Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 22 glasov
Ocenite to novico!
Ko se voziš čez pusto puščavo v poltovornjaku, iz katerega donijo težkometalski rifi, ni ravno tako, kot si si predstavljal počitnice na afriškem otočju v Atlantiku.
Zelenortske otoke (Kapverdske otoke) ob zahodni obali Afrike imajo za nove Karibe. Zadnja leta so postali izjemno priljubljeni. To je oddih za tiste, ki si želijo eksotike črne celine, a se preveč bojijo (upravičeno ali neupravičeno) kriminala, ki ga mnogi neločljivo povezujejo s celino.
Plaže so res rajske, in kmalu ugotoviš, da skoraj vsi vozijo mačistične poltovornjake z zatemnjenimi stekli in armaturnimi ploščami, obrobljenimi s krznom.
Arhipelag sestavlja deset otokov, ki ležijo sredi Atlantskega oceana, na stotine kilometrov zahodno od Senegala. Severnejša Santo Antao in Sao Vicente kar kipita od zelene, bujne in rodovitne pokrajine. Namesto rajskih plaž tu najdemo gore, kanjone in ravnice.
Sijoči avtomobili, razpadajoče hiše
Iz napol praznega hotela na otoku Boa Vista se ponuja razgled na brezkončno plažo, iz katere kuka star rdeč opečnat dimnik, ostanek nekdanje tovarne opeke. Težki stroji še vedno stojijo na svojem mestu, napol stavbe so tu stalnica. Avtomobili, po drugi strani, naravnost sijejo.
Na otoku s 6.000 prebivalci je na tisoče dopustnikov – samo Britancev sem pripotuje vsako leto 70.000 – a jih ni kaj dosti videti. Veliki hoteli poskrbijo za aranžmajske turiste in ponujajo vse udobje, da bi zadovoljili svoje goste in jih zadržali na mestu. To pa je škoda, saj otok ponuja vse od osupljivo lepih do, milo rečeno, nenavadnih znamenitosti.
Rabil, stara prestolnica Boa Viste, tako, denimo, na eni strani gleda na s palmami porasel del otoka, na drugi pa mestno odlagališče smeti. Otroci po ulicah brcajo prazne steklenice vode in turiste prosijo za "aguo", vodo. Pitna voda je tu redka dobrina. Imajo razsoljevalni obrat, vodo pa nato prevažajo do manjših vasi. Koze se zadovoljijo z vodnjakom.
Sahare v Atlantiku
Notranjost otoka je redko posejana z rdečkasto zemljo in grmičevjem. V pokrajini mehkih barv skupek palm nakazuje otoško oazo. Gre za parcelo, kjer spravijo k življenju koruzo in kumare, trg živine pa polno obratuje.
A pravo olajšanje zagotovi morje. Mimo porušene vasice, izpraznjene pred 70 leti, prek koralnega grebena dosežete obalo. Valovi bučijo in se kotalijo po osameli peščeni plaži, ki sije v belini – navsezadnje so otoki le oceanski podaljšek Sahare, prepuščeni naravnim silam vetra, valov in peska.
Naprej proti jugu gnezdijo velike želve, ki so tako pomembne, da jih varujejo uniformirani vojaki z nočnimii patruljami na plažah. Nekoč so jih ubijali zaradi njihovega mesa. Ribolov je tu tradicionalna obrt, osnova dobrega obroka ter življenje in duša prestolnice Sal Rei. Zjutraj lahko opazujete živopisano oblečene ženske, ki kramljajo nad vedri, polni rib. Dobrodošel žarek barv v sicer kamnitem in pustem mestu. Ni veliko turističnih znamenitosti, je pa majcen muzej s sproščeno politiko do otoških zakladov. Tako se lahko dotaknete ali primete v roko česar koli.
Do plaže Santa Maria vodi kratka vožnja po razriti makadamski cesti, a je končni cilj vreden naporne poti. Plaža je naravnost oslepljujoča. Skale so ostre in morje buči in pljuska ob črna, rjaveča rebra ladje, ki je tu nasedla v 60. letih. Razen rakovic ni na plaži nikogar. Kamnine vsebujejo železno rudo, zaradi česar ladijski kompasi podivjajo, ladje pa pogosto nasedejo na koralnem grebenu blizu obale. Večina potapljanja na otoku poteka znotraj ladijskih razbitin.
Italijanski pridih na Salu
Vodni športi so bolj uveljavljeni na Salu, slanem otoku. Od Boa Viste ga loči le 11-minutni polet z letalom, a enega otoka ne moreš videti z drugega.
Sal je prijeten kontrast Boa Visti – če ne drugega, ima številne slastne sladoledarnice. Sal je bil prvi Zelenortski otok z letališčem in med 2. svetovno vojno so Mussoliniju dovolili tu pristajati. Nekateri Italijani so ostali, zato prave pice in sladoleda ni težko najti, še posebej v Santa Marii, privlačnem obalnem mestecu, kjer ob prestolnici Espargus živi večina Salovih 25.000 prebivalcev.
Kot Boa Vista je tudi ta otok sušen, infrastruktura pa se še razvija. Je pa več življenja na plaži in po hotelih. Pomol je poln turistov in ribičev, mivka pa vadbeni poligon za otočane, ki radi izvajajo salte in obrate. V zalivu so zasidrane ljubke ladje, med katerimi vijugajo gliserji. Sal je boljša izbira za tiste, ki si želijo družbe in zabave. Tukajšnji hotel Morabeza ima odličen bar z močnimi caipirinhasi v času vesele urice. Kratek sprehod stran je dovolj restavracij in barov, ki zadovoljijo vsakega, prenasičenega ribjih jedi.
"Sal-fari"
V nasprotju z Boo Visto, kjer je eden glavnih čarov živalski svet, tega na Salu tako rekoč ni. Vodniki vam bodo na raziskovanju otoka povedali, da ste na "Sal-fariju", kjer vam je zajamčeno, da ne boste videli niti ene živali – niti kače. Edina živa stvar, ki tu uspeva, so majhne rumene melone. In psi.
Sal je nekoč proizvajal sol – pred pol stoletja 13.000 ton na leto. Pedra De Lume, rafinerija iz 19. stoletja, ostaja odprta le za turiste. Rudarska oprema počasi rjavi, lahko pa spokojno lebdite v slanem (in malce smrdečem) jezeru. Turizem je na obeh otokih danes velik posel in Zelenortčani turiste pozdravljajo z odprtimi rokami. "Prej nismo imeli kaj za početi," preprosto povedo domačini.
Britanski novinar Archibald Lyall je izpostavil isto težavo, ko je leta 1936 pisal o Santa Marii: "Nobenega rastja ni in nič dela, razen da se utrdiš pred nenehnim vetrom, ki piha mivko v hrano, grlo in obleke. Ponoči, ko se ljudje z rdečimi očmi umaknejo v svoje zapahnjene z oljenkami razsvetljene hiše, iz morja prilezejo velike bele rakovice in se odpravijo na pohod po ulicah kot vojaški odred."
Na ulicah danes ni videti nobenih rakovic, so jih pa polne plaže. Otoka Sal in Boa Vista se počasi razvijata. Upajmo, da jima bo to uspelo, ne da bi ogrozila svoje naravne znamenitosti.
Res tale članek zelo spominja na nek preveden članek, mogoče iz kakšne tuje revije ali pa turistične brošure, ker sem zelo prepričana, da oseba ki ga je napisala še ni stopila na nobenega od teh otokov. Že slike, ki so prekopirane iz vodiča Lonely Planet nakazujejo na to. Pa še to, da opisuje dva najbolj turistično oskrunjena otoka med Zelenortskimi otoki in nato napiše da jih turizem še ni pokvaril se mi zdi pluvanje v lastno skledo. Ravno na Boa Visti in na Salu je čisto ob obali zelo veliko hotelov zaprtega tipa, italjanskega, angleškega ali nemškega lastništva, kamor domačini nimajo niti vstopa (razen delavcev), delajo za 100 -150€ na mesec, kava z malo mleka na letališču Amilcar Cabral na Salu pa stane 200 ESC ali 2€. Tja se valijo trume Italjanov, Nemcev in Angležev, da se naužijejo sonca in morja (kaj drugega otoka niti ne ponujata saj sta zelo ravna in kot je rekel okrogsveta.si, je en teden na teh dveh otokih čisto preveč, če se ne ukvarjaš s katerim od vodnih športov), vendar skoraj ne stopijo ven iz njihovega hotela, da bi si ogledali kakšno je v resnici življenje domačinov, ki živijo v zelo preprostih hiškah, in so po večini brezposelni.
Kar je res, je da je preostalih 8 otokov zelo turistično nepokvarjenih, in vsak je nekaj posebnega. Santo Antao je predvsem za hikerje, tam gorski vrhovi dosežejo skoraj 2000m višine, S del otoka je zelo zelen in mu pravijo tudi shramba Zelenortskih otokov, saj tam pridelajo večino sadja in zelenjave za ostale otoke, Sao Vicente, kjer je mesto Mindelo, je kulturna prestolnica Zelenortskih otokov, kjer se v poletnih mesecih vsak dan v lokalih, odvijajo koncerti lokalne glasbe, od tu je doma tudi Bahia das Gatas festival, ki se odvija avgusta, Sao Vicente pa je tudi znan po zelo lepih peščenih plažah, kjer se zadržujejo surferji in bodyboarderji. V MIndelu se meseca februarja odvija tudi karneval, ki je primerljiv s karnevalom iz Kanarskih otokov, kličejo ga tudi mali Rio. Res je, da na otokih dežuje zelo skromno, mislim da imajo v celem letu le 10 deževnih dni, zato so tudi vsi zelo skopo poraščeni. Ozelenijo le po poletnem deževju enkrat septembra. Sama sem se pred kratkim vrnila iz enomesečnega dopusta, ki sem ga preživela na Santigu, Sao Vicente-ju ter Santo Antau in moram priznat, da me zmeraj bolj vleče nazaj...to pa zato, ker imajo otoki nek poseben čar, ljudje pa so zelo topli in neobremenjeni.
sicer pa si naj vsak sam ustvari vtise
http://www.revijakapital.com/navtika/cla
nki.php?idclanka=1550
Cabo Verde 24
Neos leti tudi direktno iz Verone, Bologne ali Milana
Pred časom se pod temi članki ni navajalo virov in sem, tako kot ostali, dostikrat pohvalil članek in Novinarko K.S.
Ker sem mislil, da imajo novinarji, glede na objavljenje članke, veliko izkušenj s popotništvom sem jim zaradi tega v redakcijo poslal mail o konkretni lokaciji, z vprašanji in nasveti kako in kaj, ker sem se ravno odpravljal v tiste konce.
Poleg tega so pa ravno takrat pisali o tistih krajih.
No in dobim čez cca.10 dni odgovor iz redakcije, da mi žal ne morejo pomagati, ker nihče od novinarjev še nikoli ni bil v tistih krajih...
Ne vem pa zakaj se vir ni že prej objavljal, copy paste zna vsak stisnit, prevesti članek pa vsak malo bolje razgledan srednješolec. Novinarstvo pa tako!
video
video
Kako so pa kaj letalske povezave do otokov?