. Odpeljali smo se do njihove pisarne, kjer sva spoznala še druge turiste, ki so se odločili za obisk Danakilske depresije. Ja, to je destinacija, ki sva jo izbrala v Etiopiji. Izbira se nama je zdela očitna, kljub neštetim lepotam, ki jih ponuja ta neverjetna in posledično tudi precej turistična vzhodnoafriška država. Danakil je namreč četrta najnižja kopenska točka na Zemlji (leži namreč 125 m pod morsko gladino), najbolj vroč kraj na svetu, in kar je še pomembneje – kraj , ki nima primere (vsaj na tem planetu ne, morda na katerem drugem). Najbolj priljubljen izlet traja tri dni in dve noči in vključuje ogled solne ravnine Ragad, ognjenika Dallol in vulkana Erta Ale. Midva sva se odločila za dvodnevni izlet brez obiska ognjenika Erta Ale, in sicer zato, ker imava ogled ognjenika načrtovan v Demokratični republiki Kongo, poleg tega pa je Erta Ale v tem delu leta tako zakajen, da ga pravzaprav sploh ne vidiš.

Več kot le pot do osrednje znamenitosti
Okoli desete ure smo se napokali v avte in se odpravili. Nama se je pridružil še en starejši par iz Švice. Ženska je sicer delovala nekoliko mlajša, moški pa jih šteje najmanj 70. Ker so tovrstni izleti precej pustolovski in včasih tudi malce fizično naporni, sva bila nad tem, da sta se odločila za tak podvig, navdušena. Prvi del poti je trajal dve uri in pol. Pot do Danakilske depresije je dandanes asfaltirana, zato je dostop precej enostaven. V tem času smo naredili nekaj minutnih postankov, da smo lahko tudi s fotoaparati zajeli lepoto pokrajine, ki smo jo sicer z očmi požirali skozi okna. Na neki razgledni točki sva se razgovorila o tem, kako neverjetno je, da v ZDA zaradi Grand Canyona služijo milijone, v Etiopiji pa je kanjon, ki se ponaša s primerljivo lepoto, samo postanek na poti do "prave" znamenitosti.

Po dobrih dveh urah vpijanja prizorov smo se ustavili v vasici, kjer so nam postregli z originalno etiopsko kavo in okusnim kosilom, ki smo ga pojedli v skromni leseni gostilnici. Po kosilu bi morali na pot, a ker je bilo že tu tako peklensko vroče, so se vodniki odločili, da še malo počakamo. Ker sva sama težko dlje časa na istem mestu (očitno), sva čas izkoristila za raziskovanje vasice. Občudovala sva lesene barake, peščene ceste in nasmejane obraze. Čez dobro uro so vodniki sklenili, da je varno nadaljevati pot. Po poti smo srečali karavano kamel. "Gre za solinarje ljudstva Afar," je povedal naš vodnik. Karavane solinarjev so v teh krajih pogost prizor, saj na soli sloni večina lokalne ekonomije. Iskalci soli se v spremstvu kamel odpravijo iz mesta Mekele, hodijo sedem dni in ko končno prispejo do solnih polj, začnejo izkopavati sol in jo v pravilno oblikovanih kvadrih nalagati na kamele. Ko so kamele natovorjene, se odpravijo nazaj v Mekele (ki pa, mimogrede, leži na več kot 2000 metrih nadmorske višine), kjer prodajo sol. Delo je sicer dobičkonosno, a delovne razmere so peklenske. Poleg neznosne vročine, ki je usodna za marsikaterega delavca in kamelo, povzročajo preglavice tudi pogosti potresi.

Sončni zahod na izsušenem slanem jezeru
Po uri in pol vožnje smo se ustavili v majhnem obcestnem kraju Hamad Ela, kjer je na prostem stalo veliko zvezanih lesenih postelj. "Tu bomo prenočili," so naznanili. "Še prej pa si oglejmo izsušeno slano jezero." Odpeljali smo se. Čeprav nama po obisku slanega jezera Salar de Uyuni v Boliviji pojav ni neznan, naju je neskončno belo polje soli znova navdušilo. Skozi okno avtomobila je bilo videti, kot da se vozimo po ledu, prizor je bil prav prijetno osvežujoč, a čim smo izstopili, je v nas butnila peklenska vročina. "40 stopinj Celzija je," je nonšalantno izjavil vodič, kot da so takšne temperature nekaj povsem običajnega. No ja, tu so res. Najvišje dnevne temperature, tiste ob katerih trznejo celo domačini, namreč v poletnih mesecih presegajo nepojmljivih 50 stopinj Celzija. Takrat je nizka sezona, turistov ni na spregled, domačini pa se vseeno soočajo s peklensko vročino. Ob prihodu na ravnino soli, ki ji ni videti konca, smo se obiskovalci razpršili vsak v svojo smer. Vsak je našel svoj motiv za preučevanje in fotografiranje. Midva sva se sprehodila do kvadrov soli, ki so jih solinarji odluščili iz tal in oblikovali, naložili pa jih bodo naslednjič. Čez nekaj minut smo se spet vsi zbrali pri avtomobilih, kjer so nas vodiči ob sončnem zahodu posedli na plastične stole in nam postregli lokalno vino. Vino se sicer ne more kosati s slovenskim, a izkušnja je bila vseeno čarobna. Ob vinu, zahajajočem soncu in lesketu soli se je čas ustavil. Zdi se, da smo se prav vsi zatopili v prizor, nastala je popolna tišina. Misli so izginile, utrujenost zbledela, še vročina je izhlapela. Zavladal je mir. Naslonila sva se drug na drugega in vpijala lepoto. To so neprecenljivi trenutki, ki ti vzamejo dih, trenutki, zaradi katerih je vredno potovati.

Noč pod zvezdami
Sonce je zašlo in odpravili smo se nazaj proti kampu. Na lesene postelje smo položili blazine in rjuhe, na terasi lesene kolibe pa smo skupaj povečerjali. Zbralo se nas je vseh 14 turistov, štirje vodniki, kuhar in stražar. Stražar je bil oborožen, saj so ti kraji, čeprav se je v zadnjih nekaj letih položaj precej izboljšal, občasno še zmeraj tarča napadov uporniških skupin.

Ob odlični hrani in steklenici piva nam je vodnik predstavil načrt za naslednji dan: Dallol in jezero Assale. Po uradnostih so se začele bolj sproščene teme. Vodniki so se razgovorili o najzanimivejših prigodah iz Danakila, turisti pa smo si izmenjali popotniške zgodbe, ki jih je zmeraj prijetno poslušati. Izmed vseh je z najzanimivejšimi zgodbami postregel ravno 70-letni Švicar. Povedal nam je, da je nekoč delal v Maliju, da je imel v Čadu bližnje srečanje z uporniki in da se je v mlajših letih pridružil karavani s kamelami na poti skozi Saharo. Vsi smo ga poslušali z odprtimi usti.

Čez nekaj časa smo se razpršili po puščavskih tleh kampa. Vsak je našel svoj kotiček, kjer smo opravili vse potrebe in si umili zobe. Stranišča in tekoče vode v kampu seveda ni. Ker je ob osmih vladala popolna tema, nam ni preostalo drugega, kot da se odpravimo spat. Postelja seveda ni bila vrhunec udobja, močan veter je loputal s kovinskimi vrati ob robu kolibe in temperature so bile še zmeraj neznosne, a nočno nebo je krasilo na tisoče zvezd in prizor je odtehtal.

Dallol – pekel na Zemlji ali pa vsakdanji prizor s sosednjega planeta
Zbudili smo se ob petih zjutraj, še pred sončnim zahodom, pozajtrkovali smo in se odpravili proti Dallolu. Po tridesetminutni vožnji in dvajsetminutni hoji smo prišli do tega zloglasnega ognjeniškega polja. Nekateri so kraj zaradi temperatur in prizorov poimenovali kar pekel na Zemlji, a naju je "vrglo na rit". Pokrajina je nadnaravna, nezemeljska. Območje je polno formacij različnih mineralov, ki so posledica vulkanske dejavnosti. Na površje prihajajo spojine žvepla, bakra in železa, ki pokrajino barvajo v žive odtenke rumene, zelene in rdeče, hkrati pa jo ovijajo v oblak vonja po gnilih jajcih, ki pa zaradi stalnega vetra ni preveč moteč. Noro! Ustavila sva se in nekaj minut le nemo zijala v neverjeten prizor. Tu bi lahko ostala tri dni, a vodniki so nas že čez pol ure nagnali nazaj proti avtomobilom.

Jezero Assale oziroma kar je od njega ostalo
Naslednja postaja: izsušeno jezero Assale, kjer smo imeli priložnost videti solinarje pri delu. Ura je bila še zgodnja, a sonce je že močno žgalo. Po nekaj minutah so nekateri že komaj čakali, da se odpravimo spet v klimatizirane avtomobile, delavci pa so po našem odhodu še več ur garali na soncu, potem pa so kamele povezali v karavane in se po teh neznosnih temperaturah odpravili na sedemdnevno pot. Občudovanje, ki sva ga ob tej misli začutila ob teh garačih, je nepopisno.

Obisk Danakilske depresije je bil pustolovski, a vseeno precej udoben, nauki in prizori pa so nepozabni. Od vseh dosedanjih ciljev naju je ta daleč najbolj očarala in glede na veliko število drugih lepot, ki jih nudi Etiopija, jo bova ob priložnosti vsekakor skušala znova obiskati.

Džibuti, Džibuti
Naslednje jutro sva se odpravila v Džibuti. Nastanjena sva bila v središču prestolnice, zato sva si prvi dan ogledala mesto. Preden sva se odpravila na ogledovanje, je Matic sklenil, da najde prevoz do jezera Assal, kamor sva bila namenjena naslednji dan. Čez nekaj časa sem dobila sporočilo na Viber: "Sem na pivu z domačini." "Hehe, zakon! Se vidiva!" sem odvrnila in se posvetila delu. Ko je Matic iskal možnosti prevoza, je namreč naletel na dva domačina, ki sta mu ponudila pomoč. Čeprav je Matic iskal avtobusni prevoz ali kakšen drugačen način, da prideva do dobri dve uri oddaljenega jezera, sta mu, kot že prej stric Google in osebje hotela, tudi ta dva zagotovila, da bova do jezera prišla le s katero izmed lokalnih turističnih agencij ali pa s taksijem. Prijazno sta ga pospremila do nekaj agencij v bližini, a cene so bile nenormalne – po 300 ameriških dolarjev na osebo. Eden izmed teh domačinov je nato rekel, da ima tudi sam agencijo, ki ponuja prevoze do jezera, a kaj ko so že vsi šoferji zasedeni. Vseeno je sklenil opraviti nekaj klicev in po nekaj vnetih debatah po telefonu je veselo oznanil, da se eden izmed njegovih uslužbencev vrača že tisti večer in da lahko greva z njim, in sicer za 130 dolarjev za oba. Oho, super kupčija! "Nazdravimo," sta predlagala. Zavili so v bar in možakarja sta si naročila vsak deci in pol viskija. “Alkohol je pri nas prepovedan,” sta prišepnila in ga na dušek zvrnila. "Aha, to pojasni znesek," je pomislil Matic ob pogledu na račun, ki je veleval, naj plača 25 dolarjev. Ob pogovoru sta potarnala, da je denarja v državi dovolj, a da ta nikakor ne najde poti do ljudi. “Vsak mora sam poskrbeti zase, država se za svoje gotovo ne bo pobrigala,” sta potožila. Stanje, ki je očitno skupno večini afriških držav. Ob slovesu so se dogovorili, da naju voznik naslednji dan ob osmih zjutraj pobere pred hotelom. "Tudi sam bom prišel, da vas odpravim," je zatrdil. Matic se je vrnil židane volje, saj je našel poceni prevoz, a vseeno ga je kljuval dvom. "Ma ne, midva sva po naravi na splošno nekoliko nezaupljiva do neznancev, kar nama na poti le škodi, povrhu tega pa je tovrsten način razmišljanja po svoje celo nekoliko neprijazen," sem skušala pregnati njegovo sumničavost.

Ok, čas za ogled mesta! Ker je fotografiranje v mestu prepovedano, sva DSLR-fotoaparat pustila kar v sobi. Uživala sva v sproščenem vzdušju na ulicah. Sprehodila sva se do plaže, kjer so nekateri igrali nogomet, drugi so se kopali, drugi pa so uživali ob pogledu na morje. Potem sva zavila na takšno simpatično počitniško ulico, kjer se je trlo ljudi in restavracij. Po poti sva drug drugemu nenehno lovila dlan, a sva potem vedno znova popustila prijem, saj sva opazila, da tako pritegneva še več začudenih pogledov. Teh nama tudi sicer ni primanjkovalo, pa čeprav sva oba nosila dolge široke hlače in enobarvne majice s kratkimi rokavi, jaz pa sem imela čez glavo in trup navezano še ruto, tako da nisem kazala niti kančka kože. Matic načeloma nima težav s strmenjem, jaz pa sem sklenila, da se vseeno bolje počutim v krajih, kjer ne izstopam, kjer se lahko zlijem z okolico. Ker na tejle počitniško razigrani ulici nisva našla lokalne hrane, sva se odločila, da si po dolgem času privoščiva nekaj "našega", nekaj, kar jeva tudi doma. Naročila sva pico in kar štiri kozarce naravnih sokov (pomarančnega, mangovega, ingverjevega in tropski miks). Odličen obrok. Ugotovila sva, da se le s pitjem naravnih sokov izogneš povzročanju dodatnih odpadkov (to je, če ti ga prinesejo v steklenem kozarcu in brez slamice, kot je treba najmanj trikrat poudariti). S pitjem tudi sicer ne povzročava veliko odpadkov, saj imava bidona, ki filtrirata vodo, tako da večinoma pijeva kar vodo iz pipe, a tokrat to ni bilo mogoče, saj smo v hotelu imeli le slano vodo – pri tej pa pač ni pomoči.

Ko te narava spet pusti brez besed
Drugi dan v Džibutiju sva se odpravila na ogled kraja, ki so ga turisti izglasovali za top destinacijo v Džibutiju – slano kratersko jezero Assal, ki s svojimi 155 metri pod morsko gladino slovi kot tretja najnižja kopenska točka na Zemlji. Ob osmi zjutraj sva se narisala pred hotelom, a tistega možakarja, ki je obljubljal prevoz, niti njegovega uslužbenca ni bilo na spregled. Čakala sva 15 minut, pol ure. "Nategnila sta me," je Matic z nasmeškom končno ubesedil najine strahove. "No, ja, saj sta rekla, da mora vsak poskrbeti zase. Ona dva sta zase poskrbela tako, da sta iz turista izvlekla za 25 dolarjev viskija," je nasmejano skomignil in se lotil iskanja taksija. K sreči sva se z nekim taksistom relativno hitro dogovorila ceno 150 dolarjev za oba in tako smo se odpravili. Cesta je nova, asfaltirana, a pot je kljub temu nekoliko adrenalinska. Hitra vožnja, prehitevanje v škarje in pogled na ducate prevrnjenih tovornjakov ob robu ceste človeku vsekakor požene kri po žilah.

Na daleč je bilo jezero videti kot vsako drugo jezero. Puščavska okolica in temno modra voda, le turista nikjer nobenega. A ko smo se pripeljali bližje, nama je hitro postalo jasno, v čem je čar. Obala jezera in njegovo dno nista peščena, niti kamnita, temveč gre za debelo plast strjene soli. Po soli sva se sprehodila do vode. Najprej naju je presunila turkizna barva, ki jo kristalno čista voda tvori nad snežno belo podlago, nato pa sva se jezera dotaknila in ugotovila, da je toplo in pa ekstremno slano. Jezero je namreč zaradi močnega izhlapevanja kar desetkrat bolj slano od morja in je tako druga najbolj slana voda na svetu. Splezala sva na bližnje pečine in vpila čudovit prizor. Ker z besedami nisem vešča, si raje oglejte fotografije, ki so precej bolj zgovorne.

Somaliland – varnejši del Somalije
Najina naslednja država je bila Somalija, a ker se te drži sloves ene izmed najnevarnejših držav na svetu, sva se skrbno pozanimala, kateri kraj je najmanj nevaren. ‘Avtonomna regija Somaliland oz. njegova prestolnica Hargeisa’, so soglasni poznavalci. Kupila sva "last minute" (kot vedno) vozovnico do Hargeise in se naslednji dan po obisku jezera Assal odpravila v baje varen del zloglasne dežele. Pred odhodom iz Slovenije sva kontaktirala z za Slovence pristojnim veleposlaništvom Somalije v Parizu, kjer so nama povedali, da je običajni postopek vnaprejšnja pridobitev vizuma, a da se vizum (predvsem, če potuješ v Somaliland) brez težav uredi tudi ob prihodu v državo. To nama je zaradi ogromne količine potrebnih vizumov seveda bolj ustrezalo, zato sva sklenila vizuma pridobiti ob vstopu v državo. “Dober dan! Dva vizuma, prosim!” sva prešerno zaprosila carinika na letališču, kot da v Mercatorju kupujeva 10 dek mortadele. Ta je nekaj časa prazno strmel v naju kakor tele v nova vrata, nato pa se je začel iz srca smejati. "Kaj takega," je rekel. "To sta pa za nekaj tisoč kilometrov zgrešila lokacijo." "Morda ne poznate Slovenije, ampak to je država v Evropski uniji," je Matic v potnih listih hitro poiskal dokaz. "In državljanom držav EU-ja je omogočena pridobitev vizuma ob prihodu," sva še precej ležerno predala, kar so nama zatrdili v Parizu. "Ne, ne bo držalo!" je rekel carinik. "Ne le da to ni praksa, kaj takšnega se še nikoli ni zgodilo! Saj nimamo niti papirjev za ureditev vizuma, za božjo voljo! Vesta kaj, turista, kar lepo sedita in počakajta!" je sklenil in naju poslal iz vrste. OK, birokratski zapleti, pričakovala sva jih. V glavah sva že delala načrte, kako bova dva dni pač ostala na letališču, nadaljevala pot, potem pa se ob koncu projekta vrnila v državo, da si izbrani kraj dejansko ogledava. Ko se je letališče izpraznilo, se nama je približal isti carinik in njegov nadrejeni. Še njemu sva razložila položaj. Ta je po tehtnem razmisleku prosil, naj mu pokaževa rezervacijo hotela v Hargeisi in vozovnico iz Somalije. "Prav," je po pregledu zahtevane dokumentacije sklenil. "Vizuma vama ne morem dati, saj jih na letališču ne izdajamo, lahko pa vaju spustim za dva dni v državo, če mi pustita potna lista." Naj bo, drugega nama tako ne preostane. V zadregi sva se najmanj petdesetkrat zahvalila in jo popihala z letališča, še preden bi si lahko premislili. No, naj bo to vsaj nauk drugim Slovencem, ki se odpravljate v Somalijo (in tudi v avtonomno regijo Somaliland) – vizum si je treba urediti vnaprej na veleposlaništvu Somalije v Parizu – brez izjem.

Prvi dan sva si ponovno ogledala mesto. Ugotovila sva, da je še bolj puščavsko in zaprašeno kot večina drugih mest, ki sva jih obiskala, sicer pa zelo podobno. Tudi islamske molitve se zdijo bolj pogoste, slišijo se namreč tudi sredi noči.

Drugi dan pa sva se odpravila do ene izmed največjih znamenitosti v državi – do arheološkega najdišča Laas Geel. Dostop do najdišča je dovoljen samo v spremstvu voznika, vodnika (ki ga precej mastno plačaš, sploh glede na to, da ne zna niti besede v angleščini) in oboroženega stražarja. "Uporniki, bum bum," so v polomljeni angleščini pojasnili. Spogledala sva se in malce paranoično nasmehnila. Varen Somaliland 'ipak' ni tako varen, kaj? Pot do tam je trajala slabi dve uri in je v prvem delu potekala po stari asfaltirani cesti, v drugem delu pa po zbitih puščavskih tleh. Ko sva prišla do lokacije, sva ugotovila, da sva tudi tu edina turista. “Pa dobro, od kod Trip Advisorju odločitev, da je to ‘top atrakcija’, če na teh krajih ni nobenega turista, ki bi zadevo rangiral?” je bila moja prva misel, potem pa sem hvaležno vpila odsotnost bliskavic, čebljanja in tisočglave množice. Vodnika smo le s težavo zvabili iz njegove kolibe, možakar je namreč dremal in nam najprej vztrajno kazal, naj gremo stran, potem pa se je le skobacal iz svojega brolga. Pretegnil se je, nekajkrat glasno rignil in se simpatično pobožal po okroglem trebuhu, potem pa smo se z njim in s stražarjem odpravili do jam, v katerih so raziskovalci leta 2002 odkrili ene izmed najstarejših poslikav na afriškem rogu. Poslikave so predvidoma nastale nekje med leti 9000 in 3000 pred našim štetjem. Razporejene so v osmih različnih jamah na kamnitem pobočju in so presenetljivo dobro ohranjene. Na stenah jam so naslikane večinoma krave (nekatere v dekorativnih haljah), ljudje, nekaj udomačenih psov in par žiraf. Pot do jam je kamnita, precej strma (in polna opičjih iztrebkov), a relativno kratka, zato se vsakdo brez težav dokoplje do njih. Ironično je naš vodnik, ki se po teh pobočjih vzpenja vsak dan, imel še največ težav. Ta je sicer med ogledom s svojo palico le parkrat pokazal na neko poslikavo in rekel: “Mu!” Aha, krava! Še dobro, da sva si pred vzponom v majhni hišici ogledala legendo in prebrala par osnovnih informacij o kraju, sicer ne bi vedela ničesar. Jame sicer ne ponujajo le poslikav, temveč tudi čudovit razgled na okoliško savano.

Naslednji dan sva se po obilnem in okusnem zajtrku odpravila na kratek sprehod po mestu, ki sva ga izkoristila še za kratko čistilno akcijo. Medtem ko sva pobirala smeti, se nama je približal starejši moški v tradicionalni islamski beli halji (thobe ali thawb je angleško ime za to haljo, slovenskega izraza ne poznam). “Preveč jih je! Sama svinjarija!” je uvodoma pojamral, nato pa povprašal, od kod sva. Ko sva povedala, da iz Slovenije, nama je zaupal, da je leta 1994 obiskal Slovenijo, a ker ni imel urejenega vizuma, ga naši niso spustili v državo. Tako je tri dni čakal na ljubljanskem letališču na nov polet, Slovenije pa mu ni uspelo videti. Ironično, glede na to, da sva sama ravno v Somaliji imela zelo podobno situacijo, ki pa se je za naju nekoliko bolje izšla. Po prijetnem pogovoru sva se odpeljala na letališče, kjer sva se ponovno združila s svojima potnima listoma. “Oh, le kaj bi brez vas!” Šla sva na letalo in novim dogodivščinam naproti.

Carmen in Matic Pirc
Prijavi napako
Komentarji
divinedante
# 15.10.2018 ob 07:46
Pohvale za tekst, ki sta ga dodala slikam. Pa tudi za to, da ste se vzdržala obračunavanja z komentatorji. Na bolje gre!
pazi_mina
# 15.10.2018 ob 07:17
" potem pa se ob koncu projekta vrnila v državo, da si izbrani kraj dejansko ogledava "

ta stavek pa se ponavlja že skoraj v vsaki državi, katere letališče ta dva obiščeta
Bondjanez
# 15.10.2018 ob 07:48
Zelo lepo spisano. Pohvala.
balrog
# 15.10.2018 ob 09:37
Pa še nekaj. Vem, da nisem jaz tisti, ki potuje ..., ampak ogled kamel, opičjih iztrebkov in jamskih poslikav bi izpustil in bi raje skušal začutiti utrip tega velikega mesta Hargeisa, nekdanje britanske in italijanske kolonije. Pa še prišparal bi 300 dolarjev, kar je LETNI dohodek v Somalilandu. Malce skušajta varčevati. Ljudje tam na mesec morajo preživeti s 30 do 40 dolarji. Za te "uslužbence", taksiste, voznike, vodnike, šoferje, so zahodni turisti kot zlata jama ..., po mojem še zlato nima take vrednosti tam. Zato mi ti "vodniki" nekako delujejo kot blejski pletnarji, ko zagledajo korejske turiste, ali podobne sorte organizirane združbe. 300 dolarjev je za Somalilandca/Etiopijca/Eritrejca kot da bi en Blejec Korejcu za ogled slapa Peričnik zaračunal 30.000 dolarjev. Morata barantati, zbijati ceno. Za tega možakarja je tudi 30 dolarjev veliko - to je njegov mesečni zaslužek. Nasvet.
JozaTuzni
# 15.10.2018 ob 07:37
cricka hvala za komentar. Le kaj bi brez njega.

Zanimiv zapis in slike, hvala.
balrog
# 15.10.2018 ob 14:44
Nisem hotel biti žaljiv. Se opravičujem. Iz srca. V bistvu vaju občudujem, želim vaju pohvaliti, ker zavračata podobo o Slovencih, ker se podajata v neznano in ker gre za avanturo, ki si jo večina nas kavčarjev nikoli ne bo drznila. Noro dobra ideja. Potovanje okoli sveta. Kot iz romana Julesa Verna. Pazita nase. Ljubita se. Glejta svet z odprtimi očmi. In barantajta,ne pustita, da vaju obirajo razni šoferji. 30 dolarjev je njihova mesečna plača. Pišita, zapisujta si, fotkajta. Sta me prisilila, da sem poguglal Somaliland in njihovo prestolnico, kamor verjetno nikoli ne bom šel. A pijejo italijanski ekspreso? Jamske poslikave so lepe, ampak mene osebno zanima, kako tam živijo ljudje. So podobni nam, o čem sanjajo? Ne bodita samo naključna turista.
balrog
# 15.10.2018 ob 08:50
Zanimivo. Škoda, ker sta bila v Somalilandu le dva dneva. Po mojem sta bila redka zahodnjaka v tej "državi". To je res enkratno doživetje. Slovenci nismo zapečkarski narod, smo res povsod. Pogrešam kakšen kontakt z domačini, njihovo mnenje. Domačink pa ni videti ? So skrite ? Po mojem gre za pristne, iskrene ljudi, čeprav sta imela slabo izkušnjo z lokalnima pijancema :) Iz zapisanega mi deluje nekako industrijski turizem. Klimatizirani džipi, odhod na točko ogleda, foto sešn, in pot nazaj v hotel. Pa tudi lokalna hrana, kaj sta jedla, kaj so jima pripravljali vodniki, kakšni so ti obroki. Kaj jedo domačini ? Kaj pijejo, razen dragega viskija ..., ki jima ga plačajo naivni turisti. To, da je bila hrana odlična, mi nič ne pove. Kako v tej slani puščavi priti do pitne vode ? A sta imela kaj prebavnih težav in podobno. Pa bržkone mora biti pokrajina res različna, glede na to, da so največja mesta na visokih planotah, nad 2000 m nad morjem, nato pa imaš puščavske depresije. Najbrž na planotah dobijo več dežja in je tudi več rastja.
Binder Dandet
# 15.10.2018 ob 15:09
Zanimivo za videt. Videli me pa kraji, kjer za ogled potrebuješ oborožene varnostnike, nikoli ne bodo.
iztok150
# 15.10.2018 ob 11:54
Jaz bi rad pohvalil napredek v pisanju članka. V primerjavi s prejšnjimi je dejansko nastal nek lep potopis. Lepo prosim pa se izogibajta prvi polovici prejšnjega članka - popolnoma nepotrebno.
mali_piscek
# 15.10.2018 ob 09:47
Svet je lep, vse je dobro, veliko je ljubezni, če si le finančno preskrbljen. A ne, Carmen in Matic.

Pravita, da bi v Dallolu lahko ostala tri dni. Ma ja, kaj pa rekordno dirkanje od države do države?
Bi se projekt izjalovil, če bi ostala tri dni.
Anavi
# 15.10.2018 ob 13:30
Lepo!
Če vama le čas in denarnica dopuščata, nadaljujta z izborom destinacij, ki niso milijonska mesta.
Tudi zapis, kot je današnji, je berljiv (vreden pohvale, če ga napiše laik) in upam, da pri pisanju nadaljujeta v tej smeri, saj sta brez nepotrebne osladnosti ter imaginarne ljubezni lepo povzela svoja doživetja, občutke ter tu in tam napisala kakšen poučen podatek. Če bodo zapisi tudi v bodoče takšni, verjetno ne bom edina, ki bo komaj čakala ponedeljek, da prebere, kaj sta doživela.

Pa še par dobronamernih nasvetov, kar se tiče fotografije ...
Preden fotografirata, se odločita, kaj pravzaprav želita imeti na sliki.
28. fotografija recimo je 'kar nekaj' (in ne edina kot takšna). Spodnji 2/5 le-te sta prazni ter nepotrebni (s tem imata težave pri marsikateri fotografiji; 29. ter 32. slika sta le še dve v množici takšnih). Ko slikata določen motiv, ga postavita 'na tla' oz. blizu spodnjega roba slike. Avto je odrezan - vedno imejta v mislih, da nekaj zajameta v celoti ali pa pustita izven slike. Pa glede na to, da je horizont vodoraven, je v večini primerov bolj naravno, če so fotografije horizontalne (predvsem, ko slikaš pokrajino, mesta) in ne vertikalne.
Valuk_
# 15.10.2018 ob 10:37
te članke bi kar bral v nedogled :)
Bivši uporabnik
# 15.10.2018 ob 10:37
Narava v Afriki je čudovita.
Ljudje malo manj. Za njih smo belci le bankomat.
Macy
# 16.10.2018 ob 11:19
Tokrat sta super spisala prispevek. Zanimiv, izveš marsikaj novega in o vsaki državi nekaj. Lepo. Napredek je očiten!
kundera 78
# 15.10.2018 ob 08:35
Navkljub stiski s časom, sta vseeno pobrala par smeti v Somaliji. Pohvalno.
bimbo_bob
# 16.10.2018 ob 13:59
_vijolica_
Ali se ti zdi smiselno preleteti na tisoče km npr. do Avstralije in po dveh dnevih nadaljevati naprej?
Ja, bil sem - med drugim tudi - v Etiopiji. Tri tedne.
Nestrpno čakam njuno poročilo s Kitajske, Avstralije, Rusije, ...
kriticnamasa
# 16.10.2018 ob 08:32
Fajn branje. Zakon.Hvala!
Mihacar
# 15.10.2018 ob 22:02
Glede kolone za tankanje goriva, pri nas bi bilo pa ravno obratno, kilometrska kolona za smrdljivi dizel, za bencin pa nekaj malega avtomobilov in bi bil takoj na vrsti :).
Če je že revščina tam, pa vsaj boljši zrak vohajo.
luckylucke
# 15.10.2018 ob 14:29
Prvo, kar pomislim, ko vse to preberem in pogledam je, da živimo v raju.
NOPCBS
# 15.10.2018 ob 09:37
a ni zanimivo, tale novica kjer dva Slovenca lovita rekord, koliko drzav obiskati z letalom v cimkrajsem casu ima 4.5/5 oceno! vsi ploskate, ko napisejo, da je letalski promet vedno vecji in da delajo vedno daljse lete

zraven pa novica ko Trump napise, da se mu zdi, da clovek ni glavni vir klimatskih sprememb (in dviga CO2), kar seveda ni res, ga pa vsi simfate

KLIK

treba je imeti to v mislih povsod, ne le ob neljubem politiku!
Šubidu
# 15.10.2018 ob 08:21
Saj se da, če je volja. Končno berljiv prispevek. Srečno pot.
dare326
# 15.11.2018 ob 00:26
Videl sem precejšenj del vzhodne Afrike (12x v tistih koncih) in vedno sem naštudiral destinacijo, zato skušam biti z vodiči previden, ker vem več kot oni. Zapisi popotnikov so pomankljivi, z napačnimi podatki in se zato na njih ne zanašajte. Raje uporabite kvalitetne vodnike.
LamentosSkilled
# 18.10.2018 ob 19:48
Sam sem tudi vcasih veliko prepotoval po Afriki. Zadnja leta pa ni denarcka, pa mi je se do Domzal predalec.
_vijolica_
# 16.10.2018 ob 12:52
Drugače pa odlično napisano in SREČNO naprej na poti!
_vijolica_
# 16.10.2018 ob 12:30
Bimbo_bob ... najbrž ste že tudi vi bili kdaj kje, pa ste si ogledali nekaj stvari, ne vseh? Ali vedno ogledate vse, kar je ogleda vredno? Vam znese denarno in časovno? Meni ne!
bimbo_bob
# 16.10.2018 ob 11:41
Instagram turizem.
196 držav v 14 mesecih je točno 14 držav na mesec, kar znese nekaj več kot dva dni za posamezno državo. Kaj lahko vidiš v dveh dneh?
Že za opisano potovanje po Etiopiji bi rekel, da če si v Danakilski puščavi in ne splezaš na
Erta Ale, je kot bi šel v Arizono in si ne bi pogledal Grand Canyon. Dajem to primerjavo, ker je tudi to omenjeno v prispevku.
Macy
# 16.10.2018 ob 11:24
@balrog

Z “nategovanjem” je tako, da moraš biti “nategnjen”, da se naučiš :) Noben nasvet ne pomaga, dokler te dejansko ne oberejo.
mali_piscek
# 15.10.2018 ob 15:59
Carmen in Matic, pravkar sem prebral članek o novem izbruhu ebole.

Predlagam vama, da ne gresta v DR Congo. Prvič zaradi vajine varnosti in drugič, da ne bosta vidva tista, ki bosta širila to zlo po celem svetu.
196x ljubezen

Slovenska popotnika Carmen in Matic Pirc se septembra 2018 odpravljata na pot okoli sveta, na kateri nameravata obiskati 196 držav. Poleg 193 članic Združenih narodov, bo njuno potovanje, ki sta ga poimenovala 196x ljubezen, vključevalo še Tajvan, Vatikan in Kosovo. Potovanje jima lahko prinese tudi vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, saj računata, da bosta to pot uspela prepotovati v 14 mesecih in tako podrla aktualni svetovni rekord Američanke, ki je 196 držav obiskala v 18 mesecih. Potek potovanja okoli sveta in lov na rekord boste lahko spremljali tudi na našem portalu, kjer bosta Carmen in Matic tedensko objavljala svoje potopise.

Kazalo